Jedro

Konkretni razrešitveni razlog ni vezan na obstoj pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki bi bilo storjeno v kakršnikoli zvezi s sodnim izvedenstvom, pač pa je pomembno le, da to dejstvo obstaja in da je sodni izvedenec posledično moralno neprimeren za nadaljnje opravljanje izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo razrešila tožnika s funkcije sodnega izvedenca za strokovno področje rudarstva, podpodročja: gradbeni izkopi, posledice izkopa mineralnih surovin na okolje, površinsko izkoriščanje, razstreljevalna dela in varstvo pri delu (1. točka izreka); odločila, da ji mora v treh dneh od prejema izpodbijane odločbe oddati štampiljko in izkaznico sodnega izvedenca (2. točka izreka); da se njegova razrešitev vpiše v imenik sodnih izvedencev in se objavi na njeni spletni strani (3. točka izreka) ter da posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 38. členom istega zakona ter za storitev kaznivega dejanja pranja denarja po prvem odstavku 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom tega člena. Storil ju je s tem, da je kot direktor družbe A. d.o.o. B.B. naklepoma pomagal pri zlorabi položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, kar je ta storil s tem, da je prekoračil svoja pooblastila in je z namenom, da bi družbi A. d.o.o. in C.C. na škodo D. pridobil premoženjsko korist, podpisal pogodbo med D. d.d. in A. d.o.o. za svetovalna in nadzorstvena dela, čeprav pooblastila za podpisovanje pogodb ni imel in je vedel, da storitve po tej pogodbi ne bodo izvedene. Kljub temu je v obdobju med 18. 1. 2008 in 9. 1. 2009 likvidiral in s tem odobril izplačilo 12 računov v skupnem znesku 25.440,00 EUR in v imenu svoje družbe po podpisu te iste pogodbe odredil izstavitev 12 računov za storitve, za katere je vedel, da za nasprotno pogodbeno stranko niso in ne bodo opravljene. Nato je tožnik z na ta način pridobljenim denarjem, za katerega je vedel, da je bil pridobljen s kaznivim dejanjem, razpolagal pri gospodarski dejavnosti svoje družbe tako, da bi prikril njegov izvor, in sicer s tem, da je po prejemu nakazila s strani D. d.d. odredil nakazilo denarja na lasten transakcijski račun, z njega pa nato del denarja nakazal na transakcijski račun C.C.. Na podlagi sporazuma o priznanju krivde, ki ga je sklenil s tožilstvom, mu je sodišče določilo enotno kazen enega leta in štirih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta in šestih mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja, poleg tega mu je izreklo še denarno kazen v višini 3.000,00 EUR ter odvzelo premoženjsko korist v višini 10.392,06 EUR.

3. Toženka ugotavlja, da je tožnik s tem izpolnil zakonski znak, ki ga Zakon o sodiščih (v nadaljevanju ZS) določa kot pogoj za razrešitev sodnega izvedenca, to je moralna neprimernost za opravljanje izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu opravljanju njegovega dela in ugledu sodišča. Pred izdajo izpodbijane odločbe je bil tožnik v skladu z določbami Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) seznanjen z uvedbo postopka razrešitve, razlogih zanj, relevantno dokumentacijo in dana mu je bila možnost, da se o tem izjavi.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je pred izdajo izpodbijane odločbe toženki predlagal, naj z razrešitvijo počaka do odločitve Vrhovnega sodišča RS o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil in v kateri ugovarja, da bi moralo kazensko sodišče zavrniti njegovo priznanje krivde kot pomagača, dokler ni ugotovilo krivde glavnega storilca (česar pa še ni ugotovilo, saj je ta postopek šele v fazi glavne obravnave). Zato je njegova razrešitev preuranjena. V tožbi obsežno obrazlaga podnormiranost kazenskopravnega instituta priznanja krivde, ki naj bi bil tako neustrezen, da pri njegovi uporabi prihaja do kršitve načela enakega varstva pravic, ustavne pravice do pravnega sredstva ter ustavne pravice do poštenega sojenja. Kot dokaz predlaga svoje zaslišanje in „vpogled v četrti odstavek 40. člena KZ-1“. Sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi odloči v sporu polne jurisdikcije, tako da po dokaznem postopku, izvedenem na glavni obravnavi, izpodbijano odločbo odpravi in postopek razrešitve ustavi.

5. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Dodatno navaja, da tožnik v tožbi skoraj dobesedno ponavlja svoje navedbe, podane v upravnem postopku, ki se v celoti nanašajo na kazenski postopek, v katerem je tožnik sklenil sporazum o priznanju krivde. Določbe ZS oziroma načelo zakonitosti zahteva, da minister za pravosodje ob izpolnitvi zakonskih pogojev sprejme odločitev o razrešitvi, zato nima podlage, da zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti z odločitvijo počaka. Prav tako ne sme presojati odločitve sodišča, saj je vezana na ustavno načelo delitve oblasti. Kot predstavnica izvršilne veje oblasti ne more vsebinsko odgovarjati na tožbene navedbe, ki se tičejo kazenskega postopka. Nasprotuje tudi predlogu za opravo glavne obravnave in sodišču predlagala, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka odločitev o tožnikovi razrešitvi s funkcije sodnega izvedenca sprejela preuranjeno, in ali je ta odločitev pravilna - tožnik namreč zatrjuje nezakonitost in neustreznost kazenskopravnega instituta priznanja krivde, na podlagi katerega je prišlo do obsodilne sodbe v kazenskem postopku in posledično do izpodbijane odločbe.

8. Razrešitev sodnih izvedencev sta v času izdaje izpodbijane odločbe (19. 3. 2018) urejala tedaj veljavna ZS in Pravilnik. V skladu s 17. členom Pravilnika minister, pristojen za pravosodje, razreši izvedenca iz razlogov, določenih v 89. členu ZS. Ta določa, da minister razreši sodnega izvedenca, če ne izpolnjuje več pogojev iz prvega odstavka 87. člena tega zakona (2. točka prvega odstavka 89. člena), v katerem je navedeno, da je za sodnega izvedenca lahko imenovan, kdor ni bil pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi katerega bi bil moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča (4. točka prvega odstavka 87. člena).

9. Izpodbijana odločitev temelji na podatkih kazenske evidence, ki jo je toženka pridobila po uradni dolžnosti. ZS v četrtem odstavku 88. člena namreč pooblašča ministrstvo, pristojno za pravosodje, da med drugim za potrebe vodenja in odločanja v postopkih po ZS od upravljavca kazenske evidence pridobi podatek o vpisu sodnega izvedenca v kazensko evidenco glede kaznivih dejanj iz 4. točke prvega odstavka 87. člena ZS. Za isti namen ZS dovoljuje tudi obdelavo tako pridobljenih podatkov. Iz potrdila Ministrstva za pravosodje št. 71010-220187/2017-1 z dne 13. 12. 2017 je razvidno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti ter za storitev kaznivega dejanja pranja denarja. Toženka je za razjasnitev dejanskega stanja od Okrožnega sodišča v Kopru pridobila sodbo opr. št. ... z dne 24. 2. 2017, od Višjega sodišča v Kopru pa še sodbo opr. št. ... z dne 8. 6. 2017. Iz navedenih sodb izhaja, da je bil tožnik obsojen za naklepno storitev zgoraj navedenih kaznivih dejanj na podlagi obtožbe Okrožnega državnega tožilstva v Kopru. To pomeni, da gre za kaznivi dejanji, ki se preganjata po uradni dolžnosti, storjeni naklepoma. Iz klavzule o pravnomočnosti je razvidno, da je odločitev sodišča postala pravnomočna 29. 6. 2017. 10. Iz tega nedvomno izhaja, da je izpolnjen formalni del pogoja za razrešitev, in sicer pravnomočna obsodba za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Vendar pa je treba ugotoviti še, ali se lahko šteje, da je tožnik zaradi storitve teh kaznivih dejanj moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča. Povedano drugače: v skladu s tedaj veljavno ureditvijo konkretni razrešitveni razlog ni vezan na obstoj pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki bi bilo storjeno v kakršnikoli zvezi s sodnim izvedenstvom, pač pa je pomembno le, da to dejstvo obstaja in da je sodni izvedenec posledično moralno neprimeren za nadaljnje opravljanje izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča (enako tudi sodba Upravnega sodišča RS III U 104/2010 z dne 18. 2. 2011).

11. Kot pojasni toženka, sodišče pa temu pritrjuje, je sodni izvedenec sodnikov pomočnik, čigar glavna naloga je, da sodniku na njegovo zahtevo poda izvid in mnenje glede strokovnih vprašanj, za katera tako določa zakon ali glede katerih sodnik oceni, da mu je pri njihovi presoji potrebna pomoč strokovnjaka. V sodnih postopkih ima torej poseben položaj, saj s svojim sodelovanjem na konkretnem strokovnem področju dopolnjuje znanje sodnika. Slednji se mora na njegovo cenitev zanesti, zato je razumljivo, da mora biti podana visoka stopnja medsebojnega zaupanja. Tega izvedenec ne vzpostavi le s strokovno neoporečnimi izdelki, temveč tudi s svojo osebnostjo, obnašanjem in ravnanjem tako na sodišču kot tudi izven njega. Prav tako mora sodni izvedenec uživati ugled pri udeležencih postopka, saj ga ti laično doživljajo kot del pravosodnega sistema in jim ni nepomembno, kakšen je človek, ki lahko bistveno vpliva na sprejeto odločitev sodišča. 12. V obravnavanem primeru predstavlja pravnomočna obsodilna sodba dejansko podlago za presojo osebnostne primernosti tožnika. Toženka je namreč glede na dejstva, opisana v kazenski sodbi, ki jim je zaradi pravnomočnosti kazenske zadeve lahko v celoti sledila, izpeljala sklep, da se tožnik ni obnašal tako, da bi se ga lahko štelo za moralno primernega za opravljanje sodnega izvedenstva. Po presoji sodišča je tak sklep pravilen, saj je tožnik s svojimi dejanji pokazal, da je za pridobitev materialne koristi pripravljen storiti tudi kaznivo dejanje. Angažiranje takega sodnega izvedenca bi lahko škodovalo ugledu sodišča do takšne mere, da je tožnik že iz tega razloga moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega dela (enako tudi sodna praksa - sodbi Upravnega sodišča RS I U 1015/2013 z dne 7. 1. 2014 in III U 104/2010 z dne 18. 2. 2011). Sodišče se tudi strinja s toženko, da ob tovrstnem kaznivem dejanju, ne glede na višino kazni in dolžino preizkusne dobe, ni več mogoče zaupati, da bo tožnik delo sodnega izvedenca v prihodnje opravljal nepristransko. V morebitni dilemi med nepristranskim podajanjem izvida in mnenja ter materialno koristjo, ki bi mu jo ponudila ena od strank sodnega postopka, obstaja tveganje, da bi se lahko odločil za slednjo možnost. Tudi po oceni sodišča sta storjeni kaznivi dejanji take narave, da vzbujata visoko stopnjo dvoma v tožnikovo moralno primernost za nadaljnje opravljanje izvedenskega dela.

13. Glede na tako izkazano dejansko stanje se sodišče strinja s toženko, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji za razrešitev sodnega izvedenca iz ZS, katerih obstoja tožnik niti ne zanika.

14. Drži tudi navedba toženke, da nima zakonske podlage, da bi s postopkom razrešitve čakala do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti. 89. člen ZS namreč jasno določa, da minister tistega, ki ne izpolnjuje več pogojev iz prvega odstavka 87. člena, razreši kot sodnega izvedenca. O zahtevi za varstvo zakonitosti bo odločilo Vrhovno sodišče RS, njegova odločitev pa bo podlaga za morebitno vložitev izrednega pravnega sredstva v tej zadevi. Do morebitne drugačne odločitve ima tožnik status pravnomočno obsojenega storilca kaznivega dejanja, vključno z vsemi posledicami, ki se vežejo na ta status. Zato izpodbijana odločba po presoji sodišča ni bila sprejeta preuranjeno.

15. Obsežne tožbene navedbe glede podnormiranosti in neustreznosti instituta priznanja krivde in posledično trditve, da bi moralo kazensko sodišče tožnikovo priznanje krivde zavrniti do ugotovitve krivde glavnega storilca, B.B., pa za ta sodni postopek niso relevantne. Bistveno je, da je kazenska sodba pravnomočna, kar pomeni, da je sodišče nanjo vezano.

16. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožbo zavrnilo, tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj odloči v sporu polne jurisdikcije.

17. Na podlagi 59. člena ZUS-1 je odločilo brez glavne obravnave, na seji, saj tožnik ne nasprotuje ugotovitvi toženke o pravnomočnosti kazenske sodbe, temveč o sklepanju toženke na njeni podlagi, kar pa ne predstavlja pravnorelevantnih dejstev, glede katerih tožnik v tožbi ne navaja ničesar. Predloga za svoje zaslišanje, ki ga je podal v tožbi, namreč ni substanciral, saj ni konkretizirano navedel, o katerih pravnorelevantnih dejstvih bi izpovedal. Iz tega razloga sodišče tudi ni izvedlo dokaza z njegovim zaslišanjem, saj je ocenilo, da za odločitev, glede na vse zgoraj pojasnjeno, ni pomembno.