16. 10. 2023

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Damir Lalić, Ajdovščina, ki ga zastopa Odvetniška pisarna LMR, d. o. o., Ljubljana, na seji 16. oktobra 2023

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 25/2021 z dne 1. 2. 2022 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče je tožbenemu zahtevku pritožnika v pretežnem delu ugodilo in razveljavilo sklep tožene stranke z dne 9. 8. 2018 v povezavi s sklepom z dne 21. 3. 2018 o odmeri letnega dopusta za leto 2018; kar je pritožnik zahteval več (odpravo sklepa), pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pritožniku za leto 2018 poleg priznanih dni letnega dopusta priznati in odmeriti še en dan dodatnega letnega dopusta na podlagi c. točke prvega odstavka 19.a člena Kolektivne pogodbe za policiste (Uradni list RS, št. 41/12, 97/12, 41/14 in 71/23 – v nadaljevanju KPP) ter mu omogočiti izrabo enega dodatnega dneva letnega dopusta za leto 2018. Delovno sodišče je ob upoštevanju sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 759/2017 z dne 25. 1. 2018, iz katere naj bi izhajalo stališče, da je treba po prvem odstavku 151. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 52/16, 81/19 in 15/22 – v nadaljevanju ZDR-1) upoštevati efektivni delovni čas pri opredelitvi nočnega delavca, ugotovilo, da je pritožnik nočno delo v letu 2017 opravljal 35,23 % polnega letnega delovnega časa (606 ur od 1720), in na tej podlagi zaključilo, da je upravičen do dodatnega dneva letnega dopusta po c. točki prvega odstavka 19.a člena KPP.

2.Višje delovno in socialno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijani del sodbe Delovnega sodišča spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek. Pritrdilo je toženi stranki, da je treba pri razlagi pojma "polni letni delovni čas" iz prvega odstavka 151. člena ZDR-1 upoštevati prvi odstavek 142. člena ZDR-1, ki delovni čas definira kot efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu tega zakona ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Sklenilo je, da je pravilen izračun tožene stranke, ki je v pojem "polni letni čas" štela tudi čas (ure) pritožnikovih upravičenih odsotnosti od dela. Drugačna razlaga tega pojma bi po presoji Višjega delovnega in socialnega sodišča lahko vodila v neenako obravnavo delavcev. Glede odločitve v zadevi št. Pdp 759/2017 je Višje delovno in socialno sodišče pojasnilo, da ni primerljiva z obravnavano in da se v navedeni sodbi ni izrecno opredelilo do ključnega vprašanja v tej zadevi, ali je treba v pojem "polni letni delovni čas" šteti tudi vse ure upravičenih odsotnosti delavca z dela.

3.Vrhovno sodišče je pritožnikovo revizijo zavrnilo. Na dopuščeno revizijsko vprašanje je odgovorilo, da se v pojem "polni letni delovni čas" za opredelitev nočnega delavca in priznanja pravic po 19.a točki KPP šteje tudi čas koriščenja dopusta in druge upravičene odsotnosti z dela. Ker prvi odstavek 142. člena ZDR-1 v delovni čas uvršča tako efektivni delovni čas kot tudi čas odmora ter čas upravičenih odsotnosti z dela (torej tri različne kategorije) in glede na 143. člen ZDR-1, ki opredeljuje pojem polnega delovnega časa, je Vrhovno sodišče pritrdilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču, da je treba v pojem "polni letni delovni čas", ki ga navaja 151. člen ZDR-1, šteti vse kategorije, ki sestavljajo delovni čas, torej tudi čas delavčeve upravičene odsotnosti od dela. Pritrdilo je tudi razlogom Višjega delovnega in socialnega sodišča, da bi opredelitev pojma "polni letni delovni čas", kot ga razlaga pritožnik, vodila v neenako obravnavo delavcev. Kot neutemeljeno je zavrnilo sklicevanje pritožnika na Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL L 299, 18. 11. 2003 – v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES) in sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki jih navaja v reviziji, saj v njih ni niti opredelitve niti razlage pojma "polni letni delovni čas" oziroma "letni efektivni letni čas", kot to poimenuje pritožnik.

4.Pritožnik se ne strinja z Vrhovnim sodiščem glede razlage pojma "polni letni delovni čas" iz 151. člena ZDR-1. Navaja, da je SEU večkrat navedlo, da sta pojma "delovni čas" in "čas počitka" pojma prava Evropske unije (v nadaljevanju EU), ki ju je treba opredeliti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktiva 2003/88/ES. Pojem prava EU naj bi bil tudi "delavec, ki dela ponoči", ki ga ureja navedena direktiva. Pritožnik navaja, da je ves čas zagovarjal, da je potrebno pri odmeri pravic do dodatnih dni dopusta upoštevati kot delovni čas v preteklem letu samo delovni čas, v katerem je dejansko opravljal delo (to je efektivni delovni čas), in ne tudi čas dopusta in morebitnih odsotnosti zaradi bolniške glede na opredelitev delovnega časa in opredelitev bistva pravice do letnega dopusta, kot ju določa Direktiva 2003/88/ES. Ker Vrhovno sodišče ni uporabilo sodne prakse SEU in njegove razlage pojma "delovni čas" ter v skladu s to razlago opredelilo "delavca, ki dela ponoči" kot delavca, ki dela tretjino svojega letnega (efektivnega) delovnega časa, ampak je navedlo, da ne more uporabiti obstoječe sodne prakse SEU, ki jo je navajal pritožnik, to po mnenju pritožnika pomeni tudi, da SEU po mnenju Vrhovnega sodišča (še) ni odločilo o vprašanjih, ki se zastavljajo v tem primeru. Zato bi moralo Vrhovno sodišče predložiti zadevo SEU v predhodno odločanje. Ker tega ni storilo in ker naj tudi ne bi pojasnilo, zakaj navedenega ni bilo dolžno storiti, naj bi s tem kršilo svojo obveznost iz 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU) in pritožnikovo pravico do zakonitega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

B.

5.Na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, v obravnavanem primeru z Ustavo zagotovljenih pravic, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Če nobeden izmed navedenih pogojev ni podan, ustavna pritožba ni sprejeta v obravnavo, četudi bi šlo za kršitev z Ustavo zagotovljenih pravic.

6.Izpolnjenost pogoja, da gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ima zanj hujše posledice, mora izkazati pritožnik, razen v primerih, ko gre za posledice, ki že po naravi stvari pomenijo hujše posledice. V obravnavani zadevi pritožnik tega, da imajo zatrjevane kršitve človekovih pravic zanj hujše posledice, ne zatrjuje. Tudi po naravi stvari ni očitno, da nepriznanje dodatnega dneva letnega dopusta ob že priznanih 30 dni letnega dopusta zanj pomeni hujšo posledico. Pogoj za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo iz prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS zato ni izpolnjen.

7.Ustavna pritožba se sprejme v obravnavo tudi, če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. V primeru, ko je Ustavno sodišče že odločilo o ustavnopravnem vprašanju, ustavna pritožba, ki vsebuje enake očitke o kršitvi z Ustavo zagotovljenih pravic, praviloma ne odpira pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve. Pritožnik v ustavni pritožbi odpira vprašanje obveznosti zadnje instančnega sodišča opredeliti se do navedb o upoštevnosti prava EU. Ustavno sodišče se je do vprašanja obveznosti zadnje instančnega sodišča opredeliti se do navedb o upoštevnosti prava EU, do vprašanja obveznosti predložiti zadevo v predhodno odločanje oziroma do vprašanja obveznosti tega sodišča, da zavrnitev predloga obrazloži skladno s pravom EU, že opredelilo. Stališča, ki jih je poudarilo Ustavno sodišče ob presoji teh precedenčnih vprašanj, veljajo tudi v obravnavani zadevi. Ker je Ustavno sodišče o enakih ustavnopravnih vprašanjih že odločalo, pritožnik pa ne navaja razlogov, ki jih Ustavno sodišče ne bi upoštevalo že pri dosedanjem odločanju o enakih vprašanjih, niti ne odpira novih pomembnih ustavnopravnih vprašanj, v obravnavanem primeru tudi pogoj iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS ni izpolnjen.

8.Ker pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS niso izpolnjeni, senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Neža Kogovšek Šalamon. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-1036/17 z dne 19. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 5/21, in OdlUS XXV, 45).

[2]Prav tam, 4. točka obrazložitve.

[3]Sklep Ustavnega sodišča št. Up-382/19 z dne 10. 7. 2023, 5. točka obrazložitve.

[4]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1133/18 z dne 31. 3. 2022 (Uradni list RS, št. 67/22).

[5]Glej tudi odločbe Ustavnega sodišča št. Up-797/14 z dne 12. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 22/15, in OdlUS XXI, 11), št. Up-384/15 z dne 18. 7. 2016 (Uradni list RS, št. 54/16) in št. Up-561/15 z dne 16. 11. 2017 (OdlUS XXII, 32).