Jedro

Pritožba ni dovoljena, ker tožeča stranka ni bila stranka v postopku na prvi stopnji, niti je ni mogoče šteti za drugo osebo, v katere pravice in koristi bi odločba posegla. Tudi v 54. členu Zakona o gozdovih ni pravne podlage za ugotovitev, da bi tožeča stranka z dovoljenjem za posek pridobila tudi upravičenje za sodelovanje v postopku razglasitve zavarovanega gozda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 2.8.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000, ZUP) kot prepozno in nedovoljeno zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Skupščine občine K., Oddelka za gospodarstvo, z dne 18.9.1976 (odločba). Navedeno odločbo je tožeča stranka prejela dne 3.7.2000, kot prilogo dopisa Zavoda za gozdove Slovenije, Območna enota K., z dne 30.6.2000. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da tožeča stranka ni stranka postopka, niti je ni mogoče šteti za drugo osebo v katere pravice in koristi bi odločba posegla.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke, ki je svojo odločitev oprla na določbo 1. odstavka 229. člena ZUP. Navaja, da tožeča stranka ne zatrjuje, da je bila sama stranka v postopku pred organom prve stopnje, oziroma, da je njen pravni naslednik. Tožeča stranka tudi ne obrazlaga ali odločba prvostopnega organa posega v njene pravice ali pravne koristi. Zato je tudi po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za stranko, ki ji je bila izdana odločba na prvi stopnji, prav tako pa tudi ne za osebo, v katere pravice ali pravne koristi bi izpodbijana odločba posegla. Strinjalo se je s stališčem tožene stranke, da je tožeča stranka pritožbo vložila prepozno. Tožeča stranka ne pojasnjuje, zakaj je vložila pritožbo zoper odločbo, izdano v letu 1976, šele dne 14.7.2000, niti ne dokazuje, da jo je vložila pravočasno.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Meni, da je pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa vložila pravočasno, v 15 dnevnem roku, ko ji je bila odločba vročena. Odločba ji je bila vročena v času, ko je bila lastnik gozda, zato ji je treba priznati lastnost stranke. Dana bi ji morala biti možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za pravilno in zakonito odločitev. Te možnosti pa v postopku ni imela, ker ni bila zaslišana. Meni, da je treba postopek obnoviti in ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, pod katerimi so sporne gozdne površine postale gozd s posebnim namenom. V postopku ni bilo upoštevano, da gozdovi lahko pridobijo status gozda s posebnim namenom le s soglasjem lastnika gozda. Navaja tudi, da v zemljiški knjigi ne obstaja vknjižba, da so njeni gozdovi določeni kot gozd s posebnim namenom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno z uporabo 1. odstavka 229. člena ZUP presodilo, da tožeča stranka ni stranka v upravnem postopku, ker na njeno zahtevo ni bil začet postopek, niti ni postopek zoper njo tekel, tožeča stranka pa tudi ni dokazala, da je bilo z odločbo poseženo v njene, na zakonu utemeljene pravice. Tožeča stranka je dne 14.7.2000 vložila pritožbo zoper odločbo Skupščine občine K., Oddelka za gospodarstvo in finance, z dne 18.8.1976, izdano v postopku za razglasitev varovalnih gozdov in gozdov s posebnimi nameni na območju občine K. Navedena odločba je bila izdana na podlagi 54. člena Zakona o gozdovih (Uradni list SRS, št. 16/74) in na predlog Gozdnega gospodarstva K. Po trditvah tožeče stranke naj bi imela v času izdaje odločbe dovoljenje Kmetijske zemljiške skupnosti K. za posek v spornih gozdnih površinah, vendar v določbi 54. člena Zakona o gozdovih ni pravne podlage za ugotovitev, da bi se z dovoljenjem za posek pridobilo tudi upravičenje za sodelovanje v postopku razglasitve gozdov za varovalne ali s posebnim namenom. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pritožba ni dovoljena, ker tožeča stranka ni bila stranka v postopku niti stranka z interesom.

Na odločitev v obravnavni zadevi ne more vplivati dejstvo, da je imela tožeča stranka v času vložitve pritožbe zoper prvostopno odločbo gozd v lasti. Sporno razmerje se namreč presoja po času izdaje prvostopne odločbe, ko je bil gozd še v družbeni lasti.

Agrarne skupnosti pa so bile ponovno vzpostavljene šele z Zakonom o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/94). Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi bilo treba za pridobitev statusa gozda s posebnim namenom njeno soglasje, kot sedanje lastnice gozda. Pravne podlage za pridobitev soglasja ni bilo v takrat veljavnem Zakonu o gozdovih, določbe Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93) in Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 67/2002) pa tudi ne posegajo v takratna razmerja.

Pravica do pritožbe je časovno omejena pravica, ker po preteku določenega roka ugasne. V upravnem postopku se pritožba vloži v 15 dnevnem pritožbenem roku, ki teče od vročitve vloge. Pritožbo pa lahko vloži tudi tisti, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, a dejansko ni sodeloval v postopku, ker mu ni bila dana možnost udeležbe. Pritožbo lahko vloži, dokler ni končan postopek za stranke, ki so sodelovale v postopku na prvi stopnji. V obravnavani zadevi tožeča stranka ni sodelovala v postopku na prvi stopnji. Tožeča stranka ni bila stranka v postopku niti ni bila stranka z interesom, zato ji odločba ni bila vročena. Odločbo je prejela le v vednost, zato pritožbeni ugovor, da je pritožbo vložila pravočasno v roku 15 dni, ko ji je bila odločba vročena, ni utemeljen.

Na odločitev v zadevi tudi ne more vplivati pritožbeni ugovor, da bi bilo treba postopek obnoviti, ker tožeča stranka predloga za obnovo niti ni vložila, njene pritožbe pa ni mogoče šteti za predlog za obnovo, ker tak predlog lahko vloži le stranka. Predlog za obnovo postopka se po določbi 1. odstavka 266. člena izroči ali pošlje organu, ki je o zadevi odločal na prvi stopnji, ali organu, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan. Predloga za obnovo postopka pa tožeča stranka v tem postopku niti ni vložila.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati vpisi v zemljiški knjigi, ker se ne nanašajo na pravno in dejansko stanje izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.