Jedro

V tej zadevi gre za vmesni ugotovitveni zahtevek o obstoju izvenzakonske skupnosti, zato je procesna situacija drugačna kot v zadevah, v katerih se je sodna praksa izrekla proti uveljavljanju samostojnega ugotovitvenega zahtevka o obstoju izvenzakonske skupnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno označilo svojo odločbo kot delno sodbo, saj gre za odločitev o delu tožbenega zahtevka, pa čeprav je ta del označen kot vmesni ugotovitveni zahtevek. Vsebuje namreč odločitev o predhodnem vprašanju, ki pa še ne rešuje celotne podlage tožbenega zahtevka, kot jo na primer rešuje vmesna ugotovitvena sodba.

Skupnost pravdnih strank je trajala celih osem let in že zato o pomanjkanju toženčeve svobodne volje živeti v njej ni mogoče govoriti. Ko toženec poudarja pomanjkanje svoje volje živeti v izvenzakonski skupnosti s tožnico, dejansko nasprotuje pravnim posledicam take skupnosti. Pravne posledice skupnega življenja v izvenzakonski skupnosti pa niso odvisne od njegove volje.

Pomanjkanje njegove čustvene navezanosti na tožnico, pri katerem toženec vztraja še v reviziji, samo po sebi ne zadostuje za neobstoj izvenzakonske skupnosti. Medsebojna čustvena navezanost ni nujen pogoj za izpolnitev tega pravnega standarda. Tako v izvenzakonski skupnosti kot v zakonski zvezi se čustvena navezanost partnerjev z leti spreminja: upada ali raste ali pa sčasoma preneha oziroma je sploh ni, pa izvenzakonska skupnost, tako kot zakonska zveza, zaradi drugih interesov partnerjev traja še naprej. To je že zaradi poteka časa človeško, razumljivo in sprejemljivo. Pravdni stranki sta pred začetkom izvenzakonske skupnosti živeli v zakonski zvezi več kot dvajset let.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora povrniti tožnici 107.360 SIT stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju o naknadno uveljavljanem vmesnem ugotovitvenem zahtevku odločilo z delno sodbo tako, da je ugotovilo, da je med pravdnima strankama v času od 15.1.1987 do 20.1.1995 obstajala izvenzakonska skupnost. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi v manjšem delu ugodilo tako, da je kot začetek izvenzakonske skupnosti določilo datum pravnomočnosti sodbe o razvezi zakonske zveze pravdnih strank, torej 11.3.1987, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v ostalem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb, podrejeno pa njuno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka. Po drugem odstavku 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. RS, št. 69/2004-UPB1) ni možen samostojen zahtevek za ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti, kar izhaja iz številne in skladne sodne prakse. Revizija graja tudi naziv prvostopenjske odločbe, da gre za delno sodbo, ki je končna sodba o enem izmed zahtevkov ali o delu zahtevka. Ker je sodišče odločilo z delno sodbo, je že iz tega razloga treba sodbi obeh sodišč razveljaviti. Poleg tega tožnica ni uveljavljala takega tožbenega zahtevka. Zato pomeni izpodbijana odločitev prekoračitev tožbenega zahtevka, kar je absolutna procesna kršitev. Če pa je tožnica to storila, je prišlo do procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36/2004-UPB2), ker tožencu taka vloga ni bila vročena. Prišlo je tudi do kršitve iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v pritožbenem postopku sodelovala sodnica, katere tašča je tožničina prijateljica.

V nadaljevanju revizije toženec navaja, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, vendar tega v revizijski fazi ne more uveljavljati, trdi pa, da gre za napačno uporabo materialnega prava, zaradi česar je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Nato navaja jedra posameznih revizijskih odločb in graja razloge obeh sodišč o nepomembnosti motiva, zaradi katerega se je toženec vrnil k tožnici, ker je prav svobodna odločitev živeti z nekom v izvenzakonske skupnosti bistven element za ugotovitev obstoja take skupnosti. Izvenzakonske skupnosti ne gre enačiti z gospodinjsko skupnostjo. Na pomanjkanje toženčeve volje kaže že tožničino preseljevanje toženca iz spodnje v zgornjo etažo hiše. Revizija graja razloge sodišč, da ni pomembno, ali je bil toženec iskren in da ni pomemben motiv ustvarjanja zunanjega videza izvenzakonske skupnosti zaradi sinove bolezni. Vse to po mnenju revizije dokazuje neobstoj izvenzakonske skupnosti. Kolikor sodišče ugotavlja, da se je toženec pretvarjal, ker ni gojil pristnih čustev in ni bil iskren, je očitno podana napačna uporaba materialnega prava glede na vsebino izvenzakonske skupnosti, glede katere se zahteva obojestranska čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje in medsebojna pomoč, predvsem pa volja živeti v izvenzakonski skupnosti. Zato gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nobeno od sodišč ni ugotovilo obstoja subjektivnih elementov oziroma čustvenih dejavnikov, njihovo odsotnost sta obrazložili samo z razlogom, da se je toženec prostovoljno in svobodno odločil za skupnost s tožnico. Svoji odločitvi sta torej sodišči oprli le na zunanje pojavne oblike skupnosti, ki jo je toženec igral oziroma se je pretvarjal. Na neobstoj subjektivnega elementa kaže še dejstvo, da je toženec avgusta 1994 spoznal svojo sedanjo ženo, ki ga je kot bodočega moža predstavila znancem že oktobra 1994. Toženec tožnice ni spoštoval in nanjo ni bil čustveno navezan, saj so na njegovi strani dokazana številna intimna razmerja z drugimi partnerkami.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi glede datuma prenehanja izvenzakonske skupnosti. Datum toženčeve odselitve iz hiše ni pomemben, saj sploh ni šlo za skupno hišo v smislu skupnega premoženja, ker sta si jo pravdni stranki razdelili že pred razvezo zakonske zveze.

Revizija zatrjuje, da je šlo le za gospodinjsko skupnost, saj si je toženec po odselitvi svoje matere februarja 1994 uredil lastno sobo s samostojnim zunanjim dostopom. Napačni so razlogi o ekonomski skupnosti. Toženec je imel na svojem računu vedno samo eno plačo, tožnica pa je razpolagala z najemnino od oddajanja njegove etaže, ki je prihajala na njen račun, zato je bil on pooblaščen tudi na njenem računu. Tožnica ob vložitvi tožbe ni vedela za njegova denarna sredstva v tujini, za nekatere druge račune, s kakšnimi delnicami je razpolagal, kako je bilo z gradnjo vikenda itd. To pomeni, da pravdni stranki nista skupno gospodarili s prejemki obeh v smislu odločanja o investicijah. Svojih sredstev nista združevali, zato tudi ni bilo medsebojnega zaupanja. Vse navedeno toženec uveljavlja tudi kot nejasnost in medsebojno nasprotje razlogov in s tem procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija ima sicer prav, da po (vsaj pretežno) skladni sodni praksi ni pravilno uveljavljati samostojnega zahtevka za ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti. V teoriji so mnenja o tem vprašanju deljena (drugače npr. dr. Dragica Wedam-Lukić: Procesni problemi ugotavljanja izvenzakonske skupnosti, Pravnik 8-10/1987). Vendar revizija prezre, da v tej zadevi ne gre za samostojen zahtevek. Tožnica je s tožbo uveljavljala le zahtevek za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, ki je bil v prvem sojenju zavrnjen zaradi takratne presoje prvostopenjskega sodišča, da ni šlo za izvenzakonsko skupnost. Zaradi drugačne materialnopravne presoje pritožbenega sodišča je bila ta zavrnilna sodba razveljavljena, v drugem sojenju pa je bilo še vedno sporno prav vprašanje obstoja izvenzakonske skupnosti. Zato je tožnica na zadnjem naroku uveljavljala vmesni ugotovitveni zahtevek o obstoju izvenzakonske skupnosti v obdobju od 15.1.1987 do 20.1.1995. Za tako ravnanje je imela podlago v tretjem odstavku 181. člena ZPP, glede na dotedanji potek postopka pa so ga očitno narekovali razlogi smotrnosti. Odveč je morebitna bojazen o učinkih pravnomočnosti izpodbijane sodbe, saj je določba drugega odstavka 12. člena ZZZDR jasna: odločitev o vprašanju obstoja izvenzakonske skupnosti bo učinkovala samo v tej pravdni zadevi. Odločitev o tem delu naknadno uveljavljanega tožbenega zahtevka torej ne bo imela lastne in samostojne usode, kot sicer velja za ugotovitvene sodbe. Ker gre v tej zadevi za vmesni ugotovitveni zahtevek o obstoju izvenzakonske skupnosti, je procesna situacija drugačna kot v zadevah, v katerih se je sodna praksa izrekla proti uveljavljanju samostojnega ugotovitvenega zahtevka o obstoju izvenzakonske skupnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno označilo svojo odločbo kot delno sodbo, saj gre za odločitev o delu tožbenega zahtevka, pa čeprav je ta del označen kot vmesni ugotovitveni zahtevek. Vsebuje namreč odločitev o predhodnem vprašanju, ki pa še ne rešuje celotne podlage tožbenega zahtevka, kot jo na primer rešuje vmesna ugotovitvena sodba. Drugačno revizijsko stališče je zmotno.

Na naroku 5.11.2003, na katerem je tožnica postavila vmesni ugotovitveni zahtevek, je bil toženec prisoten in je torej za njeno procesno ravnanje ne samo vedel, temveč se mu je tudi izrecno uprl. Zato je sodišče na istem naroku dovolilo spremembo tožbe, čeprav to glede na 186. člen ZPP ni bilo potrebno. Neutemeljene so torej revizijske trditve o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (onemogočeno obravnavanje zaradi nevročitve vloge s spremembo tožbe) in o prekoračitvi tožbenega zahtevka.

Kršitev iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena ZPP). Toženec zatrjuje izločitveni razlog iz 3. točke 70. člena ZPP in omenja svaštvo oziroma sodničino taščo, vendar prezre, da je izločitveni razlog le svaštvo do drugega kolena med stranko in sodnikom. Tašča pritožbene sodnice ni stranka tega postopka, temveč je po revizijskih trditvah le tožničina prijateljica. Zato zatrjevani izločitveni razlog ni podan.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP toženčevo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem v sedanji fazi postopka ni upoštevno. To je tožencu po lastnih navedbah znano, kljub temu pa gredo mnoge od njegovih trditev prav v tej nedovoljeni smeri, nekatere od njih tudi v preobleki zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po razlogih prvostopenjskega sodišča naj bi do toženčevega preseljevanja iz ene v drugo etažo prišlo že med razveznim postopkom, v sodbi ni razlogov o ureditvi lastne sobe po odselitvi toženčeve matere v februarju 1994, nadalje o sredstvih v višini le ene plače na toženčevem računu in tudi ne o zatrjevanih toženčevih številnih intimnih razmerjih z drugimi partnerkami. Kateri datum prenehanja izvenzakonske skupnosti je pravilen, je vprašanje dejanske narave. V področje dejanskega stanja spadajo tudi razlogi prvostopenjskega sodišča v osrednjem odstavku na četrti strani njegove sodbe, da in zakaj sodišče ne verjame tožencu, da je bil njegov edini motiv vrnitve pomoč bolnemu sinu in ustvarjanje zunanjega videza dobre življenjske skupnosti. Na koncu sodbe je dodalo še razloge, zakaj ta motiv ni pravno odločilen, s čemer se je pritožbeno sodišče strinjalo in se strinja tudi revizijsko sodišče. Pravno odločilna je predvsem dejanska vsebina življenjske skupnosti pravdnih strank v obravnavanem obdobju.

Dejanska podlaga odločitev obeh sodišč so ugotovitve, da se je toženec kljub razvezi v decembru 1986 že v januarju 1987 vrnil domov, razvezna sodba pa je postala pravnomočna 11.3.1987. Ponovno se je odselil v januarju 1995 in se kmalu poročil s sedanjo ženo. V obravnavanem obdobju sta pravdni stranki nadaljevali druženje z družinskimi prijatelji in znanci ob praznovanju rojstnih dni in pomembnih obletnic. Hodili sta skupaj na silvestrovanja, pustovanja, smučanja, vedno sta imeli skupno sobo. Skupaj sta hodili na vikend v Premanturo, na nekatera druga potovanja v tujino, skupaj sta se vozili v službo in iz nje, hodili na sprehode itd. Prijatelji so povedali, da je njun odnos po razvezi zgledal kot normalen zakon, celo idealen zakon, toženec je bil do tožnice pozoren in ljubezniv. Živela sta v zgornji etaži hiše, v kateri sta imela skupno spalnico. Spodnjo etažo sta oddajala, denar je šel na tožničin račun. Toženec je plačeval večino računov, tožnica je opravljala večino gospodinjskih del. Kadar je zmanjkalo denarja za hrano, je prispeval tudi toženec. Vsak od njiju je imel na podlagi ustreznih pooblastil dostop do denarnih sredstev na bančnih računih drugega (razen toženčevega računa v tujini). Pri obeh je obstajala tudi volja živeti v taki skupnosti.

Ob takih dejanskih ugotovitvah sta sodišči skupnost pravnih strank materialnopravno opredelili kot izvenzakonsko skupnost. S tako presojo se strinja tudi revizijsko sodišče. Zaradi revizijskih ugovorov še pojasnjuje, da je taka skupnost trajala celih osem let in že zato o pomanjkanju toženčeve svobodne volje živeti v njej ni mogoče govoriti. Kakšen je pomen zatrjevano edinega motiva za toženčevo vrnitev, je revizijsko sodišče že pojasnilo. Ko toženec poudarja pomanjkanje svoje volje živeti v izvenzakonski skupnosti s tožnico, dejansko nasprotuje pravnim posledicam take skupnosti. Pravne posledice skupnega življenja v izvenzakonski skupnosti pa niso odvisne od njegove volje.

Pomanjkanje njegove čustvene navezanosti na tožnico, pri katerem toženec vztraja še v reviziji, samo po sebi ne zadostuje za neobstoj izvenzakonske skupnosti. Medsebojna čustvena navezanost ni nujen pogoj za izpolnitev tega pravnega standarda. Tako v izvenzakonski skupnosti kot v zakonski zvezi se čustvena navezanost partnerjev z leti spreminja: upada ali raste ali pa sčasoma preneha oziroma je sploh ni, pa izvenzakonska skupnost, tako kot zakonska zveza, zaradi drugih interesov partnerjev traja še naprej. To je že zaradi poteka časa človeško, razumljivo in sprejemljivo. Pravdni stranki sta pred začetkom izvenzakonske skupnosti živeli v zakonski zvezi več kot dvajset let. Skupno bivanje in skupno gospodinjstvo med pravdnima strankama nista (več) sporna. Zunanji videz izvenzakonske skupnosti poudarja tudi sam toženec, čeprav zatrjuje, da ga je igral in da ni bil iskren. Tega mu prvostopenjsko sodišče ni verjelo in je pojasnilo razloge za tako dokazno oceno. Razlogi pritožbenega sodišča o toženčevi neiskrenosti in pretvarjanju pomenijo odgovor pritožbi, da to ne vpliva na pravni značaj skupnosti. Gre za materialnopravno vprašanje in ne za procesno kršitev, kot meni revizija. Revizija izpodbija tudi ekonomsko skupnost, vendar revizijsko sodišče glede na dejanske ugotovitve o skupnem oddajanju apartmajev v srednji etaži in porabi najemnine za skupne potrebe družine, o medsebojnih pooblastilih na računih in običajnem pokrivanju stroškov družine pritrjuje materialnopravni opredelitvi obeh sodišč. Če tožnica za posamezna dejstva ni vedela (delnice, račun v tujini), to ne pomeni, da med njima ni bilo ekonomske skupnosti. Pritožbeno sodišče je pravilno poudarilo, da medsebojna pomoč med drugim izhaja tudi iz toženčeve izpovedi in da je medsebojne zaupanje vsaj do določene mere izkazano s pooblastili na njunih računih in bančnem sefu.

Na koncu revizije uveljavljane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizijsko sodišče ni obravnavalo, ker je ta trditev ostala na abstraktni in posplošeni ravni.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih toženčevih revizijskih stroških. Odločitev o stroških tožničinega revizijskega odgovora temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določbah odvetniške tarife.