Jedro

V kazenskem postopku vselej nastanejo določeni stroški, o katerih odloča sodišče. Stroški kazenskega postopka so določeni v drugem odstavku 92. člena ZKP. Temeljno pravilo je, da mora obdolženec, če je bil spoznan za krivega, povrniti vse stroške kazenskega postopka.

Po določbi 4. odstavka 92. člena ZKP sodišče določene stroške začasno krije vnaprej iz svojih proračunskih sredstev. Tako se stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka istega določila ter potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika in postavljenega pooblaščenca oškodovanca ter oškodovanca kot tožilca v postopku zaradi kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, izplačajo vnaprej iz sredstev organa, ki vodi kazenski postopek, pozneje pa izterjajo od tistih, ki so jih po določbah ZKP dolžni poravnati. Po določbi 4. odstavka 95. člena ZKP sme sodišče oprostiti obdolženca povrnitve vseh ali dela stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke, se ti po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev. V nobenem primeru pa sodišče ne more obdolženca oprostiti povrnitve stroškov, ki jih je imel s tem, da si je sam najel zagovornika, oziroma ne more izreči, da ti stroški obremenjujejo proračun.

V konkretnem primeru je bila obsojencu zagovornica postavljena po uradni dolžnosti. Glede na predstavljeno zakonsko ureditev po presoji pritožbenega sodišča ni razloga, da ne bi sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP obdolžencu dovolilo, da nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice povrne v obrokih. Ker ZKP ne določa roka za obročno plačevanje stroškov kazenskega postopka in tudi ne napotuje na smiselno uporabo 5. odstavka 38. člena KZ, kakor si napačno razlaga obsojenec v pritožbi, mora rok za plačilo stroškov določiti sodišče v sklepu.

Izrek

Pritožbi obsojenega S. M. se deloma ugodi in se izpodbijani sklep v točki 2 spremeni tako, da se obsojenemu S. M. dovoli obročno plačilo potrebnih izdatkov in nagrade zagovornice po uradni dolžnosti v višini 4.248,72 EUR v 24 enakih obrokih po 177,03 EUR mesečno, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 15.1.2009 in vsak nadaljnji posamezni obrok na vsak 15. dan v mesecu, pod izvršbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom obsojenemu S. M. pod točko 1 dovolilo obročno odplačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in povprečnine v skupni višini 2.324,25 EUR v 15 enakih obrokih po 154,95 EUR mesečno, prvi obrok zapade v plačilo 15.1.2009 in vsak nadaljnji posamezni obrok na vsak 15. dan v mesecu, pod izvršbo. Pod točko 2 je zavrnilo predlog obsojenega za obročno odplačilo potrebnih izdatkov in nagrade zagovornice po uradni dolžnosti v višini 4.248,72 EUR.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil obsojeni brez navedbe pritožbenega razloga in predlagal, naj mu sodišče dovoli obročno odplačilo stroškov zagovornice.

Pritožba je deloma utemeljena v obsegu, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo premoženjsko stanje obsojenega ter presodilo, da bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in povprečnine ogroženo preživljanje obsojenega, ki sedaj prestaja daljšo zaporno kazen. Zato je ugodilo prošnji in mu dovolilo obročno odplačilo teh stroškov, zavrnilo pa je predlog za obročno odplačilo potrebnih izdatkov in nagrade zagovornice po uradni dolžnosti.

Obsojeni v zvezi z odločitvijo pod točko 1 v pritožbi navaja, da ugovarja plačilu teh sodnih stroškov, vendar je pritožba v tem delu neobrazložena, predvsem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sklep o plačilu stroškov pravnomočen in ga ni moč več izpodbijati. Utemeljena pa je pritožba obsojenega v zvezi z izpodbijano odločitvijo pod točko 2. Obsojenec navaja, da je brez dohodkov in osebnega premoženja in prosi za obročno plačilo tudi teh stroškov ter se sklicuje na 5. odstavek 38.člena KZ, ki določa kot najdaljši rok za plačilo denarne kazni rok 24 mesecev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stališče sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo pod točko 2 izpodbijanega sklepa, da ne obstoji zakonska podlaga za dovolitev obročnega plačila potrebnih izdatkov in nagrade zagovornice, napačno.

V kazenskem postopku vselej nastanejo določeni stroški, o katerih odloča sodišče. Stroški kazenskega postopka so določeni v drugem odstavku 92. člena ZKP. Temeljno pravilo je, da mora obdolženec, če je bil spoznan za krivega, povrniti vse stroške kazenskega postopka.

Po določbi 4. odstavka 92. člena ZKP sodišče določene stroške začasno krije vnaprej iz svojih proračunskih sredstev. Tako se stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka istega določila ter potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika in postavljenega pooblaščenca oškodovanca ter oškodovanca kot tožilca v postopku zaradi kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, izplačajo vnaprej iz sredstev organa, ki vodi kazenski postopek, pozneje pa izterjajo od tistih, ki so jih po določbah ZKP dolžni poravnati. Po določbi 4. odstavka 95. člena ZKP sme sodišče oprostiti obdolženca povrnitve vseh ali dela stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke, se ti po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev. V nobenem primeru pa sodišče ne more obdolženca oprostiti povrnitve stroškov, ki jih je imel s tem, da si je sam najel zagovornika, oziroma ne more izreči, da ti stroški obremenjujejo proračun.

V konkretnem primeru je bila obsojencu zagovornica postavljena po uradni dolžnosti. Glede na predstavljeno zakonsko ureditev po presoji pritožbenega sodišča ni razloga, da ne bi sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP obdolžencu dovolilo, da nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice povrne v obrokih. Ker ZKP ne določa roka za obročno plačevanje stroškov kazenskega postopka in tudi ne napotuje na smiselno uporabo 5. odstavka 38. člena KZ, kakor si napačno razlaga obsojenec v pritožbi, mora rok za plačilo stroškov določiti sodišče v sklepu.

Glede na obsojenčeve premoženjske razmere, dejstvo, da se nahaja na prestajanju daljše zaporne kazni, predvidoma še do 12.10.2009, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je prošnja obsojenca za obročno plačilo stroškov zagovornice upravičena. Zato je njegovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v točki 2 spremenilo tako, da je dovolilo obsojencu, da stroške zagovornice plača v obrokih. Pritožbeno sodišče je pri tem določilo število obrokov in njihovo višino, rok za plačilo prvega obroka in vsakega naslednjega, tako kot izhaja iz izreka te odločbe.