Jedro

Kadar je oškodovančev gmotni položaj dovolj varovan, ker je njegova denarna terjatev za premoženjsko škodo v skladu z zakonom dovoljeno izražena v tuji valuti, je s tem ustrežena načelu o popolni odškodnini iz 190. člena ZOR. Tožnica je kot tuja državljanka za tim. tožnika na svojem v Nemčiji registriranem osebnem avtomobilu od zavarovalnice dovoljeno zahtevala plačilo v tuji valuti. Ker je znesek opredelila glede na razmere v času nastanka škode, v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba 2. odstavka 189. člena ZOR o odmeri gmotne škode po cenah ob izdaji sodne odločbe. Namen tudi te zakonske določbe je v vzpostavitvi takega oškodovančevega gmotnega položaja, kot ga je imel pred škodnim dogodkom, ta namen pa je dovoljenim izkazom vrednosti v tuji valuti že dosežen. Posledično tudi ne pride v poštev uporaba na tej določbi utemeljene sodne prakse o pričetku teka zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pač pa uporaba 186. člena ZOR, po kateri se odškodninska obveznost šteje od trenutka nastanka škode.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se toženčeva pritožba v delu, v katerem izpodbija izrek sodbe prve stopnje pod točko 3 glede pričetka teka zamudnih obresti zavrne kot neutemeljena in se v tem obsegu potrdi sodba prve stopnje, ki se tako v izreku pod točko 3 poslej v celoti glasi: "3. Toženi stranki Z.T. d.d. N. in L.K. sta solidarno dolžni plačati tožnici M. P. iz L., N. znesek 5.631,16 DEM z zamudnimi obrestmi po stopnji zamudnih obresti, veljavni v kraju izpolnitve L. za čas od 22.7.1989 dalje do plačila, pri čemer je drugotoženec L. K. dolžan v okviru gornje solidarne obveze plačati tolarsko protivrednost dosojenega zneska z enakimi zamudnimi obrestmi v tolarski protivrednosti, preračunano po povprečnem prodajnem menjalnem tečaju v Republiki Sloveniji, veljavnem na dan plačila, vse v roku 15 dni, da ne izvršbe." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožnica sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju v izreku pod točko 1 ugotovilo, da obstoji tožničina terjatev do tožene stranke iz škodnega dogodka z dne 22.7.1989 v višini 6.831,16 DEM, v izreku pod točko 2, da obstoji terjatev drugotoženca iz istega škodnega dogodka do tožnice v višini 1.200,00 DEM, v izreku pod točko 3 pa je obema toženima strankama naložilo, da morata tožnici solidarno plačati znesek 5.631,16 DEM z zamudnimi obrestmi po stopnji zamudnih obresti, veljavni v L. kot kraju izpolnitve za čas od 22.7.1989 dalje do plačila, pri čemer je drugotožencu v okviru te solidarne obveze naložilo plačilo tolarske protivrednosti dosojenega zneska z enakimi zamudnimi obrestmi v tolarski protivrednosti, preračunano po menjalnem tečaju Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, veljavnem na dan plačila. V nadaljnjih izrekih je višja zahtevka pravdnih strank zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo v celoti zavrnilo, pritožbi toženih strank pa je delno ugodilo in datum pričetka teka zamudnih obresti spremenilo od 22.7.1989 na 31.3.1994 ter za drugotoženca določeni menjalniški tečaj Ljubljanske banke d.d. Ljubljana nadomestilo s povprečnim prodajnim menjalnim tečajem v Republiki Sloveniji, veljavnem na dan plačila, v preostalem pa pritožbo toženih strank tudi zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da pravdni stranki trpita sami svoje pritožbene stroške.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje tožnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga ugoditev reviziji in tako spremembo sodbe druge stopnje, da se pritožba toženih strank zavrne kot neutemeljena, pritožbi tožnice pa v celoti ugodi v skladu z njenim pritožbenim predlogom. Tožnica se ne strinja s porazdelitvijo krivde za prometno nesrečo v razmerju 60 % proti 40 % v škodo tožnice in meni, da pravilna uporaba materialnega prava narekuje določitev nanjo odpadajočega deleža na največ 30 %. V izogib ponavljanju se sklicuje na svoje pritožbene navedbe, ki naj se štejejo za sestavni del revizije, poudarja pa najpomembnejše okoliščine v zvezi s potekom prometne nesreče. Drugotoženec je zakrivil več nepravilnosti in zato v večji meri prispeval k nastanku prometne nesreče, saj se je kot traktorist vključeval na prednostno cesto z okornim in dolgim vozilom ter je moral računati, da bo med prečkanjem dalj časa oviral promet na prednostni cesti. Pred vključevanjem se ni prepričal, da taka njegova vožnja ne bo ovirala vozil na prednostni cesti. Ta del ceste mu je bil dobro znan, zato bi si pred prečkanjem moral zagotoviti pomoč tretje osebe. Tudi samo prečkanje je opravljal brez potrebne previdnosti, vozil pa je očitno preutrujen. V očitno z njegove strani zakrivljeni nevarni situaciji kljub možnosti pravočasne preprečitve nesreče ni ukrenil ničesar. Voznik tožničinega vozila pa je vozil po prednostni cesti res s prekoračitvijo dovoljene hitrosti, vendar je lahko utemeljeno pričakoval, da bodo drugi udeleženci, ki bi morebiti prihajali s stranskih cest, upoštevali njegovo absolutno prednost. Ko je traktorista zaznal, je takoj in optimalno reagiral z umikanjem v desno in zaviranjem, vendar se trčenju ni mogel izogniti. Tehtanje teh pomembnih okoliščin pokaže, da je izpodbijana porazdelitev krivde nepravilna in nepravična. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi s spremembo pričetka teka zamudnih obresti. Pri obračunavanju totalne škode na vozilu naj bi se po sodni praksi zamudne obresti res priznavale od dneva izdaje sodbe prve stopnje, vendar je tak način obrestovanja pravilen le, kadar se tudi obračun totalne škode na vozilu vskladi oziroma revalorizira z višino totalne škode na dan izdaje sodbe prve stopnje. Tožničin zahtevek iz naslova totalne škode pa je bil ves čas postopka nespremenjen, zato ji gredo tudi zamudne obresti od 22.7.1989 kot dneva škodnega dogodka dalje. Zaradi inflacije je bilo namreč potrebno v določenih časovnih obdobjih višino tožbenega zahtevka za povrnitev totalne škode na vozilu valorizirati glede na razmere v času izdaje sodbe, zato so se v sodni praksi od takrat dalje prisojale zamudne obresti, ki so tudi v določeni meri pokrivale inflacijo. Če bi se prisojale za nazaj, bi se lahko faktor inflacije oškodovancem priznaval dvakrat. V tožničinem primeru pa je situacija drugačna, njen tožbeni zahtevek je bil ves čas nespremenjen, tudi višina zamudnih obresti je prisojena le v višini, kot znaša v L. v Nemčiji kot kraju spolnitve. Sprememba pričetka teka zamudnih obresti v izpodbijani sodbi druge stopnje je tožnico prikrajšala za skoraj pet let zamudnih obresti.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, tožnica sama pa v reviziji ni uveljavljala nobene procesne kršitve.

Materialnopravna podlaga za odločanje o deležu krivde obeh udeležencev v tej pravdni zadevi obravnavane prometne nesreče je v določbi drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Kadar je pri nesreči premikajočih se motornih vozil krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik motornega vozila za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Glede na v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljene odločilne dejanske okoliščine o poteku prometne nesreče je bila po ugotovitvah revizijskega sodišča o vprašanju sokrivde obeh udeležencev pravilno uporabljena navedena materialnopravna določba. Drugačno revizijsko stališče je pravno zmotno iz naslednjih razlogov.

Odločilno dejansko in na revizijski stopnji neizpodbojno podlago v tej pravdni zadevi predstavljajo okoliščine, da je tožničin sin kot voznik tožničinega osebnega avtomobila pripeljal po prednostni cesti izza ovinka s hitrostjo 85 km/h do 90 km/h, ki je za 70 % do 80 % presegala v naselju L. dovoljeno hitrost 50 km/h. Zato kljub takojšnjemu zaviranju ni mogel pravočasno ustaviti pred oviro, ki jo je zanj predstavljal traktor s priključki, ki ga je vozil drugotoženec in ki se je v trenutku trčenja že nahajal na njegovi desni polovici ceste. Če bi voznik osebnega avtomobila vozil v okviru dovoljene hitrosti ali celo malo več, bi uspel pravočasno ustaviti. Drugotožencu ni mogoče očitati izsiljevanja prednosti, ker se je v trenutku, ko je s traktorjem pričel s prečkanjem vozišča z leve strani, tožničin osebni avtomobil glede na ugotovljeno hitrost nahajal še za ovinkom. Res bi drugotoženec s pravočasno reakcijo in zaviranjem lahko preprečil trčenje, vendar pa ni bil dovolj pozoren tudi na promet s svoje desne strani in zato ni zaznal tožničinega osebnega avtomobila, prav ta okoliščina pa je bila upoštevana v njegov delež krivde k nastanku prometne nesreče. V izpodbijani sodbi je bilo tudi pravilno upoštevano, da bi si moral drugotoženec pred prečkanjem prednostne ceste glede na dolžino traktorja in vse ostale ugotovljene okoliščine pomagati z drugo osebo, ki bi mu na boljši točki preglednosti na drugi strani ceste lahko povedala, kdaj je cesta prosta. Pritožbeno sodišče je poudarilo, da trditve o očitni utrujenosti traktorista predstavljajo le domnevo, ki nima opore v dokaznem gradivu. Glede enake revizijske trditve revizijsko sodišče ugotavlja, da predstavlja na revizijski stopnji nedovoljen poskus izpodbijanja dejanskega stanja. V reviziji naštetih pet očitkov drugotoženčevemu načinu vožnje vsebinsko predstavlja dva utemeljena očitka, premajhno previdnost med samim prečkanjem ceste na promet z njegove desne strani in dejstvo, da si glede na ugotovljene okoliščine ni preskrbel pomoči druge osebe pred prečkanjem ceste. Ostali očitki predstavljajo v drugih besedah povedano ponavljanje že uveljavljanega ali nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

Sklicevanje revidenta na njegove pritožbene trditve o poteku prometne nesreče, ki naj bi se štele za sestavni del revizijskih navedb, pa ni upoštevno. Revizija je samostojno pravno sredstvo, obseg in način izpodbijanja v revizijskem postopku je drugačen kot v pritožbenem postopku.

Ob navedeni dejanski podlagi je pritožbeno sodišče pravilno ocenilo, da je kršitev voznika osebnega avtomobila hujša od voznika traktorja in zato z opredelitvijo stopnje krivde prvega v višini 60 % in drugega v višini 40 % pravilno uporabilo materialnopravno določbo iz drugega odstavka 178. člena ZOR. Revizijska graja uporabe materialnega prava v tem delu ni utemeljena.

Pritrditi pa je revizijski graji uporabe materialnega prava glede spremembe pričetka teka zamudnih obresti v izpodbijani pritožbeni odločbi od datuma 22.7.1989 kot dneva škodnega dogodka na datum 31.3.1994 kot dan izdaje sodbe prve stopnje. Tožničin osebni avtomobil je bil v obravnavani prometni nesreči tako poškodovan, da je nemški izvedeniški biro dne 9.8.1989 škodo ocenil kot takoimenovano totalko. Tako oceno je v celoti potrdil tudi izvedenec v tej pravdni zadevi. Da je tožnica kot tuja državljanka za svoj v Nemčiji registriran osebni avtomobil od zavarovalnice upravičena terjati plačilo v tuji valuti, glede na določbo 17. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o deviznem poslovanju (Ul. SFRJ št. 66/85 in sledeči) in glede na tej določbi temelječo sodno prakso v postopku pred nižjima sodiščema niti ni bilo sporno. Temeljno načelo odškodninskega prava pri povrnitvi premoženjske denarne ali nedenarne škode je izraženo v prvem odstavku 185. člena ZOR, po katerem je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Kadar primarna obveznost naturalne restitucije ni možna in tudi v drugih v zakonu predvidenih primerih sodišče namesto vzpostavitve prejšnjega stanja prisodi oškodovancu denarno odškodnino. Pri tem mora v skladu z določbo 190. člena ZOR upoštevati tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode in prisoditi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane oškodovančev gmotni položaj takšen, kakršen je bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Načelo o vzpostavitvi prejšnjega stanja in prisoji popolne odškodnine se je odrazilo tudi v določbi drugega odstavka 189. člena ZOR, da se povračilo škode odmeri po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. Če pa je oškodovančev gmotni položaj glede na naturalno restitucijo ali glede plačila denarne odškodnine za premoženjsko škodo dovolj zavarovan na drug način, na primer z izrazom vrednosti premoženjske škode v tuji valuti, kadar je to v skladu z zakonom, potem ni potrebe po dodatnem varstvu oškodovanca, torej po določanju povračila škode glede na cene ob izdaji sodne odločbe. Že z izrazom vrednosti premoženjske škode v tuji valuti je dosežen namen popolne odškodnine, zato uporaba določbe drugega odstavka 189. člena ZOR v takem primeru ne pride v poštev.

V obravnavani zadevi je do premoženjske škode prišlo v prometni nesreči dne 22.7.1989, vrednost te škode, obračunane kot totalke, pa je bila v skladu z zakonom izražena v tuji valuti. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek postavila glede na dne 9.8.1989 podano cenitev in ga ves čas postopka ni zviševala. Zato je v obravnavanem primeru za pričetek teka zamudnih obresti potrebno uporabiti splošno pravilo iz 186. člena ZOR, po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.

Ker je sodišče druge stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena ZPP tožničini reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo glede samega pričetka teka zamudnih obresti. V preostalem delu pa jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica v glavnem delu revizije, torej v izpodbijanju materialnopravne ocene o stopnji krivde obeh udeležencev prometne nesreče, ni uspela. Njen revizijski uspeh je sorazmerno majhen, sprememba se nanaša le na pričetek teka zamudnih obresti, ki so poleg tega le akcesorna terjatev. S tem delom v postopku pred nižjima sodiščema in tudi pred revizijskim sodiščem niso nastali posebni pravdni stroški. Zato je ostala stroškovna odločitev nižjih sodišč nespremenjena in zato je dolžna svoje revizijske stroške trpeti sama (166. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).