Jedro

Ker si je okna vnaprej ogledal in ker so bile vnaprej znane zahteve ZVKDS in naročnika glede rezultata obnove, za tak rezultat pa se je z obema pogodbama tudi zavezal (3. člen pogodb), bi kot strokovnjak lahko tožnik že ob sestavi ponudbe in podpisu pogodbe pričakoval, da v PZI priporočena tehnologija ni ustrezna za dosego zahtevanega cilja in bi moral na to opozoriti investitorja in toženo stranko, oziroma na to računati pri pripravi ponudbe11. Zahteve naročnika so bile ves čas enake, uporabo dražje tehnologije pa bi tožnik lahko kot strokovnjak predvidel že ob sklenitvi pogodbe. Pogoji za spremembo cene zato niso podani in tožeča stranka s svojim zahtevkom ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.317,70 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 408.504,60 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila tožena stranka izvajalec, tožeča pa normirani podizvajalec po pogodbi na podlagi javnega naročila "Energetska sanacija vladnih stavb na A. ulici (20,025A, 27 in 27A)". Pravdni stranki sta med seboj sklenili dve pogodbi, katerih predmet so bila mizarska dela, skupna vrednost je bila 733.000,00 EUR brez DDV. Med pravdnima strankama so sporna dela obnove lesenih oken na objektu A.20. Pri stavbi A. 20 gre za objekt s statusom kulturne dediščine - spomenika in v pogodbi je bil določen konzervatorski nadzor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (v nadaljevanju ZVKDS) nad deli (čiščenje, kitanje, sanacija lesenih delov in pleskanje). Ponudbo je tožeča sestavila ob upoštevanju tehnologije čiščenja oken z brušenjem, dejansko pa je bila uporabljena tehnologija z izžigavanjem. Razlika v vrednosti del po obeh tehnologijah je predmet tožbenega zahtevka. Stranki sta sicer dosegli končni obračun, vendar je sodišče dopustilo tožeči stranki, da dokazuje, da je upravičena do dodatnega plačila. Sporno je bilo vprašanje, kaj je bil zahtevani rezultat dela po javnem razpisu in pogodbah, oziroma ali bi lahko tožeča stranka kot strokovnjak1 ob izdelavi ponudbe predvidela, da bo treba uporabiti zahtevnejšo tehnologijo ali pa je prišlo do spremembe zahtev po podpisu pogodb. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (izvedensko mnenje, zaslišanje zakonitih zastopnikov in številnih prič, listinska dokumentacija v spisu) sklenilo, da je bil zahtevani rezultat dela ves čas enak2 in da bi tožeča stranka lahko in morala že ob postavitvi ponudbe predvideti, da bo potrebna zahtevnejša tehnologija, zato zahtevek na plačilo ni utemeljen.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje in v tožbi napada dejanske in pravne zaključke sodišče glede tega, kaj je bil s pogodbo dogovorjen rezultat dela. V javnem razpisu zahtevani rezultat dela je bila izboljšana podoba oken, ki pa bi bila dosežena tudi že z uporabo metodologije brušenja. Šele med izvedbo del pa se je postavila zahteva po tako ekstremnem izboljšanju končnega videza oken, da ga s postopkom brušenja ni bilo več mogoče doseči. Res sprememba tehnologije od tožnika ni bila neposredno zahtevana, je pa bila zahtevana posredno preko poteka potrjevanja vzorčnega okna s strani ZVKDS, ki sta mu brez ugovora sledila naročnik in toženec. Če bi bile take zahteve res vsebovane že v prvotno določeni pogodbeni ceni, bi morale biti predmet že v naprej jasno in nedvoumno izraženega naročila, ne pa, da se ga skuša tožniku vsiliti post factum z zavajajočim prikazovanjem, da naj bi predstavljali povsem tipično postavko. Da je temu tako, bi se sodišče moralo prepričati že na podlagi izpovedi prič, da ob prejšnjih izvedbah sanacij take zahteve niso bile postavljene in so se kot estetsko ustrezen rezultat sprejemala že okna z zalitimi profili. Sodišče neutemeljeno primerja vlogo ZVKDS s položajem pri gradbeni pogodbi, ko je izpolnitveno ravnanje izvajalca določeno z gradbenimi predpisi v javnem interesu, na katere naročnik nima vpliva. Javni interes je ZVKDS udejanjil že preko predhodno izdanih kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja. Izpodbijana sodba pa ne pojasni, kje v teh listinah je zapisano, da je za dosego varstva kulturne dediščine in s tem javnega interesa potrebno še fino očiščenje vseh utorov in profilov oken, torej to, s čimer se je pogojevala potrditev vzorčnega okna. Če bi bilo to v javnem interesu, na PZI, v katerem je bila priporočena tehnologija brušenja, ne bi smelo biti izdano kulturnovarstveno soglasje. Primerjava z gradbenimi predpisi je tudi sicer neustrezna, saj gre pri slednjih za eksaktna pravila, pri ZVKDS pa za njegovo diskrecijo. Tožnik zato ni dolžan nositi stroškovnega bremena, ki je posledica naknadno izražene diskrecije predstavnic ZVKDS. Sodišče spregleda, da je bil tožnik dolžan upoštevati tudi postopke, priporočene v PZI. Do odstopa od PZI bi lahko prišlo le ob soglasju projektanta, naročnika, nadzornika in na zahtevo toženca. Materialnopravno napačen je zaključek sodišča, da naj bi imel tožnik, če meni, da je ZVKDS ravnal napačno, zahtevek od slednjega. Tožnikov sopogodbenik je samo toženec. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da naj se zahteve ZVKDS med izvedbo del ne bi spremenile. Pri tem je napačno ocenilo izpovedi prič, pri katerih bi moralo upoštevati, da so izpovedovale samo o tem, kaj se je od tožnika zahtevalo med izvedbo del, torej potem, ko so bile pogodbe že sklenjene. Napačno se sodišče sklicuje na kulturnovarstvene pogoje in mizarsko stroko, saj je bil PZI izdelan na podlagi prav teh pogojev, pri čemer je pri pripravi sodeloval g. A. A, ki ga ZVKDS šteje kot nespornega strokovnjaka in ki je pregledal vsako okno in predvidel, kaj je treba kje popraviti. Ker v PZI ni bil določen pravi postopek, to dokazuje, da tožnik ni mogel predvideti dodatnih zahtev. Brez ustrezne osnove v dejanskem stanju in materialnem pravu je tudi zaključek sodišča, da naj bi šlo v obravnavani zadevi za dogovor o posebnih lastnostih rezultata dela. Če bi bilo temu res tako, bi bilo toliko bolj pričakovano, da se tak rezultat jasno in nedvoumno določi kot samostojen cilj prenove, ne pa, da se ga interpretira kot prikriti del energetske sanacije. Sodišče brez podlage v izvedenskem mnenju zaključi, kakšen pomen naj bi imeli termini pregladitev opleska, brušenje starih osnov barv, da se dobi boljši oprijem. Da v PZI ni bilo mišljeno čiščenje vseh utorov in profilov v nulo, ampak le odprava posledic časa in izpostavljenosti zunanjim vplivom, do katerih je na barvi prišlo do zadnje obnove, izhaja iz besedila v drugem stolpcu tabele v PZI (list 10), ki jasno govori le o odstranitvi nestabilnih delov starih nanosov barve, za stabilno barvo pa je določeno le, da se brusi le do izravnave vdolbinic. Povedanega ni mogoče interpretirati kot zahtevo, da se povrne takšna originalna oblika, kot so jo okna imela pred 100 leti. Profili in utori bi ostali vidni tudi ob uporabi tehnologije brušenja, le manj izrazito poudarjeni in izraženi bi bili. Iz pogodb izhaja, da je tožnik dolžan izvesti dela glede na dokumentacijo, našteto v 3. členu pogodb, zato ni jasno, na kakšni osnovi bi tožnik moral upoštevati še dodatno dokumentacijo, ki je nastajala na kasnejše datume in kako bi lahko že takrat vedel, kako bo potekalo potrjevanje vzročnih oken. Glede na povedano bi sodišče moralo zaključiti, da je bil tožnik najmanj v opravičljivi zmoti glede rezultata dela, ki se od njega pričakuje. Sodišče se pri tem brez podlage v ostalih izvedenih dokazih opre na izjavo zainteresirane priče B. B., da naj bi se tožnik zavedal, da bo moral okna obnoviti bolje, kot so bila v preteklosti. Sploh če upoštevamo, da je do obnove prišlo zaradi potrebe po energetski sanaciji. V zvezi s tem je notranje protislovna obrazložitev, ko sodišče najprej izhaja iz ugotovitve, da naj okna v kristalni dvorani ne bi bila zadovoljivo obnovljena, nato pa, da so bila na ogledu ta okna prikazana kot vzor obnove. Priči C. C. in Č. Č. nista izpovedovali, da naj bi bila tehnologija izžigavanja neprimerna, temveč sta samo poudarjali, koliko bolj zahtevna in dražja je. Priča C. C.je potrdila, da je bila tu dana neobičajna zahteva in da so bila merila glede profilacije "nora". Podobno je izpovedal tudi priča Č. Č. Ker tožnik nasprotuje pravilnosti zaključka, da je bil končni rezultat dela nespremenjen in bi ga tožnik moral predvideti, nasprotuje tudi zaključku, da vprašanje primernosti priporočene tehnologije ni pravno odločilno. Sodišče sicer pravilno ni upoštevalo ugovorov tožene stranke v zvezi s končnim obračunom, kljub temu pa je spregledalo, da se stranki v zvezi s tem nista pogajali samo v fazi izdelave končnega obračuna, ampak tudi kasneje, kar dokazuje, da s končnim dogovorom nista dosegli dogovora o vseh postavkah. Ker bi sodišče zahtevku moralo ugoditi, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka najprej opozorila, da bi zahtevek moral biti zavrnjen že zato, ker sta stranki dosegli končni obračun. V nadaljevanju pa pritrjuje sodišču in odgovarja na posamezne pritožbene navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja na pravno naravo končnega obračuna. Gre za izvensodno poravnavo, za katero veljajo pravila 1050. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in naslednjih. Dokončni obračun zato globalno ureja pravna razmerja iz pogodbe. Poleg zneskov, določenih v končnem obračunu, zato lahko izvajalec zahteva le še plačilo tistih del ali razlik v ceni, glede katerih si je v v končnem obračunu izvajalec v soglasju z naročnikom pridržal to pravico. Iz končnega obračuna v prilogi B17 izhaja, da je bil opravljen količinski in kakovostni pregled, da so bila dela prevzeta, stranki sta soglašali, da znaša vrednost izvedenih del 456.331,47 EUR, da je tožena stranka iz tega naslova dolguje še 38.108,18 EUR, s čimer bodo poravnane vse obveznosti po navedenih pogodbah v zvezi z izvedbo del, ki so predmet tega prevzema in obračuna. Iz povedanega je mogoče sklepati, da sta se stranki dogovorili glede vseh zahtevkov, ki izvirajo iz izvedenih in prevzetih del, torej tudi glede zahtevka, ki je predmet te pravde, saj v končnem obračunu3 ni zapisano, da je ostala odprta možnost tožeče stranke zahtevati še kakšno dodatno plačilo, na katero se končni obračun ne nanaša. Da si je možnost zahtevati še dodatno plačilo pridržala in da je s tem soglašala tožena stranka, je trditveno in dokazno breme tožeče stranke. Tožeča stranka po sprejetju končnega obračuna, nima več možnosti uveljavljati, da je vrednost izvedenih del določena prenizko, temveč le, da je bilo med strankama dogovorjeno, da se končni obračun na zahtevek, ki je predmet te pravde, ne nanaša. Iz sodbe ni jasno razvidno, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka tak dogovor izkazala4, predvsem pa sodišče ni napravilo dokazne ocene glede dejstev, ki ta jih obe stranki navajali v zvezi s tem (dejstvo, da naj bi potekali pogovori še naprej, dejstvo, da naj bi tožena stranka pred podpisom končnega obračuna izrecno odklonila dodatno plačilo,...).

6. Za končno odločitev pa to ni pomembno, saj je sodišče prve stopnje vseeno pravilno zavrnilo zahtevek, ker je ugotovilo, da se zahteve med izvajanjem naročila niso spremenile in bi zato tožeča stranka kot strokovnjak že ob postavitvi ponudbe lahko predvidela, da bo delo zahtevnejše in dražje. Zahtevek je torej neutemeljen tudi, če bi šteli, da ni bil predmet končnega obračuna. Pri tem je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, svoje zaključke je prepričljivo obrazložilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Glede materialnega prava je najprej treba odgovoriti na vprašanje, za kaj pri zahtevku tožeče stranke sploh gre. Ne gre za dodatna dela, prav tako ne za nepredvidena dela, saj je bil predmet pogodbe ves čas enak - obnova oken v V. Med izvajanjem naročila je bila spremenjena le tehnologija del in sicer glede na tehnologijo, ki jo je tožeča stranka predvidela v svoji ponudbi. Cena je bila določena na enoto, ki je bila eno okno. Vsa izdelana okna so bila po ceni, dogovorjeni v pogodbah, že plačana. Po svoji pravni naravi gre zato za zahtevek5 za spremembo cene zaradi spremenjenih okoliščin6 in sicer je tožnik trdil, da so te spremenjene okoliščine sprememba tehnologije, ki je ob sklenitvi pogodbe ni mogel predvideti.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričljivo in pravilno ugotovilo, da naročnik zahtevane tehnologije ni spremenil. Pri tem je upoštevalo vse izvedene dokaze in jih primerjalo med seboj, za razliko od pritožnika, ki se sklicuje samo na nekatere od prič. V 3. členu pogodb v prilogah A8 in A9 je določeno, da bo izvajalec dela opravil po naslednji dokumentaciji: razpisni dokumentaciji za javno naročilo, po razpisnih in tehničnih pogojih naročnika, po kulturnovarstvenih pogojih in soglasjih, po projektu za izvedbo (v nadaljevanju PZI) in po terminskem planu. V nasprotju s to določbo se tožnik v pritožbi sklicuje samo na vsebino PZI in spregleda, da bi že od vsega začetka moral upoštevati tudi ostalo dokumentacijo in zahteve v njej. Res je bila v PZI priporočena druga tehnologija, vendar je tožeča stranka nedvomno strokovnjak7 in bi glede na ostale zahteve v kulturnovarstvenih pogojih in javnem razpisu morala in mogla pričakovati, da s priporočeno tehnologijo ne bo mogoče doseči zahtevanega rezultata, posebej še, ker gre za objekt, ki ima status spomenika in za katerega se je vnaprej vedelo, da bo vsako okno moral potrditi ZVKDS. Pritožnik se tudi sicer nekorektno sklicuje na PZI, na primer list 10, saj gre tam za v PZI priporočen postopek obnove oken, ne pa za to, kaj je bilo predmet naročila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil zahtevani rezultat izboljšana podoba okna z vidnimi profili, namen pa je bil, da se doseže osnovna oblika in boljši oprijem8. Pri brušenju je bilo treba paziti, da se originalna lesena površina ohranja intaktna in da se v fazi barvanja oken nanose izvede tako, da se jih ne razvleče, oblika profilov pa ne sme biti zalita9. Povedano pomeni, da so zahteve iz razpisne dokumentacije in dokumentov ZVKDS presegale rezultate čiščenja10, ki sicer veljajo po pravilih mizarske stroke, saj se je zahtevala odstranitev barve tudi v primerih, ko je bila ta stabilna, če je prekrivala osnovno obliko okna oziroma profilacije. Zato se tožeča stranka ne more sklicevati samo na „pravila stroke“, saj je naročnik zahteval več, ta zahteva pa je bila predmet pogodbe tudi med pravdnima strankama. Po 626. členu OZ pa mora podjemnik delo izvršiti po dogovoru in po pravilih stroke. V tem smislu je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bile dogovorjene posebne lastnosti tožnikovega izpolnitvenega ravnanja (to je lastnosti, ki presegajo običajno izpolnitveno delo po pravilih stroke). Pritožbeno sodišče tudi soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi bilo dogovorjeno, da zadošča enaka kvaliteta del kot pri prejšnjih sanacijah. Tega zaključka s sklicevanjem na nekatere od prič, ne da bi pri tem upošteval ostale priče in listinske dokaze (iz katerih kaj takega ne izhaja) tožnik ne more ovreči. 9. Ker si je okna vnaprej ogledal in ker so bile vnaprej znane zahteve ZVKDS in naročnika glede rezultata obnove, za tak rezultat pa se je z obema pogodbama tudi zavezal (3. člen pogodb), bi kot strokovnjak lahko tožnik že ob sestavi ponudbe in podpisu pogodbe pričakoval, da v PZI priporočena tehnologija ni ustrezna za dosego zahtevanega cilja in bi moral na to opozoriti investitorja in toženo stranko, oziroma na to računati pri pripravi ponudbe11. Zahteve naročnika so bile ves čas enake, uporabo dražje tehnologije pa bi tožnik lahko kot strokovnjak predvidel že ob sklenitvi pogodbe. Pogoji za spremembo cene zato niso podani in tožeča stranka s svojim zahtevkom ne more uspeti.

10. Na podlagi vsega povedanega je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške, ki so bili potrebni za pritožbeni postopek, v znesku EUR 2.317,70 (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

1 V razpisu so bile zahtevane ustrezne reference. 2 Funkcionalna in estetska sanacija oken, pri čemer so zahteve estetske sanacije predpostavljale obnovo oken na način, da bodo enaka kot ob vgradnji pred 100 leti. 3 Veljavnost končnega obračuna za stranki ni sporna. 4 Sodišče prve stopnje je zapisalo, da argumenta tožnika s pravnega vidika ne vzdržita, kljub temu pa ju kot življenjska lahko sprejme. Glede na nadaljnji potek obrazložitve pa bi bilo sklepati, da je sodišče štelo, da končni obračun ni vseboval tudi dogovora o zahtevku, ki je predmet te pravde. 5 Uzanca št. 23 Posebnih gradbenih uzanc (1977). 6 Pritožbeno sodišče se ne bo spuščalo v vprašanje, ali je v takem primeru treba postaviti tudi oblikovalni zahtevek, saj to za odločitev v tem pritožbenem postopku ni odločilno, ker je bil zahtevek tako ali tako (pravilno) zavrnjen. 7 V postopku javnega razpisa je predložila reference. Ni sporno, da je bilo delo na koncu kvalitetno izvedeno in potrjeno s strani ZVKDS. 8 PZI in kulturnovarstveni pogoji 9 Dokument ZKVDS „Sanacija škatlastih oken V. Ljubljana“, ki ga je tožnik prejel pred podpisom pogodbe. Ker je bilo že v razpisu zahtevano, da bo vsako okno moral potrditi ZVKDS, je neutemeljen ugovor tožnika, da naj ta dokument ne bi bil sestavni del pogodbe in da ga zato sodišče ne bi smelo upoštevati pri presoji. Bistveno je, da je bil tožnik z njim seznanjen pred podpisom pogodb s toženo stranko. 10 Zato ne drži pritožbena navedba, da naj bi se tožniku skušalo vsiliti zahteve kot tipično postavko. 11 Navsezadnje gre za javno naročilo, oddano na javnem razpisu. Zvišanje cene po začetku izvrševanja del bi pomenilo obid pravil o javnem naročanju.