Jedro

Ker je tožnik opravljal delo preko polnega delovnega časa, je upravičen do plačila dodatka za nadurno delo ne glede na to, da mu delo ni bilo pisno odrejeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe (1. točka izreka sodbe) in izpodbijani del sklepa (3. točka izreka sklepa) sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati iz naslova neizkoriščenih ur neto 722,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2004 do plačila in na ta znesek obračunati in vplačati davke in prispevke, v roku 15 dni in pod izvršbo. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za povračilo stroškov postopka za uveljavljanje pravic pri toženi stranki v višini 40.392,00 SIT. V 1. točki izreka sklepa, ki ni pod pritožbo, je tožnikovo tožbo v delu, ki se je nanašal na plačilo dodatka za povečan obseg dela za čas od 1. 4. 2000 do 28. 6. 2003, zavrglo. V 2. točki izreka sklepa, ki prav tako ni pod pritožbo, je umik tožbe v delu, ki se je nanašal na plačilo neto neizkoriščenih ur s prispevki in davki v delu, ki presega 722,93 EUR, vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo. V 3. točki izreka sklepa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del navedene sodbe (1. točki izreka sodbe) in zoper odločitev o pravdnih stroških (3. točka izreka sklepa) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen, oziroma podredno, da tožniku prizna izplačilo 100 ur kot presežek ur in ne kot nadurno delo ter tožniku naloži v plačilo pravdne stroške tega postopka. V pritožbi navaja, da 100 presežnih ur, ki jih je tožnik opravil, ni mogoče šteti za nadure, ampak za presežne ure. Izpodbijana sodba je sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje tožniku priznalo nadure, po drugi strani pa navaja, da je priznalo tožniku vtoževani znesek, ker je manjši od obračunske postavke za nadurno delo. Prvostopenjsko sodišče ne more le pavšalno določiti, da je tožnik upravičen do vtoževanega zneska. Če je bilo mnenja, da mu gredo nadure, bi mu moralo prisoditi znesek v višini obračunanih nadur, če pa bi se postavilo na stališče, da gre le za presežek opravljenih ur, pa bi mu moralo določiti znesek obračuna presežka ur. Ker tožniku v letu 2003 nadurno delo ni bilo odrejeno v pisni obliki, 100 opravljenih presežnih ur ni mogoče ovrednotiti kot nadur. Pri odločanju bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati Uredbo o poslovnem času, uradnih urah in delovnem času v organih državne uprave, ki je določala, da se sme delo preko polnega delovnega časa urediti le pod pogoji, določenimi z zakonom. Iz te uredbe izhaja, da je v konkretnem primeru šlo za navaden presežek tožnikovih ur in ne za nadurno delo. Tožena stranka opozarja tudi, da je tožnik že dalj časa pred prenehanjem delovnega razmerja vedel, da ima presežek ur, pa ni nikoli zahteval, da bi te ure izkoristil kot proste ure.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu prvotno vtoževal dodatek za povečan obseg dela za čas od 1. 4. 2000 do 28. 6. 2003 in plačilo 196 nadur, ki mu jih tožena stranka ni izplačala. Poleg tega je zahteval tudi povračilo stroškov postopka za uveljavljanje pravic pri toženi stranki in povrnitev pravdnih stroškov. Tekom postopka je del tožbe za plačilo 96 nadur umaknil, zaradi česar je v tem delu prvostopenjsko sodišče postopek s sklepom ustavilo, medtem ko je del tožbe za plačilo dodatka za povečan obseg dela za čas od 1. 4. 2000 do 28. 6. 2003 zaradi pomanjkanja procesne predpostavke s sklepom zavrglo. Po vsebini je odločalo še o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka in mu delno ugodilo za izplačilo 100 nadur v neto znesku 722,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2004 (datum tožnikove upokojitve) do plačila po odvodu davkov in prispevkov od tega zneska, pod izvršbo. Tožbeni zahtevek tožnika za povračilo stroškov postopka za uveljavljanje pravic pri toženi stranki v višini 20.394,00 SIT pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da ta postopek ni bil speljan do konca tako, da bi bilo mogoče na njegovi podlagi zahtevati sodno varstvo pravic.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo vtoževane nadure zato, ker je po zaslišanju tožnika, bivšega direktorja X, ki je bil tožniku v spornem obdobju nadrejen in na podlagi listinske dokumentacije, ki sta jo v spis vložila tožnik in tožena stranka, utemeljeno zaključilo, da je tožnik upravičen do plačila 100 nadur. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na listino, ki jo je v spis vložila tožena stranka (B10) z oznako "nadure za mesec december (na dan 30. 12. 2003)". Iz te listine izhaja, da je tožnik v decembru 2003 opravil 100 nadur. Ker v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka tožniku te nadure plačala in ker je tožnik te nadure vtoževal ob upoštevanju nižje obračunske osnove za izplačilo nadur, kot pa bi mu šla na podlagi določbe 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPneg, Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj.), mu je znesek vtoževanih nadur utemeljeno prisodilo v vtoževani višini.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da v tem primeru ni šlo za opravljene nadure, temveč za presežne ure, ki se obračunavajo na podlagi nižje obračunske osnove kot nadure. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožena stranka sama ugotovila, da je imel tožnik v decembru 2003 opravljenih 100 nadur (B10). V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožniku teh nadur ni mogoče priznati, ker mu niso bile odrejene s pisno odredbo njegovega predpostavljenega. Če delavec opravlja svoje delo preko polnega delovnega časa, je upravičen do izplačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa ne glede na to, da tega dela ni opravljal na podlagi posebne pisne odredbe predpostavljenega delavca. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku prisoditi znesek v višini obračunanih nadur (ker je opravljene ure dela štelo kot nadure), saj sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Ker je iz spisovnih podatkov razbrati, da je tožnik kot osnovo za izračun nadur upošteval nižjo postavko, kot bi mu šla na podlagi določbe KPneg, kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, mu je utemeljeno prisodilo vtoževani znesek. Pritožbena trditev tožene stranke, da tožnik ni nikoli zahteval, da bi izkoristil proste ure, predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče z ozirom na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo. Ob tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da je ta pritožbena trditev tudi vsebinsko neutemeljena, saj je iz dokaznega postopka (zaslišanje tožnika) razvidno, da tožnik teh ur ni mogel izkoristiti zaradi preobremenjenosti z delom v času pred upokojitvijo (upokojil se je 1. 1. 2004), tožena stranka pa drugih dokazov v zvezi z neizkoriščenimi nadurami v decembru 2003 ni predložila. Neutemeljena je tudi pavšalna in povsem neobrazložena pritožbena navedba tožene stranke o pravdnih stroških postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških odločilo v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

Ker glavnična denarna terjatev tožnika iz naslova nadur ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.