Jedro

Sporno pogodbeno razmerje ne izpolnjuje že osnovnih kriterijev za potrošniški spor iz prve točke 17. člena Uredbe, zato varovalna pristojnost ni podana.

Ker tožnik trdi, da je svoje pogodbene obveznosti do toženke izpolnjeval v Sloveniji, in je z vložitvijo tožbe izbral tukajšnje sodišče, je skladno z določbo druge alineje prve točke 7. člena Uredbe za razsojanje v tem sporu pristojno slovensko sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v predmetni zadevi (I. točka izreka). Zato je tožbo zavrglo (II. točka izreka).

2. Tožnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Poudarja, da bistveno sestavino spornega pogodbenega razmerja predstavlja njegovo opravljanje storitev upravljanja skupnih delov stavbe na naslovu ..., Rogaška Slatina. Tožnik tako storitev za toženko ne opravlja na njenem naslovu v Avstriji, temveč v Sloveniji. Zato bi se sodišče moralo izreči za pristojno po drugi alineji člena 7(1)(b) _Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah_ (v nadaljevanju: Uredba).

Nasprotuje opredelitvi sodišča, da gre med pravdnima strankama za potrošniško razmerje. Sodišče je napačno navedlo, da se stanovanje toženke nahaja v večstanovanjski stavbi. Gre namreč za poslovno-stanovanjsko stavbo, v kateri se poleg stanovanja toženke nahajajo še izključno poslovni prostori in prostori skupne rabe. Pogodba o opravljanju upravniških storitev (v nadaljevanju: pogodba o upravljanju) se nanaša na upravljanje skupnih delov, ki so v solastnini vseh etažnih lastnikov stavbe. Predmet pogodbe torej ni upravljanje s posameznimi etažnimi deli. Razmerje med upravnikom in toženko ne predstavlja tipičnega dvostranskega pogodbenega razmerja, v katerem bi bila na drugi strani zgolj ena oseba, ki bi ji bilo mogoče pripisati lastnosti potrošnika, temveč je na drugi strani solastninska skupnost. Ker predstavljajo veliko večino etažnih delov stavbe poslovni prostori, stanovanje pa zgolj izjemo, solastninska skupnost ne predstavlja potrošnika. Poleg tega nepremičnina toženke v preteklosti ni predstavljala stanovanja, temveč poslovni prostor, pri čemer toženka za spremembo namembnosti ni pridobila ustreznega dovoljenja.

Ker ne gre za potrošniško razmerje, tudi ne velja določba 19. člena Uredbe glede (ne)veljavnosti dogovora o pristojnosti. S pogodbo o upravljanju je bila v 13. točki dogovorjena pristojnost slovenskega sodišča (stvarno pristojno sodišče v Mariboru). Zato je dogovor o pristojnosti veljavno sklenjen in bi se sodišče moralo izreči za pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi.

Pri presoji veljavnosti dogovora o pristojnosti bi sodišče moralo določbo 25. člena Uredbe upoštevati tudi za verzijski zahtevek (to je za zahtevek za plačilo obratovalnih stroškov tretjim osebam). Ta zahtevek je namreč neizogibno povezan s spornim pogodbenim razmerjem.

Tožnik pritožbi prilaga še sliko z naslova ..., Rogaška Slatina, iz katere je razvidno, da sta na poštnem nabiralniku navedena ime in priimek toženke. Zato ne držijo njene navedbe, da v Sloveniji ne prebiva.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in sámo izda nov sklep, s katerim bo v celoti ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku; podredno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V vsakem primeru naj se toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka pred sodiščema prve in druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožnik nima aktivne legitimacije, saj nima veljavne pogodbe o upravljanju. Ker toženka v Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, temveč živi v Avstriji, slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o tem sporu. Tako izhaja iz 28. člena Uredbe in tretjega odstavka 18. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Dokazilo s fotografijo toženkinega imena na poštnem predalčniku ni dokazilo o njenem bivališču na tem naslovu. Toženka je fizična oseba, tožnik gospodarska oseba in gre za razmerje po določilih potrošništva. Ker ne gre za _actio in rem_, temveč za _actio in personam_, izpolnitev ni po kraju nepremičnine, temveč po kraju bivanja toženke in se tako ne uporablja določilo 7. člena Uredbe.

Sklicevanje tožnika na dogovor o pristojnosti iz pogodbe o upravljanju je brezpredmetno, ker ni veljavne pogodbe med strankama in ker je bilo o tem pravnem vprašanju že odločeno v zadevi P 21/21, nato preimenovani v P 3/22, pred Okrajnim sodiščem v Šmarjah pri Jelšah. Višje sodišče v Celju je že sprejelo odločitev, da se pogodbeno določena pristojnost sodišča v Mariboru nanaša le na primere, če nastane med pogodbenimi strankami spor glede pogodbe, ne pa tudi glede izvršitve določil pogodbe.

V konkretnem primeru je treba glede veljavnosti pogodbe o upravljanju uporabiti določbo 32. člena Stanovanjskega zakona – SZ (¾ večina etažnih lastnikov) in ne 118. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ (½ vseh solastnikov). Sicer pa predložena pogodba o upravljanju ni veljavna po nobeni od teh določb. Tožnik še ni predložil veljavne pogodbe o upravljanju. Ker med strankama ni sklenjena pogodba o upravljanju, ni pogojev za uporabo 51. člena ZPP, ki določa pristojnost slovenskega sodišča po kraju izpolnitve.

Nepremičnina iz predložene pogodbe o upravljanju pod ID 0000-363 od junija 2019 ne obstaja več, temveč se je razdelila na stavbi ID 0000-1931 in ID 0000-1931-1, kar še ni vpisano v zemljiško knjigo. Toženka je lastnica stanovanja v objektu 0000-1931-1, s katero pa tožnik ni sklenil pogodbe o upravljanju. Tudi za prejšnjo nepremičnino tožnik s toženko ni imel sklenjene pogodbe, temveč je šlo za razmerje po 68. členu v zvezi s 118. členom SZ. Za novo nepremičnino tožnik nima takega razmerja.

Predlaga vpogled v spis P 3/22 in v Centralni register prebivalstva (CRP) ter opravo poizvedb na Geodetski upravi v Celju in prilaga zemljiškoknjižne izpiske. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

Toženka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi nasprotovala pristojnosti slovenskega sodišča. Trdila je, da v Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, živi v Avstriji. Obenem je opozorila, da med strankama ni sklenjena pogodba o upravljanju, zato ni pogojev za uporabo določila 51. člena ZPP, ki določa pristojnost slovenskega sodišča. Plačilu računov, ki se nanašajo na stroške upravljanja in obratovanja skupnih prostorov in naprav v nepremičnini ..., Rogaška Slatina, je toženka nadalje ugovarjala tako po temelju kot po višini.

V dopolnitvi tožbe je tožnik pojasnil, na katera dejstva, dokaze in pravno podlago opira svoj tožbeni zahtevek. Med drugim je pojasnil, da je upravnik v poslovno stanovanjski stavbi na naslovu ..., Rogaška Slatina, v kateri se nahaja stanovanje toženke. Posle upravnika tožnik opravlja v skladu z veljavno sklenjeno pogodbo o upravljanju. Na tej podlagi vtožuje plačilo stroškov upravljanja, obratovanja, vzdrževanja, zavarovanja stavbe in posredovanih opominov ter plačilo zakonitih zamudnih obresti. Neporavnani stroški se nanašajo na obdobje od junija 2020 do julija 2021. Glede navedb toženke o nepristojnosti slovenskega sodišča je pojasnil, da je toženka lastnica nepremičnine, ki leži v Sloveniji. Z njo je v pogodbenem razmerju na podlagi pogodbe o upravljanju. Zaradi obstoja pogodbenega razmerja med pravdnima strankama ter upoštevaje kraj izpolnitve pogodbene obveznosti, je glede na določbo druge alineje člena 7(1) Uredbe podana pristojnost slovenskega sodišča. 6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da gre v delu, v katerem tožnik zahteva _plačilo stroškov upravljanja_, za potrošniški spor (oddelek 4 – členi 17, 18 in 19 Uredbe). Tožnik namreč zahteva plačilo navedenih stroškov kot upravnik, ki je gospodarska družba, v okviru svoje poslovne dejavnosti (ki ni usmerjena v drugo državo, ampak jo opravlja v Sloveniji za slovensko večstanovanjsko stavbo), na podlagi sklenjene pogodbe o upravljanju, toženka pa je fizična oseba, ki ima prebivališče le v Avstriji.1 Za potrošniške spore je za sojenje določena izključna pristojnost sodišča po državi prebivališča potrošnika, razen če sta stranki sklenili sporazum v pisni obliki in po tem, ko je prišlo do spora (drugi in tretji odstavek 51.a člena ZPP ter 18. in 19. člen Uredbe). Sklenitve takšnega sporazuma pa tožnik ni zatrjeval niti ni predlagal dokazov. - Glede dela, v katerem tožnik zahteva _povrnitev stroškov obratovanja_ na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (verziji), pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ne gre za pogodbeno podlago, zato tudi v tem primeru ne pride v poštev sklicevanje tožnika na izjemo, določeno v 2. alineji člena 7(1) Uredbe. Zato veljajo pravila o (splošni) pristojnosti sodišča po državi prebivališča toženke (4. člen Uredbe).

7. Pritožnik utemeljeno opozarja na nepravilnost izpodbijane odločitve.

8. Pravdni stranki imata sedež in stalno prebivališče v različnih državah članicah Evropske unije (EU). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob preizkusu mednarodne pristojnosti (oziroma slovenske jurisdikcije)2 uporabilo pravilen pravni predpis – Uredbo. Za to so izpolnjeni vsi pogoji: toženkino stalno bivališče je v Avstriji, ki je članica EU (glej 6. člen); gre za civilno zadevo, za katero se Uredba uporablja (glej 1. člen); tožba je bila vložena po 10. 1. 2015 (glej 81. v zvezi s 66. členom), in to pred sodiščem v Sloveniji, ki je prav tako članica EU.

9. Uredba vsebuje splošno pravilo o mednarodni pristojnosti, po katerem je pristojno sodišče tiste države članice, kjer ima stalno prebivališče toženec (4. člen). To splošno pravilo dopolnjujejo pravila o izbirni pristojnosti (7. do 9. člen), varovalni pristojnosti (10. do 23. člen), izključni pristojnosti (24. člen), prorogirani pristojnosti (25. člen) in pristojnosti na podlagi tihe privolitve (26. člen). Pristojnost za potrošniške pogodbe spada med varovalne pristojnosti (17. do 19. člen), pristojnost po kraju izpolnitve pogodbene obveznosti pa sodi med izbirne (tudi posebne, specialne, alternativne) pristojnosti (7. člen).

10. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je predmetno zadevo deloma opredelilo kot potrošniški spor. Da bi v konkretnem primeru lahko govorili o potrošniški pogodbi, bi morali biti izpolnjeni trije pogoji: 1. da je pogodbena stranka potrošnik, ki ravna z namenom, za katerega se šteje, da je zunaj njegove poklicne in pridobitne dejavnosti; 2. da je bila pogodba med takim potrošnikom in subjektom, ki dejavnost opravlja poklicno ali pridobitno, dejansko sklenjena; in 3. da ta pogodba spada v eno od skupin, opredeljenih v 17. členu Uredbe, v točkah (1)(a) do (c).3

11. Toženka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni obrazložila, zakaj bi jo bilo treba šteti za potrošnico oziroma zakaj bi v konkretnem primeru šlo za potrošniški spor (tega ni obrazložila niti v odgovoru na pritožbo). Glede tega so bile njene navedbe zgolj pavšalne. Da je potrošnica, je utemeljevala le s tem, da je (v nasprotju s tožnikom, ki je gospodarska družba) fizična oseba. Namena sporne pogodbe ni konkretizirala, temveč je sklenitev pogodbe celo zanikala. Nenazadnje v obravnavani zadevi tudi ne gre za eno od tipičnih potrošniških pogodbenih razmerij, ki so navedena v točkah a), b) in c) 1. točke 17. člena Uredbe. To so: a) pogodba o prodaji blaga na obroke, b) pogodba o posojilu z obročnim odplačevanjem ali kakršnokoli druga oblika posojila za financiranje prodaje blaga, ali c) če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti.

12. Ali je bila pogodba o upravljanju sklenjena za poslovno-stanovanjski ali za večstanovanjski objekt, za presojo o tem, ali gre v predmetni zadevi za potrošniški spor, ni ključno vprašanje. Sporno pogodbeno razmerje ne izpolnjuje že osnovnih kriterijev za potrošniški spor iz člena 17(1) Uredbe. Varovalna pristojnost tako ni podana.

13. V obravnavani zadevi gre za spor o tem, ali je pogodba o upravljanju veljavna in za toženko zavezujoča ali ne. Za določitev mednarodno pristojnega sodišča se zato (poleg določbe o splošni pristojnosti, na katero se smiselno sklicuje toženka) lahko uporabi tudi določba o izbirni pristojnosti v 7. členu Uredbe. Izbirne pristojnosti tožniku v določeni meri omogočajo svobodo izbire mednarodno pristojnega sodišča. Ta svoboda izbire je rezultat tesne povezave med sporom in sodiščem, ki naj odloča o zadevi.4

14. Tožnik se zato utemeljeno sklicuje na določbo druge alineje člena 7(1)(b) v zvezi s točko (1)(a) istega člena Uredbe. Ta določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici _lahko tožena_ v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenim splošnrazmerjem pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti, ta kraj pa je tam, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene. Ker tožnik trdi, da je svoje pogodbene obveznosti do toženke izpolnjeval v Sloveniji, in je z vložitvijo tožbe izbral tukajšnje sodišče, je skladno z Uredbo za razsojanje v tem sporu pristojno slovensko sodišče.5 Ob tem gre dodati, da med pogodbene obveznosti poleg storitev upravljanja sodijo tudi ostale storitve, ki jih je tožnik opravil in toženki zaračunal kot upravnik (plačila stroškov dobaviteljem namesto toženke). Pritožnik ima namreč prav, ko opozarja, da je zahtevek za plačilo stroškov na podlagi neupravičene obogatitve neizogibno povezan s spornim pogodbenim razmerjem.

15. Da je za odločanje v predmetnem sporu pristojno slovensko sodišče, je pritožnik utemeljeval tudi s sklicevanjem na dogovor o pristojnosti, sklenjen v pogodbi o upravljanju. Navedeno bi sicer lahko predstavljalo pravno pomembno dejstvo (glej 25. člen Uredbe),6 vendar pa je tožnik obstoj dogovora prvič omenil šele v pritožbi, ne da bi obenem pojasnil, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel storiti že prej (v dopolnitvi tožbe). Zato pritožbeno sklicevanje na pisni dogovor o pristojnosti ni pravno upoštevno (prvi odstavek 337. člen ZPP). Posledično so v celoti pravno nepomembne tudi trditve, ki jih je v zvezi s tem dogovorom v odgovoru na pritožbo podala toženka.

16. Ker odločitev glede nepristojnosti slovenskega sodišča ni pravilna, posledično tudi ni pravilna odločitev o zavrženju tožbe (_a contrario_ tretji odstavek 18. člena ZPP).

17. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa je vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), saj sámo ni pristojno za to, da bi kot prvo vsebinsko odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka (kar tožnik predlaga v pritožbi).

18. Ostale navedbe strank v pritožbenem postopku za odločitev niso pravno pomembne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje vsebinsko (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

19. Končni uspeh strank v tej fazi postopka še ni znan. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od končne odločbe o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (četrti in šesti odstavek 163. člena ter tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glede tega je sodišče vpogledalo v podatke CRP. 2 V skladu z 29. členom in tretjim odstavkom 18. člena ZPP. 3 Primerjaj VSL sklep I Cp 1528/2020 z dne 4. 11. 2020. Glej tudi dr. Martina Repas v: Mednarodno zasebno pravo Evropske unije, Uradni list RS, Ljubljana 2018, str. 152. 4 Ibidem, str. 87. 5 Zelo podobno VSL sklep I Cp 1736/2018 z dne 6. 12. 2018. 6 Prorogirana pristojnost je hierarhično zgolj pod izključno pristojnostjo in pristojnostjo na podlagi tihe privolitve.