Jedro

Ugotovljena zakonodajna opustitev ne zadošča, da bi bilo mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti zakonodajalca. Ta je podala le v primerih najhujših kršitev ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 1.928.597,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 426.169.057,00 SIT od 6.9.2002 do 31.12.2006 in od zneska 1.928.597,30 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, kot tudi podredni tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 1.901.287,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 455.624.632,35 SIT od dne 6.9.2002 do 31.12.2006 in od zneska 1.901.287,90 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija navedeno sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o zastaranju tožbenega zahtevka, saj se je sodišče druge stopnje v predmetni zadevi že izreklo o tem, da zastaralni rok ni mogel začeti teči pred zaključkom sanacijskega postopka. Sanacija pa je bila zaključena 16.7.1997, v sodni register pa vpisana 4.3.1998. Ker je bila tožba vložena 28.6.2000, terjatev še ni zastarala. Ne drži, da tožena stranka ni odgovorna za Banko Slovenije, saj ta na podlagi Ustave odgovarja Državnemu zboru, poleg tega ni jasno, zakaj naj bi se država razbremenila odgovornosti že s tem, da je monetarno oblast države organizirala v ločeni pravni osebi. Sodišče se je postavilo na zmotno stališče, da naj bi vrednost podrejenih terjatev predstavljalo le premoženje, ki ga je Agencija za sanacijo bank in hranilnic (v nadaljevanju: ASBH) prejela v obliki slabih terjatev, ne pa tudi premoženje, ki ga je prejela v obliki delnic. Iz V. točke Odločbe o sanaciji namreč izhaja, da je tudi del jamstvenega kapitala prenesen na ASBH kot podrejena terjatev do nekdanjih delničarjev, torej je tak zaključek v direktnem nasprotju s samo Odločbo. Sicer pa je takšno stališče tudi absurdno, saj bi pomenilo, da so bili delničarji razlaščeni brez nadomestila, da je torej prišlo do neodplačne razlastitve. Sodišče se o navedenem niti ni izreklo, poleg tega je zanemarilo Prilogo 2 Ocene finančnega stanja, ki je del Odločbe o sanaciji. Tako sodišče tudi ne odgovori na trditve tožnikov, da celotni jamstveni kapital ni bil uporabljen za odpis izgub banke, kot tudi, da je osnovni kapital banke ostal nedotaknjen. Stališče, da je vrednost podrejenih terjatev odvisna samo od izterjave slabih terjatev, je absurdno, saj bi v najboljšem primeru pomenila, da je njihova vrednost 0. Po taki razlagi, bi tudi 100% izterjava teh terjatev pomenila zgolj to, da se je država poplačala za izdajo obveznic. Taka razlaga ne more biti skladna z načelom zakonitosti, saj bi bilo potemtakem mogoče nacionalizirati prav vsako banko, potrebno bi bilo le razglasiti njene terjatve kot slabo aktivo. Namen vzpostavitve podrejenih terjatev je bilo priznati delničarjem vrednost vložka, zmanjšano za vrednost vložka države. Takšna razlaga podrejenih terjatev je tudi v nasprotju z Zakonom o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (v nadaljevanju. ZPSSLBH), ki določa, da pripadajo sredstva ustvarjena z realizacijo in prodajo trajno kupljenih potencialnih izgub Republiki Sloveniji. Pravice delničarjev niso mogle prenehati na podlagi 12. člena ZPSSLBH, saj ta določa, da njihove pravice prenehajo na podlagi tistih kapitalskih vlog, ki so bile uporabljene za odpis izgub in potencialnih izgub banke, iz Odločbe o sanaciji pa je razvidno, da se je le del jamstvenega kapitala uporabil za odpis izgub, preostali del pa prenesel na ASBH. Pravice delničarjev torej niso prenehale na podlagi zakona, temveč na podlagi izrecnega prevzema celotnega preostalega jamstvenega kapitala. Delničarji so tako izgubili upravljavsko pravico, ostala pa jim je podrejena terjatev proti ASBH. Slednja je morala poplačati vse druge upnike pred bivšimi delničarji, kar pa pomeni, da je morala izdelati zaključno sanacijsko bilanco, poplačati upnike in preostanek razdeliti med delničarje. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju, saj sodišče po eni strani zaključi, da imajo delničarji še vedno podrejeno terjatev, obenem pa odloči, da iz naslova delnic nimajo več nobenih upravičenj. Bistveno je, ali je tožena stranka prevzela obveznost ASBH iz naslova podrejenih terjatev ali ne. Če je ni prevzela, potem tožnika uveljavljata odškodninsko odgovornost, če jo je, potem uveljavljata izpolnitev. Sodišče je tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, ker ni izvedlo predlaganih dokazov. Pri odločanju se je oprlo le na listino brez podpisa, ki jo je predložila tožena stranka in nima značilnosti javne listine, tožnika pa sta se takemu dokazu uprla. Tožnika nista imela niti dostopa do dokumentacije banke niti sanatorja, zato sta predlagala, da sodišče toženi stranki naložila predložitev listin, s katerimi ne razpolagata, in sicer preglednico terjatev proti 20 največjim dolžnikom banke s podatki o izterjavi ter otvoritveno in zaključno bilanco sanacije. Tožnika sta poleg tega predlagala zaslišanje M. V., kar bi pripomoglo k razumevanju negativnega jamstvenega kapitala in njegove sanacije, pa tudi, da negativni jamstveni kapital ne pomeni, da je vrednost delnic enaka 0. V zvezi s tem sta tožnika predlagala tudi zaslišanje direktorjev ASBH J. D. in A. J., pa tudi vpogled v sodni register kot dokaz, da banka od začetka sanacije do privatizacije ni bila dokapitalizirana z novimi vložki, kar pomeni, da je ves čas poslovala s kapitalom, v katerem sta bila udeležena tožnika. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njunemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da zahtevku ugodi po temelju ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v odločanje o utemeljenosti zahtevka po višini oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje v prvi vrsti opozarja, da tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek na dveh podlagah. Prvenstveno uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke. Vendar je že iz tožbe (kot tudi prve pripravljalne vloge) razvidno, da terja tudi izpolnitev podrejenih terjatev, ki so bile tožnikoma priznane z Odločbo Banke Slovenije o uvedbi sanacijskega postopka v Ljubljanski banki d.d. (v nadaljevanju: Odločba o sanaciji).

Zaključek sodišča prve stopnje glede zastaranja je materialnopravno zmoten. Višje sodišče se je v predmetni zadevi že z odločbo II Cp 6256/2006 z dne 17.10.2007 izreklo, da zastaralni rok ni mogel začeti teči pred zaključkom sanacijskega postopka, kar velja bodisi, da je izhodišče presoje odškodninska odgovornost tožene stranke, bodisi izpolnitvena obveznost. Na podlagi V. točke Odločbe o sanaciji so pravice iz delnic ustanoviteljev prenehale, na tej podlagi pa so pridobili pravico zahtevati sorazmerni delež morebitnega ostanka denarnega premoženja, ki pa je bil pogojen z uspešno sanacijo. Šele njen zaključek torej daje odgovor na vprašanje obstoja in višine podrejene terjatve, zato je zastaralni rok lahko začel teči šele od vpisa zaključka sanacije v sodni register dne 4.3.1998 (od tedaj je šele mogoče govoriti o publicitetnih učinkih zaključka sanacije). Ne glede na to, ali je zastaralni rok obravnavati po 376. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ali po splošni določbi 371. člena ZOR, ta do trenutka vložitve tožbe (28.6.2000) ni iztekel. Presoja prvostopenjskega sodišča glede odločitve o pasivni legitimaciji je pravilna. Tožena stranka odgovarja v odškodninskem pomenu za ravnanje Državnega zbora, Vlade RS in ASBH, ki je delovala v njenem imenu in za njen račun, torej kot njen komisionar oziroma fiduciar (prim. N. Plavšak, Pravno mnenje o položaju podrejenih terjatev upnikov bank, nad katerimi je bil v letu 1993 začet postopek sanacije, 19.11.1999, str. 7-8), kar med pravdnimi strankami niti ni bilo sporno. Banka Slovenije pa nasprotno samostojno odgovarja za obveznosti v zvezi s svojim poslovanjem (v tej zadevi v zvezi s sprejemom Odločbe o sanaciji), zato pasivna legitimacija tožene stranke v tem obsegu ni podana. Iz tedaj veljavnega Zakona o Banki Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/1991) namreč izhaja, da je Banka Slovenije pravna oseba (prvi odstavek 7. člena), pri uresničevanju svojih nalog je samostojna (drugi odstavek 2. člena), za njene obveznosti pa Republika Slovenija (le) jamči (drugi odstavek 1. člena).

Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču sodišča prve stopnje tudi v vprašanju odškodninske odgovornosti tožene stranke (172. člen ZOR, uporaba na podlagi 1060. člena OZ). Ta namreč ni podana, ker ni izpolnjen element protipravnosti v zvezi z očitanimi ravnanji, pri čemer je nezakonitost odvzema delnic obravnavalo tako Vrhovno kot Ustavno sodišče. Slednje je v odločbi U-I-20/99 z dne 11.9.2003 presodilo, da so z Odločbo o sanaciji korporacijske pravice delničarjev res prenehale, vendar pa so na tej podlagi pridobili pravico zahtevati sorazmerni delež (glede na prejšnjo udeležbo v osnovnem kapitalu banke) morebitnega preostanka denarnega premoženja, za izplačilo teh pa je zavezana tožena stranka. Pred Vrhovnih sodiščem so bili zaradi nezakonite razlastitve sproženi trije upravni spori, vendar je sodišče vse tožbe zavrnilo in navedlo, da je iz ocene finančnega stanja banke ter možnosti in ekonomske upravičenosti njene sanacije razvidno, da je bil ugotovljen celo negativni jamstveni kapital, kar pomeni, da izgube in potencialne izgube predstavljajo celo več kot 50 % zneska jamstvenega kapitala, s tem pa so bili izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo sanacijskega postopka. Banka, v kateri je uveden sanacijski postopek, mora odpisati svoje izgube in potencialne izgube v breme jamstvenega kapitala, zato je nesprejemljivo stališče tožeče stranke, da so bili delničarji z uvedbo sanacijskega postopka v banki nezakonito razlaščeni. Z modelom sanacije, kot izhaja iz odločitve tožene stranke in za katerega ta meni, da je v konkretnem primeru najprimernejši, ima tožeča stranka v primeru uspešne sanacije banke, čeprav iz drugega naslova, vendarle vsaj možnost pričakovati, da dobi povrnjen del sredstev, ki jih je v obliki delnic vložila v temeljni in s tem tudi jamstveni kapital banke. Zato sodišče ne more sprejeti stališča tožeče stranke, da so delničarji z uvedbo sanacijskega postopka izgubili vse pravice iz delnic in bili tako nezakonito razlaščeni. S tem da je banka izkazala negativni jamstveni kapital, to pravzaprav pomeni, da kapitala in s tem deleža ustanoviteljev ni več bilo. V takem primeru pa jim tudi teoretično ni mogoče vzeti nečesa, česar sploh nimajo (prim. U 229-93-11, U 402/93-7, U 434/94-6). Odločba Banke Slovenije je tako dokončna in pravnomočna, pravnomočno razsojena stvar pa velja za pravilno in resnično (res judicata pro verite habetur). Poleg tega je Ustavni zakon o dopolnitvah Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (v nadaljevanju: Ustavni zakon) posredno potrdil Odločbo o sanaciji, ko je določil, da LB d.d. prepusti poslovanje in premoženje NLB d.d. (22.b člen), na obeh bankah pa se kot lastnica vpiše ASBH (22.c Ustavnega zakona in I. člen Odločbe o sanaciji). Z zgoraj navedeno odločbo je Ustavno sodišče presojalo tudi morebitno neskladje Ustavnega zakona z Ustavo RS, vendar je pobudo v tem delu zavrglo, ker je ocenilo, da ima Ustavni zakon naravo ustavnopravnih norm, ki jih Ustavno sodišče ni pristojno presojati. V posledici obravnavanega o nezakoniti razlastitvi ni več mogoče govoriti (prim. tudi odločbe V P 285/99, II Cp 4756/2007, I P 2037/2008, I Cpg 364/2004).

Sodišče prve stopnje je podalo pravilne razloge tudi o vprašanju legislativne protipravnosti. Drži sicer, da tožena stranka obveznosti ASBH še ni prevzela, kajti izvedbeni zakon iz 5. člena Uredbe o prenehanju delovanja ASBH še ni bil sprejet, vendar ugotovljena zakonodajna opustitev ne zadošča, da bi bilo mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti zakonodajalca. Ta je podala le v primerih najhujših kršitev ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov (prim. II Ips 800/2006, II Ips 344/2004, II Cp 3427/2009, II Cp 3975/2009, I Cp 2556/2007).

V odsotnosti odškodninske podlage tožbenega zahtevka, je tako relevantno le še vprašanje obveznosti tožene stranke za izpolnitev podrejenih terjatev. Ne glede na zgornjo ugotovitev sodišča, da izvedbeni predpis za prenos podrejenih terjatev na toženo stranko ni bil sprejet, pa je ta vendarle odgovorna za njihovo (morebitno) izpolnitev. To izhaja iz uvodnih ugotovitev sodišča v zvezi z obstojem pasivne legitimacije in razmerjem tožene stranke do ASBH. Tožeča stranka trdi, da je obveznost tožene stranke že zapadla in da ji pripada zatrjevana vrednost. Te podlage sodišče prve stopnje ni celovito obdelalo, obravnava jo pravzaprav le v okviru vprašanja obstoja škode, pri čemer pa je zagrešilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Svojo odločitev o tem, da ni presežka denarnega premoženja je namreč oprlo le na listino, ki jo je predložila tožena stranka (dopis pod B3), s tem pa je tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Ta je namreč za dokazovanje nasprotnega predlagala številne dokaze, ki jih ponavlja tudi v pritožbi (pritožbeno sodišče v tej zvezi opominja tudi na dokazni predlog tožene stranke s postavitvijo izvedenca finančne stroke). Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena in 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To naj v ponovnem sojenju ugotovi tako temelj nastanka podrejenih terjatev, njihov obseg ter po izvedbi predlaganih dokazov odloči, ali je tožbeni zahtevek na tej podlagi utemeljen. Ker gre za sklop pravnorelevantnih dejstev, bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi o tem odločalo kot prvo sodišče, pravdnim strankam odvzelo ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

Ker je tožeča stranka (pravilno) postavila en tožbeni zahtevek (oziroma primarnega in podrednega), ki ga utemeljuje na dveh podlagah, bo moralo sodišče v ponovnem sojenju vendarle ponovno navesti razloge tudi glede odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj bi v nasprotnem primeru pravdnim strankam odvzeli pravico do revizije (v kateri bi se v nasprotnem primeru obravnavala le ena podlaga tožbenega zahtevka).

Pritožbeni stroški so na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP nadaljnji pravdni stroški.