Jedro

V smislu Zakona o žrtvah vojnega nasilja je kot otroka šteti le osebo, ki vsaj pravno formalno potrebuje posebno varstvo, ki ji je zagotovljeno s skrbjo staršev v okviru roditeljske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 6.2.2001, s katero je ta v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote P. z dne 31.8.2000 in odločila, da se tožnici ne prizna status žrtve vojnega nasilja-otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojn-ega nasilja. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da tožnice ni mogoče šteti za otroka v smislu določb 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00 in 1/01 v nadaljevanju: ZZVN). Pojem otroka je po splošnih načelih družinskega prava potrebno razlagati v smislu zagotavljanja posebne skrbi in varstva-torej kot osebo nižje starosti, ne pa v pomenu opredelitve sorodstvenega razmerja do staršev. Ker je bila tožnica, ki je rojen-a 23.10.1919, na dan, ko je bil njen oče v izgnanstvu v Srbiji ubit s strani fašistov (17.4.1944) stara več kot 21 let in s tem po takratnih predpisih že polnoletna, ji uveljavljanega statusa ni mogoče priznati.

Sodišče prve stopnje je menilo, da je odločba tožene stranke po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi. Iz ZZVN, ki v določenih primerih uporablja besedo otrok, v drugih primerih pa besedo oseba, namreč izhaja, da je zakonodajalec v določenih primerih priznanje statusa žrtve vojnega nasilja predvidel le za otroke. Ker pa ZZVN nima definicije otroka, je potrebno ta pojem pojasniti z definicijo otroka po 1. členu Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ MP, št. 15/90 in Uradni list RS MP, št. 9/92 in 35/91), ki je postala del pravnega reda Republike Slovenije. Tožnica je v času očetove smrti dopolnila 24 let in je zato ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah ni mogoče šteti za otroka, zaradi česar ji uveljavljanega statusa po ZZVN ni mogoče priznati.

Zoper tako odločitev je tožnica vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je ob pomanjkanju natančnejše opredelitve pojma otrok v ZZVN, slednjega potrebno razlagati široko in ne restriktivno, kot je to storilo sodišče. Pojem otroka se v smislu ZZVN uporablja predvsem v kontekstu opredelitve sorodstvenega razmerja in ne le kot označevanje osebe nižje starosti. Tudi pozitivno pravna zakonodaja in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) uporabljata pojem otroka za polnoletno osebo, pri čemer tožnica kot primer navaja določbi 123. in 124. člena ZZZDR. V pritožbi pa tudi ugovarja stališču sodišča prve stopnje, da je zakonodajalec želel ločiti med upravičencem otrokom in upravičencem osebo, saj gre po njenem mnenju za dve popolnoma različni kategoriji, ki nista primerljivi. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po podatkih v spisih je tožnica uveljavljala status žrtve vojnega nasilja po pokojnem očetu, ki je življenje nesporno izgubil kot izgnanec v kraju Č. v Srbiji. V zvezi s tem je sporna razlaga določbe 8. odstavka 2. člena ZZVN, veljavne ob odločanju upravnih organov (Uradni list RS, št. 28/00 - ZZVN-E). Po navedeni določbi je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu, ali pa je bil ubit kot talec in tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko območje, pri čemer pa ni podrobneje opredelil, katere osebe je šteti za otroke. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem v izpodbijani sodbi, da je potrebno pojem otroka razlagati s pomočjo pravil konvencijske ureditve, ki ta pojem praviloma vežejo na določeno starost otroka oziroma na njegovo polnoletnost. Tako je kot otroka tudi v smislu določb ZZVN potrebno šteti le osebo, ki vsaj pravno formalno potrebuje posebno varstvo, ki ji je zagotovljeno s skrbjo staršev v okviru roditeljske pravice. Navedeno stališče je v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki v 1. členu kot otroka določa osebo, mlajšo od osemnajst let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka, ne določa, da se polnoletnost doseže že prej. Ker torej roditeljska pravica staršev preneha s polnoletnostjo osebe, je pridobitev popolne poslovne sposobnosti (polnoletnost) tisti mejnik, ki pravno loči otroka od odraslega. Glede na nesporno dejstvo, da je bila tožnica dne 17.4.1944 stara 24 let, s tem pa polnoletna tako po takratnih zakonih (Zakon o polnoletnosti z dne 31.7.1919, Uradni list 640/19), kakor tudi po danes veljavnih predpisih in konvencijski ureditvi, je tudi po presoji pritožbenega sodišča na dan očetove smrti ni mogoče šteti kot otroka. Zakonski dejanski stan za priznanje uveljavljanega statusa iz 8. odstavka 2. člena ZZVN tako ni izpolnjen.

Določbe 123. in 124. člena ZZZDR, na katere se tožnica v pritožbi sklicuje, pa urejajo obveznost medsebojnega preživljanja otrok in staršev, ki je vezna na obstoj sorodstvenega razmerje, zato na drugačno odločitev v predmetni zadevi ne morejo vplivati. Kot je bilo povedano že zgoraj, se pojem otroka opredeljuje s pomočjo Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah in ne po določbah ZZDR.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena ZUS, saj niso podani razlogi zaradi katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.