Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
KP tožene stranke (javnega zavoda) je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da je dolžna obračunati razliko med regresom za letni dopust, do katerega je bila upravičena na podlagi 30. člena KP tožene stranke ter dejansko obračunanim regresom v letih 2003, 2004, 2005, 2006 in 2007 v zneskih kot so navedeni v izreku sodbe, od navedenih razlik odvesti davek, nato pa tožnici izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. vsakega leta, na katerega se regres nanaša ter, da ji povrne stroške postopka (točka I izreka). Tožnici je, naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 97,44 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila.
Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni razvidno, da bi bila KP tožene stranke predhodno registrirana pri ustreznem organu in objavljena v uradnem listu, se ne strinja, saj tega sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Sodba je bila v tem delu presenečenje za tožečo stranko, saj vprašanja objave in registracije KP tožene stranke sodišče ni izpostavilo v okviru procesnega vodstva, niti se ni na to sklicevala tožena stranka. S tem je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožeče stranke do izjave. Glede na to, da je bilo o veljavnosti 30. člena KP tožene stranke že pravnomočno odločeno v kolektivnem sporu, saj je Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 1057/2010 z dne 12. 10. 2010 presodilo, da ta člen ne nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, je vsaka ponovna vsebinska presoja veljavnosti oziroma neveljavnosti tega člena poseg v pravno varnost. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP, saj ta nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Tožena (verjetno pravilno tožeča) stranka je k vlogi z dne 19. 3. 2013 predložila dopis tožene stranke, v katerem je govora zgolj o akontaciji regresov za letni dopust in ne končni višini regresov, zaradi tega zaključkom sodišča prve stopnje, da do konvalidacije 30. člena KP ZPIZ ni prišlo in da so določbe KP tožene stranke, ki so v nasprotju z ZNOIP, skladno z določbo 103. člena OZ, nične, ni mogoče slediti, saj je sodba v tem delu neobrazložena. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ZNOIP nedopustno retroaktivno urejal način obračunavanja in izplačevanja plač, regresa za letni dopust ter jubilejnih nagrad. Vprašanje je, ali se je ta zakon glede 13. člena sploh izvajal. Niti ustavno sodišče pa tudi sodišča prve stopnje pa nista preverjala, ali je ZNOIP za toženo stranko sploh veljal. Tožena stranka namreč v spornih letih 1992 in 1993 sploh ni iz proračuna prejemala sredstev, potrebnih za izplačilo plač, regresa za letni dopust in drugih dodatkov iz proračuna, ampak se je financirala skoraj izključno s prispevki zavarovancev in delodajalcev. Po stališču tožeče stranke je bil namen države poseči izključno v tiste javne zavode, ki so se 60 % ali več financirali s strani proračuna. V kolikor bi sodišče na podlagi teh okoliščin presodilo, da ZNOIP velja za toženo stranko, pa bi se moralo opredeliti o namenu 13. člena ZNOIP. Iz tega člena izhaja, da je bil namen ZNOIP v letu 1993 omejiti le višino izplačanega regresa za letni dopust in sicer le za tiste delavce, ki so prejemali plačo najmanj v višini republiškega povprečja, delavec, ki je prejemal plačo nižjo od republiškega povprečja, pa je bil upravičen celo do višjega zneska regresa od svoje povprečne plače in sicer do zneska v višini 100 % povprečne mesečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije. Tako ZNOIP tudi, če je veljal za toženo stranko, ni veljal za vse njene delavce. Ker je tožena stranka v letu 2000 objavila čistopis KP, je to dodaten dokaz, da je bila ta veljavna. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odmerjene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi v pritožbi očitanih ne, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
S pritožbeno navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, tožnica uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Takšno odločilno dejstvo naj bi bila okoliščina, da je v dopisih tožene stranke v spornem obdobju govora o izplačilu akontacije regresa za letni dopust. Vendar navedena okoliščina ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Ob pravilnem stališču sodišča prve stopnje o ničnosti določb Kolektivne pogodbe tožene stranke, na podlagi katerih tožnica vtožuje razliko v regresu za letni dopust, sploh ni važno, ali je tožena stranka v spornem obdobju štela, da izplačani zneski predstavljajo akontacijo ali pa dokončno poplačilo obveznosti. Sicer pa je iz teh listin razvidno, da je tožena stranka v spornem obdobju tožnici (in ostalim zaposlenim) izplačevala regres za letni dopust v skladu z Aneksom h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Kpnd, Ur. l. RS, št. 99/2001), dogovorom o višini in načinu uskladitve osnovnih plač ter višini regresa za letni dopust za leti 2004 in 2005 (Ur. l. RS, št. 73/2003), Dogovorom o višini regresa za letni dopust za leto 2006 (Ur. l. RS, št. 36/2006) ter Dogovorom o višini regresa za letni dopust za leto 2007 (Ur. l. RS, št. 33/2007). Tožnica bi bila do vtoževane razlike upravičena le v primeru, če bi sodišče lahko štelo, da niso nične določbe KP tožene stranke, ki se nanašajo na regres za letni dopust. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na stališče, da KP tožene stranke ni pričela veljati, ker ni bila objavljena in registrirana pri ustreznem organu, pomeni sodbo presenečenja. Vprašanje ali je KP tožene stranke veljala glede na določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 s spremembami), ki so veljale v času sklepanja te kolektivne pogodbe, je sicer res vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Vendar pa je odgovor na to vprašanje odvisen od dejstva, ali je KP tožene stranke bila objavljena in ali je bila registrirana pri pristojnem organu, torej od ugotovitve dejanskega stanja. Navedeni dejstvi pa v postopku pred sodiščem prve stopnje nista bili ugotovljeni, nanju se tudi ni sklicevala nobena od strank. Očitno nobena od strank tudi ni menila, da bi bila KP tožene stranke neveljavna zaradi navedenih okoliščin. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da sta ti okoliščini odločilni za pravilno uporabo materialnega prava, bi v okviru načela odprtega sojenja in materialno procesnega vodstva, kot ga določa 285. člen ZPP, stranki na to vprašanje moralo opozoriti, česar pa ni storilo. Vendar pa navedeno nepravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je namreč pravilna iz drugih razlogov, to je zaradi ničnosti sporne določbe KP tožene stranke, ki je bila v nasprotju z določbo ZNOIP o omejitvah pri izplačilu regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da je bila KP tožene stranke sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, štelo, da je določba 30. člena KP tožene stranke, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Ur. l. RS, št. 13/93 s spremembami). Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP ZPIZ o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami) je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo le pet dni po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
Neutemeljeno je tudi sklicevanje na retroaktivnost določb ZNOIP. Res je sicer, da je v 1. členu tega zakona, ki je pričel veljati 10. 3. 1993, določeno, da se z njim za čas od 1. 2. 1993 dalje določa način obračunavanja in izplačevanja plač, regresa za letni dopust ter jubilejnih nagrad v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih. Vendar pa navedeno ne pomeni, da bi sodišče moralo prekiniti postopek zaradi morebitne protiustavnosti tega zakona. Že Ustava RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 – 1 s spremembami) v drugem odstavku 155. člena določa, da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Določba 13. člena ZNOIP o višini regresa za letni dopust za leto 1993 pa niti ni mogla poseči v že pridobljene pravice, saj je zakon pričel veljati 10. 3. 1993, tožena stranka pa je bila regres dolžna izplačati do konca junija tekočega leta (prvi odstavek 30. člena KP tožene stranke oziroma 40. člen KPnd).
Nedopustno pritožbeno novoto predstavljajo navedbe o tem, da tožena stranka iz javnih sredstev ni dosegala 60 % ali več prihodkov, kar naj bi bil sploh pogoj, da bi zanjo lahko veljale določbe ZNOIP. Tretja alineja 2. člena ZNOIP namreč določa, da se za pravne osebe iz prejšnjega člena štejejo javni zavodi in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegle 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev. Vprašanje, za katere subjekte zakon velja, je sicer vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, vendar pa je odgovor na to vprašanje odvisen od dejstev, ki bi jih stranke morale pravočasno zatrjevati. V kolikor je tožnica menila, da ZNOIP za toženo stranko ne velja, ker ta po zadnjem letnem obračunu najmanj 60 % prihodkov ni dosegla iz javnih sredstev, potem bi to morala pravočasno zatrjevati, najkasneje na naroku za glavno obravnavo, česar pa ni storila. Tudi sicer so pritožbene navedbe očitno neutemeljene, saj kot javnih sredstev v spornem obdobju ni mogoče obravnavati le sredstev proračuna Republike Slovenije, za kar se zmotno zavzema pritožba, temveč tudi prispevke, iz katerih se je financirala tožena stranka.
Pravno zgrešeno je tudi pritožbeno stališče, da določba 30. člena KP tožene stranke ni mogla biti nična, ker je drugi odstavek 13. člena ZNOIP tistim delavcem, ki so prejemali nižjo plačo od republiškega povprečja, omogočal celo višji regres za letni dopust, kot pa je bil predviden v KP tožene stranke. To za ta spor sploh ni pomembno, ker tožnica ni prejemala plače, ki bi bila nižja od republiškega povprečja. Bistveno je, da je določba KP tožene stranke o tem, da vsakemu delavcu pripada regres za letni dopust v višini njegove plače v mesecu pred izplačilom, v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP o tem, da se regres izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Izjema, ki je predvidena v drugem odstavku 13. člena ZNOIP, pač pomeni zgolj to, da te omejitve ni potrebno upoštevati pri tistih delavcih, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem.
Res je sicer, da je bil s sodbo in sklepom opr. št. X Pdp 1057/2010 zavrnjen zahtevek tožene stranke za ugotovitev ničnosti določbe 30. člena KP tožene stranke. Vendar navedena odločba ne pomeni, da sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu glede vprašanja ničnosti sporne določbe KP tožene stranke, kot predhodnem vprašanju pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike v regresu, ne bi moglo zavzeti drugačnega pravnega stališča. Le v primeru novega predloga za odločitev v kolektivnem delovnem sporu glede ničnosti sporne določbe KP tožene stranke, bi sodišče prve stopnje tak predlog moralo zavreči, ker je o njem že pravnomočno odločeno. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na poseg v pravno varnost, saj je tožnica tožbo vložila več kot dve leti pred odločitvijo pritožbenega sodišča v citiranem kolektivnem delovnem sporu.
Odločitev o stroških postopka tožnica izpodbija predvsem zaradi tega, ker meni, da bi s tožbenim zahtevkom morala uspeti. Vendar pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, zato je ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh pravilno odločilo, da je tožnica toženi stranki dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Te stroške je sodišče pravilno odmerilo ob upoštevanju določb Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami).
Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.