Jedro

Zoper sklep, s katerim Vrhovno sodišče zavrne predlog za prenos pristojnosti, pritožba ni dovoljena.

Izrek

Vloga tožene stranke z dne 1. 6. 2023 se zavrže.

Obrazložitev

1. Vrhovno sodišče je dne 19. 4. 2023 izdalo sklep I R 48/2023, s katerim je zavrnilo predlog Okrajnega sodišča v Celju za prenos krajevne pristojnosti kot neutemeljen. Toženka je 1. 6. 2023 na Vrhovno sodišče poslala laično vlogo, v kateri navaja, da vlaga zoper navedeni sklep Vrhovnega sodišča pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obenem v vlogi navaja, da vlaga tudi zahtevo za varstvo zakonitosti in revizijo zoper več odločb sodišča prve stopnje, ki jih je izdala poimensko določena sodnica.

2. Pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča I R 48/2023 z dne 19. 4. 2023 ni dovoljena. Dovoljene tudi niso zahteva za varstvo zakonitosti in revizija zoper v vlogi navedene odločbe sodišča prve stopnje.

3. Sklep Vrhovnega sodišča I R 48/2023 z dne 19. 4. 2023 je na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločitev o tem, ali bo o zadevi odločalo stvarno pristojno sodišče v drugem kraju. Ker po vsebini smiselno pomeni odločitev glede (spora o) pristojnosti, zoper tak sklep pritožba ni dovoljena (tretji odstavek 26. člena ZPP).1

4. Glede na navedeno je bilo treba toženkino pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča I R 48/2023 z dne 19. 4. 2023 po 1. točki 365. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP kot nedovoljeno zavreči. Pritožbe zoper izpodbijani sklep tudi ni mogoče obravnavati kot nov predlog za prenos krajevne pristojnosti, ker toženka ni zatrjevala novih dejstev in predložila novih dokazov, temveč jih je Vrhovno sodišče že obravnavalo v izpodbijanem sklepu. Tudi morebitni nov tak predlog torej ne bi bil dovoljen.

5. Toženka je v svoji vlogi z dne 1. 6. 2023 še navedla, da vlaga tudi zahtevo za varstvo zakonitosti in revizijo vseh sodb poimensko določene sodnice. V zvezi s tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki ga lahko po prvem odstavku 385. členu ZPP zoper pravnomočno sodno odločbo vloži zgolj državno tožilstvo, ne pa pravdna stranka sama. Zato je takšna zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila neupravičena oseba, nedovoljena in jo je po prvem odstavku 374. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP prav tako treba zavreči. 6. Izredno pravno sredstvo je tudi revizija, ki jo lahko po 367. členu ZPP stranke vložijo v 15 dneh po vročitvi sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije, o katerem Vrhovno sodišče po 367. b členu odloči na predlog stranke za dopustitev revizije, ki ga mora podati v 30 dneh po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje. Iz toženkinih navedb v vlogi ne izhaja, da bi toženka kdaj podala tak predlog. Takega predloga tudi ne pomenijo toženkine navedbe v vlogi, saj ne vsebujejo obveznih sestavin iz tretjega in četrtega odstavka 367. b člena ZPP (priloženega izvoda pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, natančne in konkretne navedbe spornega pravnega vprašanja, prekršenega pravnega pravila, okoliščin, ki utemeljujejo pomembnost pravnega vprašanja), kar je razlog za zavrženje predloga po šestem odstavku 367. b člena ZPP.

7. Po tretjem in četrtem odstavku 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, oziroma če ima sama oziroma njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Na postulacijsko sposobnost stranke pazi sodišče po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Toženka je sama vložila obravnavano vlogo, pri tem pa ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Njeno vlogo je na podlagi 367. č člena ZPP tako treba zavreči tudi iz razloga pomanjkanja postulacijske sposobnosti.

1 Glej npr.: sklep VSRS: VIII R 17/2001 z dne 11. 12. 2001 in I R 24/2005 z dne 12. 4. 2005.