Jedro

Takšna po stranki naročena cenitev lahko predstavlja samo del strankinega trditvenega gradiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so tožniki pridobili lastninsko pravico pri parc. št. 637/2 k.o. S., ki je vknjižena v zemljiški knjigi Občinskega sodišča v B. pri vl. št. 576 k.o. S., in sicer poleg solastninskega deleža, do katerega so že v pisani oz. upravičeni po sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v K. z dne 6.1.2003, tudi do deleža 28/500 za vsakega v breme oz. na račun solastninskega deleža toženke S.R., ki sicer znaša do 1/2 tako, da se ta v končni posledici zmanjša na 22/100. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali, da jim je toženka dolžna plačati - vsakemu po 4.150.990,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2002 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. V posledici takšne odločitve je bilo tožnikom naloženo, da so dolžni povrniti toženki stroške pravdnega postopka v znesku 249.539,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2005 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je bila nepremičnina v pretežnem delu sezidana v času trajanja zakonske zveze pokojnega moža prve toženke in očeta ostalih mladoletnih tožnikov in toženke kot njegove prve žene. Po razvezi zakonske zveze je toženkin razvezani mož dokončal gradnjo, vendar za ta dela ni imel soglasja toženke, zaradi vlaganj pa tudi ni prišlo do spremembe solastninskih deležev, saj je na podlagi ugotovitev, katera dela je izvršil na hiši, prišlo do zaključka da se s temi deli ni spremenila identiteta nepremičnine in zato ni mogoče govoriti o novi stvari, ki bi tožeči stranki dala podlago za stvarnopravni zahtevek. Obligacijski zahtevek pa je sodišče zavrnilo zato, ker je ugodilo toženkinemu ugovoru zastaranja. Ugotovilo je, da je zadnja stvar, ki je bila narejena pri hiši, bila v letu 1993 pokrita terasa in zraven hiše sezidana garaža. Vsa ostala dela so bila opravljena že do leta 1990, zato je začelo zastaranje teči najkasneje leta 1990, predmetna tožba pa je bila vložena 22.12.2003, kar je po poteku petletnega zastaralnega roka.

Zoper sodbo je vložila tožeča stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi sodišče moralo v postopek pritegniti izvedenca gradbene stroke, ki bi podal izvid in mnenje glede vrednosti vlaganj in šele potem bi lahko presojalo, ali je šlo v konkretnem primeru za takšno vrednost vlaganj, ki lahko pomeni spremenjeno identiteto zgradbe. Nezakonito je bilo po mnenju pritožbe postopanje sodišča, ki ni upoštevalo predložene cenitve izvedenca A.B.. Iz njegovega mnenja izhaja, da je šlo za takšna vlaganja, ki vsekakor po obsegu spreminjajo vrednost nepremičnine, zaradi katere je mogoče govoriti o popolnoma spremenjeni identiteti stavbe. Sodišče je zagrešilo relativne bistvene kršitve postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Nepravilna pa je tudi odločitev glede podrejenega zahtevka. Toženka je zastaranje terjatve uveljavljala povsem pavšalno, pri čemer je izpostavljala opravljeni tehnični pregled objekta, ki pa s spornimi vlaganji nima veze. Predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Predvsem pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje zagrešilo relativne kršitve postopka, ki jih očita pritožba. Cenitev vlaganj, ki jo je za tožečo stranko po njenem naročilu izdelal A.B., sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo kot pomemben dokaz o vrednosti vlaganj, saj lahko predstavlja takšna po stranki naročena cenitev samo del strankinega trditvenega gradiva. Prav tako pa sodišču v tem postopku glede na trditve strank in ugotovljena dejstva o gradnji po razpadu skupnosti pravnega prednika tožnikov in toženke, ni bilo potrebno postavljati izvedenca, ker ni bilo potrebno ugotavljati kakšnih okoliščin, za katera sodišče ne bi imelo strokovnega znanja. Sporno je bilo pravno vprašanje, ali je utemeljen stvarnopravni zahtevek, če je pravni prednik tožnikov brez soglasja toženke po razpadu njune skupnosti vlagal v skupno nepremičnino. Drugo vprašanje, na katerega je moralo sodišče odgovoriti, pa tudi ne terja posebnega strokovnega znanja. Iz opisa del, ki so bila narejena po razpadu skupnosti, je sodišče lahko samo sklepalo na to, ali je bila s temi deli narejena nova stvar, ali pa se s temi deli identiteta nepremičnine ni spremenila. O teh ugotovitvah ima sodba jasne razloge in logične zaključke. Sicer pa tožeča stranka dokaznega predloga, v katerem bi določno zahtevala, da se izvede dokaz z izvedencem niti ni postavila. V tožbi je predlagala samo, naj se "po potrebi izvede še dokaz z izvedencem gradbene in kmetijske stroke" brez, da bi konkretizirala, kaj bo s tema izvedencema v postopku dokazovala.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče sledilo pavšalnemu ugovoru zastaranja, saj se da iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razbrati, katera pravno relevantna dejstva je sodišče v zvezi s tem ugovorom raziskalo in nanje oprlo odločitev o tem, da je zahtevek na plačilo investicij zastaran. Protispisne so pritožbene navedbe, da naj bi bil ključen pri ugovoru zastaranja tehnični pregled objekta. V sodbi je zapisano, da je sodišče vezalo začetek teka zastaranja na dela, ki so se opravila še po letu 1990, čeprav je bil tehnični pregled opravljen že 27.6.1987. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa je ob uradnem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku tudi ni prišlo do kakšne absolutne bistvene kršitve, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).