Jedro

Kadar zunajobravnavni senat odloča o podaljšanju pripora, mora preizkusiti, ali še obstaja utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ali so še podane okoliščine, ki utemeljujejo obstoj pripornega razloga, in ali je pripor še neogibno potreben za potek kazenskega postopka oziroma za varnost ljudi. Pri tem ni treba, da sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice obsega vso vsebino, ki je predpisana za sklep o odreditvi pripora, mora pa biti iz obrazložitve sklepa o podaljšanju pripora razvidno, da je sodišče ta preizkus opravilo oziroma da so vsi razlogi za pripor (še vedno) podani.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru ugodil predlogu državnega tožilca in obdolžencu na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor, odrejen iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Z istim sklepom je sodišče pripor, odrejen zoper obdolženega M. K. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, na podlagi tretjega odstavka 272. člena ZKP odpravilo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Obdolženčev zagovornik je zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremeni oziroma razveljavi in obdolžencu odpravi pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da izpodbijani pravnomočni sklep glede utemeljenosti suma sklicuje na sklep o odreditvi pripora, ki je bil s sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 9797/2013 z dne 11. 4. 2013 razveljavljen. Tako v tej fazi postopka utemeljen sum sploh ni bil obširno obrazložen, pa tudi ne ugotovljen in preizkušen. Zato vrhovni državni tožilec meni, da je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom sodišče kršilo 25. člen Ustave v zvezi z 272. in 273. členom ZKP, zaradi česar je treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se strinja z razlogi vrhovnega državnega tožilca, ne strinja pa se z njegovim predlogom za razveljavitev pravnomočnega sklepa, temveč se zavzema za odpravo pripora in izpustitev obdolženca na prostost. B.

5. Zaradi vsebine zahteve za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika Vrhovno sodišče, kot že v številnih sodbah(1), uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le obstoj kršitve, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna odločba.

6. Obdolženčev zagovornik ob izhajanju iz obdolženčevega zagovora ne more uspeti z zatrjevanjem, da ni podan nobeden od pogojev za podaljšanje pripora, ter navajanjem, da je zunajobravnavni senat v izpodbijani sklep zgolj prepisal predlog državnega tožilca, ne da bi podal „vsebinsko napolnjeno obrazložitev vsakega posameznega izmed potrebnih razlogov za podaljšanje najtežjega ukrepa, to je pripora“; da se zunajobravnavni senat kljub sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 9797/2013 z dne 11. 4. 2013 pavšalno sklicuje na to, da se okoliščine za pripor niso spremenile; da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso navedeni razlogi, iz katerih bi izhajal utemeljen sum, da bi obdolženi K. storil očitana kazniva dejanja; da iz obtožnice ni razvidno, da bi bil obdolženi K. odgovorna oseba v pravni osebi (glede na zakonski opis kaznivega dejanja po drugem odstavku 241. člena KZ-1 je storilec lahko vsakdo, ki dejanje stori pri opravljanju gospodarske dejavnosti); da je obdolženec pojasnil, kakšne so bile njegove pristojnosti, izbira posameznih delavcev, njihova nastanitev in prevoz pa so bili odobreni iz A. in matične družbe na Poljskem; da obdolženec ni imel nobenega stika s tujimi delavci v gradbeništvu, ki naj bi v konkretnem primeru bili ekonomsko izkoriščani, temveč je le iskal možnosti za zagotovitev delavcev, prenočišč in prevozov, ki bi za njegovo podjetje predstavljale najnižje stroške; da obdolženec ne ve, kdo je H. T.; da se je za posle dogovarjal le s poljsko govorečim A. P.; da ni zahteval nobene denarne nagrade za sklenitev posla s soobdolženci ter da so slednji zgolj izrabili njegovo ime zaradi „poviševanja“ svojih provizij; da A. P. obdolžencu ni izročil nobenega denarja; da obdolženec nima popolnoma nič z očitanimi kaznivimi dejanji ter da ni nobenih dokazov; da je obdolženec vedno imel pri sebi večje količine gotovine, ker ne zna uporabljati bančnih kartic. S takimi navedbami vložnik podaja lastno dokazno oceno in predstavlja lastne zaključke, s čimer uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zato Vrhovno sodišče takih vložnikovih navedb ni presojalo, prav tako ni presojalo zatrjevanih pomanjkljivosti v obrazložitvi obtožnice, saj ta presoja ne more biti predmet postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

7. Vložnikovo zatrjevanje, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu „namenoma izpustilo“ sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 9797/2013 z dne 11. 4. 2013, ni utemeljeno. V tej sodbi Vrhovno sodišče ni ugotovilo, da utemeljen sum ni podan, temveč da izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora ne vsebuje razlogov o pravnem silogizmu, torej o pravnem sklepanju, s katerim bi preiskovalna sodnica obrazložila utemeljenost suma, izhajajočega iz obširno naštetih dokazov. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ne pa kršitve kazenskega zakona.

8. V zvezi z obstojem utemeljenega suma vložnik zgolj posplošeno navaja, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso nikjer navedeni razlogi, iz katerih bi izhajal utemeljen sum, da bi obdolženi K. storil očitana kazniva dejanja. Vložnik mora v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitve zakona, na katere se sklicuje, konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). V zahtevi mora kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008). Zato je mogoče vložniku na zgornji očitek odgovoriti le na splošni ravni. Kadar zunajobravnavni senat, pred katerim je vložena obtožnica, odloča o podaljšanju pripora, mora po določbi drugega odstavka 272. člena ZKP preizkusiti, ali še obstaja utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ali so še podane okoliščine, ki utemeljujejo obstoj pripornega razloga, in ali je pripor še neogibno potreben za potek kazenskega postopka oziroma za varnost ljudi. Pri tem ni potrebno, da sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice obsega vso vsebino, ki je v drugem odstavku 202. člena ZKP predpisana za sklep o odreditvi pripora, mora pa biti iz obrazložitve sklepa o podaljšanju pripora razvidno, da je sodišče ta preizkus opravilo oziroma da so vsi razlogi za pripor (še vedno) podani. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je sodišče opravilo preizkus obstoja utemeljenega suma, pri čemer je ugotovilo, da se okoliščine, ki so narekovale podaljšanje pripora, niso v ničemer spremenile v obdolženčevo korist. Tak zaključek sodišča temelji ne samo na izsledkih prikritih preiskovalnih ukrepov (sodišče tudi konkretno navede številčne oznake prestreženih telefonskih pogovorov), kar posplošeno zatrjuje vložnik, temveč tudi na podpisanih in parafiranih pogodbah, ki jih je policija zasegla ob hišnih preiskavah, ter na razlogih obtožnice. Slednja pa glede utemeljenosti suma temelji na sklepu Okrožnega sodišča v Mariboru o uvedbi preiskave X Kpr 9797/2013 z dne 6. 5. 2013, ki je glede obdolženega K. tudi pravnomočen. Sodišče prve stopnje je tako podalo samostojne razloge o obstoju utemeljenega suma (sklep, stran 2 in 3), katerim je obrazloženo pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (sklep, stran 3).

9. Vložnik ne more uspeti niti s podajanjem lastne ocene okoliščin, na katerih temelji obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ne drži, da ta priporni razlog temelji izključno na dejstvu, da je obdolženec tujec. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče poleg okoliščine, da je obdolženec poljski državljan, upoštevalo tudi, da ima stalno prebivališče na Poljskem, tam ima tudi družino in premoženje, zaradi česar ga nič, razen tega kazenskega postopka, ne veže na Slovenijo. S tem v zvezi Vrhovno sodišče sprejema stališče sodišča druge stopnje (sklep, stran 3) kot logično in utemeljeno ter mu nima nič za dodati. V nasprotju z razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa je tudi vložnikovo zatrjevanje, da sodišče ni opravilo testa sorazmernosti pripora. Sodišče je ugotovilo, da je glede na obdolženčeve osebne okoliščine, s katerimi je utemeljen obstoj begosumnosti, pripor edini ukrep, ki pride v poštev za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku. Ob ugotovljenih obdolženčevih osebnih okoliščinah je sodišče tudi presodilo, da odreditev hišnega pripora ne pride v poštev. Končno pa je Vrhovno sodišče že v sodbi XI Ips 79538/2010-80/2010 z dne 18. 11. 2010 presodilo, da izročanje storilcev kaznivih dejanj med državami članicami Evropske unije ureja Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, ki med drugim ureja tudi evropski nalog za prijetje in predajo, katerega cilj je pospešitev in poenostavitev izročanja oziroma predaje oseb med državami članicami Evropske unije. Zgolj dejstvo, da je država, katere državljan je obdolženec, članica Evropske unije, ne pomeni, da pri obdolžencu ne bi mogel obstajati priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da zaradi begosumnosti zoper državljana države, ki je članica Evropske unije, pripora sploh ne bi bilo mogoče odrediti. Kljub možnosti uporabe evropskega naloga za prijetje in predajo namreč priporni razlog begosumnosti še vedno obstaja tudi v takšnih primerih.

C.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega M. K. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Če bo za obdolženega M. K. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1): Na primer I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2001, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007, I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006, I Ips 19969/2010 z dne 14. 2. 2012.