Jedro

Ocena višine premoženjske škode zaradi uničenega vozila (totalka) ob upoštevanju vrednosti rešenih delov vozila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.367,31 EUR (dvatisoč tristo sedeminšestdeset 31/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2006 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.“ Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 732,28 EUR (sedemsto dvaintrideset 28/100 pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 342,04 EUR (tristo dvainštirideset 04/100) pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati 2.367,31 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2006 do plačila. Znesek se nanaša na premoženjsko škodo, ki naj bi bila tožnici nastala v zvezi s popravilom avtomobila. Škodo, ki je nastala na avtu, je povzročil zavarovanec tožene stranke.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Kot bistveno navaja, da je bilo vozilo do take mere poškodovano, da popravilo ni bilo ekonomsko upravičeno, zato je tuja zavarovalnica obračunala totalno škodo, in sicer vrednost vozila v času nezgode 6.296,00 EUR, vrednost rešenih delov 2.000,00 EUR, razlika 4.296,00 EUR pa znaša totalna škoda. To je bilo plačano. Napačno je stališče sodišča, da je škoda na vozilu le v manjši meri presegla vrednost vozila. Sodišče je spregledalo vrednost rešenih delov v višini 2.000,00 EUR. Če se je tožnica odločila za popravilo, za to ne odgovarja tožena stranka. Če je do popravila prišlo zaradi slabe komunikacije med cenilcem A. in tožnico, za to tožena stranka ne odgovarja. Podrejeno ugovarja višini zahtevka. Iz računa bi bilo izvzeti stroške popravil, ki niso posledica zadevne prometne nezgode. Ugovarja tudi zahtevku za povrnitev 153,41 EUR iz naslova stroškov financiranja plačila. Sodišče ni odgovorilo na ugovore tožene stranke, ki so bili podani v odgovoru na tožbo.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, materialnopravno pa je napačna odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku. Slednjega bi namreč moralo zavrniti.

Če bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, bi tožnica prejela 4.387,00 EUR, kolikor je že bilo plačano, in 2.367,31 EUR, kolikor je prisodilo sodišče prve stopnje. Skupaj je to 6.754,31 EUR. Vendar pa njena škoda ni tako visoka, kajti treba je upoštevati rešene dele v višini 2.000,00 EUR, kot pritožba pravilno poudarja (prim. 1. in 3. odstavek 164. člena Obligacijskega zakonika).

Iz listin, ki jih je vpogledalo sodišče (priloga A8, stran 7 originalnega izvedenskega mnenja, stran 6 prevoda), izhaja, da je tožena stranka (oziroma osebe, za katere odgovarja) upoštevala pri izplačilu tudi vrednost rešenih delov. Ker se je tožeča stranka odločila za popravilo, je bila „razbitina“, na kateri se je opravljalo popravilo, vredna 2.000,00 EUR. Skupaj s stroški popravila je bil torej avto po popravilu vreden 2.000,00 + 6.509,90 EUR. Slednji znesek predstavlja vrednost popravila. Ali in zakaj se je tožnica odločila za popravilo, ni stvar tožene stranke. Tožena stranka je dolžna plačati škodo, slednja pa znaša toliko, kot je bila ocenjena vrednost avta, zmanjšana za vrednost rešenih delov. Tožnica je torej prejela odškodnino v znesku 4.387,00 EUR in rešene dele v vrednosti 2.000,00 EUR.

Res je, da niti tožeča stranka v tožbi niti tožena v odgovoru na tožbo izrecno ne omenjata rešenih delov, ker se tako tožba kot odgovor na tožbo ukvarjata z vprašanjem, kdo je odgovoren, da se je avto sploh začel popravljati. Res pa je tudi, da se tožeča stranka nikoli ne opredeli do vprašanja rešenih delov. V tožbi se sklicuje na to, da je izvedenec ocenil vrednost avta pred škodo na 6.296,00 EUR, zamolči pa oziroma ne zavzame stališča do tega, da je hkrati vrednost rešenih delov 2.000,00 EUR, čeprav tožeča stranka sama to izvedensko mnenje predloži kot dokaz (že omenjena priloga A8). Niti v odgovoru na pritožbo ne izrazi svojega stališča v zvezi z rešenimi deli. Tudi sodišče prve stopnje rešenih delov ne upošteva.

Ker je torej tožeča stranka sama predložila izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da vrednost rešenih delov znaša 2.000,00 EUR in ker tožeča stranka v postopku vrednosti rešenih delov ni izpodbijala, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Tožnica ni prikrajšana kajti ostali so ji rešeni deli. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in sodbo spremeniti po 5. točki 358. člena ZPP. Na ostale pritožbene trditve zato ni treba odgovorjati.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je bilo treba odločiti o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu s predlogom tožene stranke (list. št. 27), Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Upoštevalo je tudi določbo 1. odstavka 155. člena ZPP. Tako odmerjeni stroški tožene stranke na prvi stopnji znašajo 732,28 EUR (300 točk odgovor na tožbo, 300 točk prva pripravljalna vloga, 300 točk zastopanje na glavni obravnavi, 100 točk urnina, 120 točk odsotnost iz pisarne, 21,20 točk materialni stroški, 228,24 točk 20 % DDV, 72,00 EUR potnih stroškov in 31,71 EUR sodnih taks, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR).

Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 342,04 EUR (375 točk sestava pritožbe, 7,5 točk materialni stroški, 76,5 točk 20 % DDV, 131,36 EUR taksa za pritožbo). V skladu s predlogom tožene stranke mora tožeča stranka povrniti toženi stranki tudi zamudne obresti, ki tečejo po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.