Jedro

V 7. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je določeno, da za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, velja zakonodaja pogodbenice, na ozemlju katere se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja, če v 8. ali 9. členu tega sporazuma ni določeno drugače. Skladno z navedeno določbo je torej pri odločanju o lastnosti zavarovanca v Republiki Sloveniji potrebno uporabiti določbe zakonodaje, ki velja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je v tem primeru pravilno uporabila določbo prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, saj so izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za vključitev tožnika v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. zadeve: ... z dne 4. 12. 2019, v zvezi z odločbo tožene stranke št. zadeve: ... z dne 23. 9. 2019 ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan sam kriti svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da njegova vključenost v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v BiH preprečuje, da bi bil istočasno vključen tudi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji in s tem zavezan za plačilo prispevkov v omenjeni državi. Sodišče je zmotno presodilo vsebino 7. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: BBHSZ).1 Smisel vsebine 7. člena je, da je zakonodajalec zasledoval cilj, da pri nobeni od oseb, ki opravljajo delo ali dejavnost na ozemlju ene od teh dveh držav, ne bi prišlo do dvojnega plačevanja istih prispevkov. Po stališču sodišča prve stopnje bi bil izvzem iz obveznega socialnega zavarovanja mogoč le ob uporabi določb II. dela BBHSZ, ki pa da za družbenike gospodarskih družb, ki so hkrati poslovodne osebe, sploh ni predviden. Tako stališče sodišča je napačno ter materialnopravno zmotno. Sodišče bi namreč pri presoji termina "samostojna dejavnost" in pa "oseba, ki opravlja samostojno dejavnost", kot je naveden v 7. členu slovenskega prevoda BBHSZ, moralo upoštevati vsebino tega termina in pomena besedne zveze "osoba koje obavljaju samostalnu djelatnost", kot je zapisan v 7. členu bosanskega prevoda BBHSZ. Navedeni termin je popolnoma drugačen od termina in pomena "samostojne dejavnosti". Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 namreč osebo, ki opravlja samostojno dejavnost šteje za t. i. samozaposleno osebo. Skladno z Zakonom o penzijskom i invalidskom osiguranju je "osoba koje obavljaju samostalnu djelatnost" oziroma oseba, ki opravlja samostojno dejavnost, poleg samozaposlene osebe tudi družbenik pravne osebe in organ poslovodenja pravne osebe. Tako se izkaže, da je 7. člen dejansko predviden tudi za družbenike gospodarskih družb, ki so hkrati poslovodne osebe. Ker je sodišče 7. člen zmotno uporabilo, je posledično zmotno stališče, da se v predmetni zadevi uporabljajo slovenski predpisi. Tako je tudi napačno stališče sodišča, da na obveznost vključitve v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji ne vpliva obvezno zavarovanje v BiH. Namen BBHSZ ni v tem, da določeno skupino ljudi obravnava neenako, brez razloga in brez pravne podlage, ampak obratno, da celostno uredi vprašanje dvojnega plačevanja prispevkov ter dvojne obdavčitve. Tudi če bi se uporabljali slovenski predpisi, bi sodišče moralo zavarovanje v BiH šteti kot zavarovanje na drugi podlagi v smislu 16. člena ZPIZ-2. Tožnik je tako zavezan k plačilu prispevkov za socialno zavarovanje v dveh državah hkrati, vendar pravic za isto obdobje ne bo mogel uveljavljati v obeh državah. Posledično ni obravnavan enako z ostalimi državljani, ki plačujejo prispevke zgolj enkrat. Tudi določba 20. člena BBHSZ dokazuje trditve tožnika, da je istočasno zavezan k plačilu dvojnih prispevkov (v dveh državah hkrati), vendar pa nima pravice do uveljavitve te zavarovalne dobe v obeh državah za ta ista obdobja.

Glede na navedeno tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 12. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 9. 2019. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot ustanovitelj in poslovodna oseba zavoda A. za polni zavarovalni čas 40 ur tedensko v obdobju od 30. 1. 2019 dalje na podlagi 16. člena ZPIZ-2. 6. V zadevi je sporna vključitev tožnika v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 16. člena ZPIZ-2 in s tem pridobitev lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot ustanovitelja in poslovodne osebe zavoda A. za polni zavarovalni čas 40 ur tedensko, v obdobju od 30. 1. 2019 dalje.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je tožnik v Poslovni register Slovenije od 30. 1. 2019 dalje vpisan kot ustanovitelj in poslovodna oseba zavoda A. Tožnik je nadalje kot družbenik B. vpisan tudi v register od 25. 3. 2017 dalje, kot direktor te pravne osebe pa od 1. 3. 2019 dalje. Tožnik je državljan Republike Slovenije, pri čemer od 1. 9. 2010 dalje ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. Iz tožnikovih navedb izhaja, da je od 1. 9. 2010 dalje vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v BiH, in sicer na podlagi delovnega razmerja.

8. ZPIZ-2 v prvem odstavku 16. člena določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki so družbenice ali družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanoviteljice ali ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi.

9. V prvem odstavku 13. člena ZPIZ-2 je določeno, da se obvezno zavarujejo fizične osebe, ki izpolnjujejo pogoje za zavarovanje po tem zakonu. Če ZPIZ-2 ne določa drugače, traja zavarovanje od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, do prenehanja takšnega razmerja (prvi odstavek 22. člena ZPIZ-2). Skladno s tretjim odstavkom istega člena obvezno zavarovanje oseb iz 16. člena tega zakona traja od dneva vpisa v poslovni register ali v drug register kot družbenik in poslovodna oseba, pa do dneva izbrisa iz takšnega registra. Obvezno zavarovanje je torej v primeru tožnika nastopilo z dnevom vpisa v poslovni register, to pa je bilo s 30. 1. 2019 dalje.

10. Tožena stranka je v tej zadevi skladno s četrtim odstavkom 81. člena Zakona o matični evidenci pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju: ZMEPIZ-1)4 vodila postopek za ugotovitev lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti.

11. V zadevi je odprto vprašanje, kakšen vpliv ima zavarovanje tožnika v Republiki BiH na vključitev v zavarovanje v Republiki Sloveniji.

12. V 7. členu BBHSZ je določeno, da za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, velja zakonodaja pogodbenice, na ozemlju katere se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja, če v 8. ali 9. členu tega sporazuma ni določeno drugače. Skladno z navedeno določbo je torej pri odločanju o lastnosti zavarovanca v Republiki Sloveniji potrebno uporabiti določbe zakonodaje, ki velja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je v tem primeru pravilno uporabila določbo prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, saj so izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji, za vključitev tožnika v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji.

V tem primeru tožnik v Republiki Sloveniji tudi ni bil zavarovan na drugi podlagi in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Glede sklicevanja tožnika na določbo 8. in 9. člena BBHSZ, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se 8. člen nanaša na napotene delavce in druge osebe. Navedena določba se tako ne nanaša na tožnika, saj ne gre za napotenega delavca. Gre za jasno določbo, ki pokriva vse zaposlene osebe in tudi osebe, ki opravljajo samostojno dejavnost. Tožena stranka je pravilno izhajala iz besedila navedene določbe, kar pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo pri razlagi navedene določbe potrebno izhajati iz besedila bosanskega prevoda BBHSZ oziroma iz določb tujega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ključno je namreč, da je zadevo skladno s 7. členom potrebno presojati po določbah domače zakonodaje, torej po določbah ZPIZ-2. V tej zadevi tudi ne gre za izjemo, kot je opredeljena v 9. členu BBHSZ. Deveti člen se namreč nanaša na osebe, zaposlene v diplomatskih predstavništvih in konzulatih.

Deseti člen pa se nanaša na dogovor o izvzetju. Določeno je, da se na skupno zahtevo zaposlenega in njegovega delodajalca lahko pristojni organi obeh pogodbenic dogovorijo o odstopu od določb 7. do 9. člena tega sporazuma, vendar morajo pri tem upoštevati vrsto in okoliščine zaposlitve. V drugem odstavku 10. člena pa je nadalje določeno, da če za zaposlenega po prvem odstavku tega člena velja zakonodaja prve pogodbenice, čeprav je zaposlen na ozemlju druge pogodbenice, se uporabi zakonodaja, kot če bi bil zaposlen na ozemlju prve pogodbenice. V sporni zadevi postopek o morebitnem dogovoru o izvzetju sploh ni bil sprožen. Tudi iz sodnih odločb pritožbenega sodišča5 izhaja, da je potrebno ločiti postopek vključitve v zavarovanje in s tem priznanje lastnosti zavarovanca, od postopka izvzema iz zavarovanja.

13. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na plačevanje istih prispevkov v dveh državah, kar naj bi bilo v nasprotju s pravom, pa pritožbeno sodišče poudarja, da skladno s prvim odstavkom 159. člena ZPIZ-2 prispevke za obvezno zavarovanje po tem zakonu pobira davčna uprava. Če ni s tem zakonom drugače določeno, se glede postopka pobiranja prispevkov, pravic in obveznosti zavezanca, varovanja podatkov in pristojnosti davčnega organa, uporablja zakon, ki ureja davčni postopek in davčno službo. To pa pomeni, da za odločitev v sporni zadevi omenjene pritožbene navedbe niso odločilne, saj o višini plačila prispevka za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje odloča davčna uprava, ne pa tožena stranka.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Ur. l. RS, MP, št. 10-46/2008. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami. 5 Glej sodba Psp 13/2021 z dne 7.4.2021 in Psp 193/2022 z dne 28.9.2022.