Jedro

Res si je izvedenec cestnoprometne stroke zaradi boljše predstave ogledal kraj, kjer se je nesreča primerila, vendar tako njegovo ravnanje ne pomeni ogleda kot procesnega dejanja, ki ga odredi sodišče.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6.5.2002 obsojenega D.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen deset mesecev zapora. Po 1. odstavku 68. člena KZ je obsojencu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za motorna vozila B kategorije, s tem da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za čas treh let od pravnomočnosti sodbe. V skladu s 3. odstavkom 49. člena KZ je obsojencu v izrečeno kazen zapora vštelo denarno kazen, ki mu je bila izrečena z odločbo sodnika za prekrške Maribor dne 16.7.1998, v višini štirih dni zapora. V varnostni ukrep po 68. členu KZ pa mu je vštelo varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas treh mesecev, ki mu je bil izrečen z isto odločbo sodnika za prekrške.

Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno odločbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik iz razlogov po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in po 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 5. odstavkom 178. člena, 245. členom in 3. odstavkom 337. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi 427. člena ZKP ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V zahtevi je predlagal, da sodišče prve stopnje po 3. odstavku 422. člena ZKP obsojencu odloži izvršitev sodbe do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti, naknadno pa je enak predlog po 4. odstavku 423. člena ZKP podal tudi Vrhovnemu sodišču. Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podaja mnenje, da ta ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega D.K. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, da so razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni in v precejšnji meri med seboj v nasprotju, s tem pa podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Svoje stališče vložnik utemeljuje z navedbami, da so si ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke s seboj v nasprotju, razlogi pa nejasni tudi zato, ker sodišče ni ugotovilo odločilnih dejstev, pomembnih za pravilno presojo zadeve.

Z navedbami, da je izvedenec cestnoprometne stroke napačno povzel podatke iz policijskega zapisnika o času prometne nesreče ter izhajal z napačnega izhodišča, da je bila hitrost, gledano iz smeri obsojenčeve vožnje, s prometnim znakom, postavljenim pred mostom čez kanal reke D., omejena na 50 km/h, obsojenčev zagovornik ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja ing. S.L. in ugotovitve, ki jih je sodišče na podlagi tega dokaza sprejelo. Na enake očitke v pritožbi je vložniku odgovorilo že drugostopenjsko sodišče, ko je navedlo, da je izvedenec cestnoprometne stroke pojasnil, da čas prometne nezgode ni vplival na njegove ugotovitve in sklepe in da je podatke glede prometnega znaka pridobil iz spisa (list. št. 114 - očitno se nanaša na podatek zapisnika policije o ogledu kraja prometne nesreče, opravljenega po 2. odstavku 164. člena ZKP na list. št. 14). Višje sodišče je tudi pojasnilo, da prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno po uradni dolžnosti priskrbeti podatkov o tem, ali se je na navedenem mestu v času prometne nesreče nahajal znak za omejitev hitrosti glede na to, da obsojencu ni bila očitana prekoračitev hitrosti 50 km/h, ampak da hitrosti ni prilagodil cestnoprometnim razmeram. Sodišče je v razlogih sodbe izrecno navedlo, da je odločilni razlog za nastalo nesrečo obsojenčeva vožnja v nasprotju s 1. odstavkom 45. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), torej s hitrostjo, ki je bila glede na vožnjo v desni ovinek, ob upoštevanju obsojenčeve hude alkoholiziranosti, neprimerna. Z nasprotnimi trditvami v zahtevi obsojenčev zagovornik ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Obsojenčev zagovornik tudi nima prav, ko v zahtevi zatrjuje, da je sodišče prekršilo določbe 5. odstavka 178. člena, 245. člena in 3. odstavka 337. člena ZKP, ki da so vplivale na zakonitost sodbe.

Vložnikovo izhodišče, da je izvedenec cestnoprometne stroke opravil ogled kraja prometne nesreče, je napačno. V odredbi prvostopenjskega sodišča (list. št. 63), s katero je odredilo izvedenstvo, ni nikjer napotka izvedencu, naj opravi ogled in šele nato poda izvedensko mnenje, zato je nasprotna navedba v zahtevi protispisna. Izvedenec cestnoprometne stroke si je zaradi boljše predstave ogledal kraj, kjer se je nesreča primerila, vendar tako njegovo ravnanje ne pomeni ogleda kot procesnega dejanja, ki ga odredi sodišče. Vložnik v zahtevi sicer zatrjuje, da je izvedenec ob ogledu ugotavljal pomembna dejstva, ki da jih policija ob ogledu kraja prometne nesreče ni zabeležila, čeprav bi jih morala. Katera so dejstva, ki naj bi jih izvedenec, ko si je ogledal kraj, kjer se je zgodila prometna nesreča, ugotavljal sam, zahteva niti ne pove. V odločbi pritožbenega sodišča pa ni navedbe, da je glede preglednosti na kraju prometne nesreče prvostopenjsko sodišče svoje sklepe pravilno oprlo predvsem na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki da je upošteval podatke iz skice in zapisnika o ogledu prometne nesreče, kar pa vložnik v zahtevi zavrača. Glede na navedeno je očitno, da obsojenčev zagovornik s temi navedbami po vsebini ne zatrjuje naštetih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, ampak izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Zahteva tudi navaja, da za ugotovitev preglednosti kot pomembnega dejstva in postavitve prometne signalizacije, ni treba pridobiti izvida in mnenja izvedenca kot osebe, ki ima potrebno strokovno znanje, ampak da je potrebno neposredno opazovanje. Sodišče pa dokaznemu predlogu "na pridobitvi podatkov" iz registra postavljenih prometnih znakov od pooblaščene organizacije ni ugodilo. Takega predloga obramba pred sodiščem prve stopnje sploh ni podala, pač pa se je v pritožbi postavila na stališče, da bi tak dokaz moralo sodišče, ne glede na to, ali je bil tak predlog podan ali ne, pribaviti po uradni dolžnosti. Tako naziranje pa je pritožbeno sodišče argumentirano zavrnilo. Zato tudi v tem delu zahteva ne uveljavlja kršitev pravic obrambe, ampak izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Enako velja tudi za ugotovitev, da obramba ne sprejema in kritično zavrača izvid in mnenje izvedenca cestnoprometne stroke ter da je zato predlagala postavitev novega izvedenca, ki pa da ni bil "odobren" ter da je sodišče dokazni predlog nezakonito in brez razlogov zavrnilo in s tem kršilo pravico do obrambe in načelo enakosti strank pred sodiščem.

Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki, pač pa je to dolžno storiti, če je predlagani dokaz materialnopravno relevanten in je stranka pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu pa je treba šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče je obrazložilo, zakaj je zavrnilo dopolnitev dokaznega postopka z odreditvijo novega izvedenca cestnoprometne stroke, vložnik pa v zahtevi ni izkazal, da je s tem prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Zgolj zavračanje izvedenskega mnenja, ki je za obsojenca neugodno, ne da bi vložnik v zahtevi kakorkoli konkretiziral, zakaj je bila s takim ravnanjem sodišča prekršena obsojenčeva pravica do obrambe, pri čemer bi moral izkazati tudi to, da je vplivala na zakonitost sodbe, za ugotovitev, da je podana zatrjevana procesna kršitev, ne zadošča. Določba 427. člena ZKP daje Vrhovnemu sodišču pooblastilo, da v primerih, ko pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni odločbi, tako odločbo razveljavi, vendar pa stranki na tej podlagi v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom tega nista upravičeni predlagati.

Glede na vsebino zahteve Vrhovno sodišče ni našlo podlage za odredbo, da se izvršitev sodne odločbe odloži do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega M.K., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni M.K. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zahtevnost odločanja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.