Jedro

Pravica do nujnega dednega deleža je dedna pravica, ki jo v zapuščinskem postopku dediči lahko uveljavijo do pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sklep o dedovanju razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje odločilo o dedovanju zapuščine po pok. F. T., staremu očetu pritožnikov. Za dedinjo vsega zapustnikovega premoženja je na podlagi oporočnega dedovanja razglasilo zapustnikovo hčer Z. G., ki se je priglasila k dedovanju po oporoki in dediščino sprejela, medtem ko pritožnika, ki sta na podlagi vstopne pravice tudi dediča prvega dednega reda, oporoki nista nasprotovala niti nista uveljavljala nujnega dednega deleža. Iz vseh treh, z Zakonom o pravdnem postopku predvidenih pritožbenih razlogov, se pritožujeta zapustnikova vnuka S. T. in M. T., ter predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Ugotavljata, da sta z izpodbijanim sklepom kot zakonita in nujna dediča prikrajšana v svoji dedni pravici. Uveljavljata nujni dedni delež, vsak 1/8 vsake od stvari, ki sodijo v zapuščino in temu ustrezno zmanjšanje oporočnega razpolaganja. Pojasnjujeta, da se zapuščinske obravnave nista mogla udeležiti in se zato glede nujnega dednega deleža nista mogla izjasniti. Šele, ko sta prejela sklep o dedovanju sta ugotovila, da sta prikrajšana. Opozarjata na sodno prakso, ki dopušča uveljavljanje nujnega dednega deleža tudi v pritožbi, ker je pravica do nujnega deleža dedna pravica, ki se lahko uveljavlja do konca zapuščinskega postopka. Citirata sklepa VSK I Cp 602/2005, VSL II Cp 1909/2001, izdana v zadevah z identičnim dejanskim stanjem. Nasprotujeta tudi ugotovljeni vrednosti zapuščine.

Oporočna dedinja v odgovoru na pritožbo opozarja, da pritožnika nujnega dednega deleža nista uveljavila v postopku na prvi stopnji, čeprav sta za to imela možnost. Vabljena sta bila na zapuščinsko obravnavo, prejela sta kopijo oporoke, kateri nista nasprotovala. V pritožbi nista navedla razloga, zaradi katerega na zapuščinsko obravnavo nista prišla. Odreka jima pravico uveljavljanja nujnega dednega deleža v pritožbenem postopku in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Po podatkih, s katerimi je prvostopenjsko sodišče ob izdaji sklepa o dedovanju razpolagalo, je pravilno odločilo o dedovanju zapustniku lastnega premoženja. Uveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža je v dispoziciji upravičencev, zato sodišče o nujnem dednem deležu odloča samo na zahtevo upravičencev (40. čl. Zakona o dedovanju). Pritožnika sta šele v pritožbenem postopku uveljavljala nujni dedni delež, vsak v višini 1/8 vsake od stvari, ki so v zapuščini.

Pri odločitvi, ali lahko pritožnika šele v pritožbenem postopku uveljavita nujni dedni delež, je treba upoštevati, da nujni dedič svojo pravico primarno uveljavlja v zapuščinskem postopku in da je po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka ne more uveljaviti v pravdi, če mu je bila dana možnost, da jo uveljavi v zapuščinskem postopku (220. čl. Zakona o dedovanju). Tožnikoma je bila možnost uveljavljanja nujnega dednega deleža v zapuščinskem postopku dana, zato v primeru zavrnitve njune pritožbe te pravice v pravdi ne bi mogla uveljavljati. Z 41. čl. Zakona o dedovanju je omejen čas, v katerem, je zaradi uveljavljanja nujnega dednega deleža mogoče zahtevati zmanjšanje oporočnih razpolaganj, na posamezno fazo zapuščinskega postopka pa zakon uveljavljanja te pravice ni omejil. S subsidiarno uporabnim Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene prepovedi pritožbenih novot (337. čl. ZPP) na odločitev ne vplivajo, ker v primeru uveljavljanja pravice ne gre za novote, kakršne želi zakonodajalec zaradi ekonomičnosti postopka preprečevati. Zakon o dedovanju je bil uveljavljen pred ZPP, ki je prekluzije v pritožbenem postopku predvidel. Upoštevajoč posebno naravo zapuščinskega postopka, je zaključiti, da je Zakon o dedovanju vrsto postopka in čas, v katerem je nujni dedni delež mogoče uveljaviti, sam omejil, vendar izključno z določiloma o zastaranju in učinki pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Ker Zakon o dedovanju uveljavljanje te pravice ne veže na čas obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, pritožnikoma ni mogoče odreči, da to svojo pravico uveljavita v pritožbenem postopku.

Vrednost zapuščine je ugotovljena iz taksnih razlogov. Večja vrednost zapuščine povzroči večjo taksno obveznost, zato tožnika, ki sta uveljavljala nujni dedni delež in sta torej zavezanca za plačilo sodne takse, nimata interesa za njeno zviševanje.

Da bo sodišče zbralo potrebne podatke o dedičih, zlasti pa zato, da se dedičem omogoči sklenitev eventualnega dednega dogovora, pritožnika pa sta tudi sama predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa, je prvostopenjska odločitev razveljavljena in ne spremenjena (3. točka 365. čl. ZPP).