Jedro

Odločba urbanističnega inšpektorja, izdana na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN, glede na določbe 2. odstavka 76. člena ZUN in 4. odstavka 282. člena ZUP postane izvršljiva s pretekom v odločbi navedenega izpolnitvenega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.10.2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe Urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote N.m. z dne 17.5.2002. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ ugotovil, da je odločba Urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 14.2.1997, s katero je tožnici A.S. odrejeno, da mora do dne 23.4.1997 na zemljišču parc. št. 1045/4 k.o. Ž. odstraniti zidani objekt tlorisne velikosti 8,00 m x 7,00 m, ki po višini obsega klet višine 2,40 m in je v celoti v zemlji, pritličje višine 2,80 m in mansardo s kolenčnim zidom višine 1,00 m, pokrit z dvokapno streho ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške, postala izvršljiva 24.4.1997, zato je dovolil njeno izvršitev (1. točka izreka). Pod 2. točko izreka je bilo odločeno, da mora tožnica navedeni objekt odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje do dne 11.6.2002, po poteku tega roka pa bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec in sicer dne 14.6.2002 ob 8. uri; da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep (3. točka izreka); da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve (4. točka izreka).

Tožena stranka navaja, da je urbanistični inšpektor na kontrolnem inšpekcijskem pregledu dne 16.7.1997 ugotovil, da tožnica spornega objekta ni odstranila. Zato je urbanistični inšpektor pravilno ugotovil, da je odločba o izreku navedenega urbanističnega ukrepa z dne 14.2.1997 izvršljiva in da tožnica naložene obveznosti ni izpolnila. Ker izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe temelji na izvršljivi odločbi in dejstvu, da tožnica ni izpolnila obveznosti, ki ji je bila naložena z izvršljivo odločbo, so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe.

Sodišče prve stopnje pritrjuje pravilni odločitvi tožene stranke.

Sklicuje se na 1. odstavek 282. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP) po katerem se odločba, izdana v upravnem postopku izvrši, ko postane izvršljiva. Kadar pritožba ne zadrži izvršitve, postane odločba prve stopnje izvršljiva, ko se vroči stranki (3. točka 2. odstavka 282. člena ZUP), če pa se mora dejanje, ki je predmet izvršbe, opraviti v določenem roku, postane odločba izvršljiva s pretekom tega roka (4. odstavek 282. člena ZUP). V obravnavanem primeru je izvršilni naslov odločba urbanističnega inšpektorja z dne 14.2.1997, ki je bila izdana na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN. Na podlagi določbe 2. odstavka 76. člena ZUN pa pritožba zoper odločbo o ukrepih iz 73., 74. in 75. člena in pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe take odločbe ne zadržita izvršitve odločbe oziroma sklepa. V odločbi z dne 14.2.1997 je bil določen rok 23.4.1997 do katerega bi tožnica morala odstraniti sporni objekt in ker tega v danem roku ni storila, je odločba, glede na določbe 4. odstavka 282. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom 76. člena ZUN, postala izvršljiva. Glede na to, da v konkretnem primeru pritožba zoper odločbo, ki je izvršilni naslov, ne zadrži izvršitve, je brezpredmetno ugotavljanje, ali je tožnica zoper odločbo z dne 14.2.1997 dejansko vložila pritožbo ali predlagala samo odlog izvršbe oziroma ali je vložila obe pravni sredstvi. V upravnem izvršilnem postopku je dovoljena samo pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (1. odstavek 292. člena ZUP). Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je bil dodatni rok 11.6.2002 za izpolnitev obveznosti, ki ga je prvostopni organ določil v sklepu o dovolitvi izvršbe, povsem nepotreben. Vendar pa se s tem ni širila ali spreminjala obveznost iz izvršilnega naslova.

Tožnica vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo iz vseh v ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da pritožba zoper odločbo urbanističnega inšpektorja z dne 14.2.1997 ne zadrži njene izvršitve. V obravnavanem primeru ne gre za odločbo, ki bi bila izdana v javnem interesu in katere izvršitev bi bila tako pomembna, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. Zato je treba zavzeti stališče, ali je vloga, ki jo je vložila zoper odločbo z dne 14.2.1997 pritožba ali predlog za odlog izvršbe. Pravico do pritožbe in vloge, ki jih stranke vlagajo kot pritožbe je potrebno razlagati ekstenzivno in ne restriktivno. To pomeni, da bi moral upravni organ njeno vlogo obravnavati kot pritožbo in ne kot predlog za odlog izvršbe. Ker tega ni storil ji je kršil pravico do pritožbe, ki je varovana z Ustavo RS. Še nadalje vztraja pri trditvi, da obstaja razlika med sklepom o dovolitvi izvršbe in izvršilnim naslovom. Rok je bistvena sestavina obveznosti, zato s sklepom o dovolitvi izvršbe ni mogoče določiti drugačnega roka, kot je bil določen v izvršilnem naslovu. Ne glede na to, v čigavo korist je mogoče dodatni rok razlagati, mora obstajati skladnost med izvršilnim naslovom in sklepom o dovolitvi izvršbe. Predlaga da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Glede na pritožbene ugovore pa pritožbeno sodišče še dodaja: V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da je odločba urbanističnega inšpektorja z dne 14.2.1997, ki je bila izdana na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN, glede na določbe 2. odstavka 76. člena ZUN in 4. odstavka 282. člena ZUP postala izvršljiva s pretekom v odločbi navedenega izpolnitvenega roka. Po izrecni določbi 2. odstavka 76. člena ZUN namreč pritožba zoper tako odločbo ne zadrži izvršitve odločbe. Pritožbeni ugovor, da v tej zadevi ne gre za takšen primer in bi morala pritožba zadržati izvršitev navedene inšpekcijske odločbe, pa v citiranih določbah ZUN in ZUP nima nobene podlage.

Ugovore, ki jih tožnica ponavlja tudi v pritožbi, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna ugotovitev tožene stranke, ki ima podlago v podatkih upravnih spisov, da tožničina vloga z dne 24.2.1997 ni pritožba zoper odločbo urbanističnega inšpektorja z dne 14.2.1997, ampak predlog za odlog izvršbe navedene odločbe. To nedvomno izhaja tožničine pismene izjave z dne 3.3.1997, naslovljene na prvostopni upravni organ. Sicer pa, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, to niti ni pomembno, saj tudi če bi bila tožničina vloga pritožba, pritožba zoper odločbo urbanističnega inšpektorja po 2. odstavku 76. člena ZUN ne zadrži izvršitve navedene odločbe.

Sklep o dovolitvi izvršbe ni nezakonit, ker je bil v njem dan tožnici dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Dodatni izpolnitveni rok, ki je bil določen v tožničino korist, pa ne pomeni, da gre v sklepu o dovolitvi izvršbe za drugačno ali drugo obveznost tožnice, kot je bila določena v izvršilnem naslovu.

Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.