Jedro

Iz spisa izhaja, da je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila samo prvotožena stranka. Ker stranki nista enotni, temveč navadni sospornici, je v sporu vsak sospornik svoja stranka, ki vodi svojo lastno pravdo. To pomeni, da pravdna dejanja ene stranke ne vplivajo na odločitev glede druge stranke, zato je lahko izid pravde za take sospornike različen in je sodba sodišča prve stopnje zoper drugotoženo stranko, ki pritožbe ni vložila, postala pravnomočna. Sodišče druge stopnje zato v zvezi z drugotoženo stranko ni imelo pravne podlage za spremembo sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva v razmerju, ki se nanaša na prvotoženo stranko, vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, odločilo, da sta mu toženi stranki (drugotožena do višine zavarovalnega jamstva) dolžni nerazdelno plačati znesek 658.024,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od 1.1.1996 dalje mesečno rento v znesku 19.717,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in mu povrniti stroške postopka v znesku 227.678,00 SIT z obrestmi, vse pod izvršbo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi prvotožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je odločilo, da sta toženi stranki (drugotožena do višine zavarovalnega jamstva) dolžni tožniku nerazdelno plačati znesek 296.227,88 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in mesečno rento od 1.1.1996 dalje v znesku 8.169,00 SIT z obrestmi, višji tožnikov zahtevek pa je kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajal, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je sodbo spremenilo tudi glede drugotožene stranke, ki se zoper sodbo sodišča prve stopnje sploh ni pritožila. Zoper njo je sodba postala pravnomočna in je pritožbeno sodišče ni smelo spreminjati, saj toženi stranki nista enotna sospornika. Poleg tega pa je sodišče v izpodbijani sodbi ugotavljalo novo dejansko stanje brez obravnave, kar je druga bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tretja bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana zato, ker so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami v spisu. Ker je sodišče odločilo, da je invalidnina za telesno okvaro pri izračunu prikrajšanja pri plači in mesečne rente odbitek, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 52/92 in 19/94) vročena toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, če se jih v reviziji uveljavlja, zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede drugih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka glede na določbe 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Iz spisa izhaja, da je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila samo prvotožena stranka. Ker stranki nista enotni, temveč navadni sospornici, je v sporu vsak sospornik svoja stranka, ki vodi svojo lastno pravdo. To pomeni, da pravdna dejanja ene stranke ne vplivajo na odločitev glede druge stranke, zato je lahko izid pravde za take sospornike različen in je sodba sodišča prve stopnje zoper drugotoženo stranko, ki pritožbe ni vložila, postala pravnomočna. Sodišče druge stopnje zato v zvezi z drugotoženo stranko ni imelo pravne podlage za spremembo sodbe. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (odločanje o pravnomočno razsojeni stvari), ki že sama po sebi zadošča za ugoditev reviziji in razveljavitev izpodbijane sodbe (drugi odstavek 394. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je obravnavalo tudi drugo kršitev določb pravdnega postopka, ki jo revizija izrecno navaja. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje ugotovitev, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje dovolj popolno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato naj bi bili na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe sodišča prve stopnje. Kljub taki ugotovitvi v izpodbijani sodbi, pa je sodišče druge stopnje v bistvenih dejanskih okoliščinah dejansko stanje drugače ugotavljalo, ne da bi za to imelo podlago v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je ugotavljalo, da predstavlja dodatek za povečano prehrano materialni strošek, ki ga imajo delavci zaradi neorganizirane prehrane (glede na izvedene dokaze in navedbe strank v spisu je taka ugotovitev protispisna), sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bil dodatek namenjen delavcem zaradi povečanih naporov pri terenskem delu in ne kot nadomestilo za prehrano. Vprašanje, katere stroške je dodatek pokrival oziroma zakaj je bil izplačevan, je dejansko vprašanje. Šele po razčiščenju dejanskega stanja je možno pravno opredeliti (materialno pravo), ali je dodatek del plače, ali je namenjen pokrivanju materialnih stroškov in ali se ga lahko všteva v plačo ali ne. Od rešitve tega vprašanja je tudi odvisna odločitev glede obveznosti izplačila razlike v plači oziroma rente.

Spremenjeno je tudi dejansko stanje o vprašanju, ali je tožnik uveljavljal kot osnovo pri izračunu prikrajšanja v plači in pri izračunu rente invalidnino zaradi telesne okvare, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje (in v reviziji potrjuje tudi revident), ali za nadomestilo plače zaradi III. kategorije invalidnosti, kot to ugotavlja sodišče druge stopnje. Odločitev o tem, kaj se lahko všteva in kaj ne pri izračunu prikrajšanja v plači oziroma pri izračunu mesečne rente, je odvisna od priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, saj ena pomeni odbitek pri izračunu prikrajšanja pri plači in renti, druga pa ne.

Podlaga pravnih zaključkov sodišč prve in druge stopnje je dejansko stanje, ki ga sodišče prve stopnje ugotavlja drugače kot sodišče druge stopnje. Pritožbeno sodišče, po mnenju revizijskega sodišča, zato ni imelo pooblastila iz 4. točke 373. člena ZPP za spremembo prvostopenjske sodbe, ampak bi moralo ali opraviti obravnavo in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti na podlagi 1. točke 373. člena ZPP ali pa sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje skladno z določili 370. člena ZPP. S tem, ko je sodišče druge stopnje samo, brez obravnave, drugače ugotavljalo dejansko stanje kot sodišče prve stopnje in odločalo v nasprotju z določbo 4. točke 373. člena ZPP, je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 4. člena ZPP (načelo neposrednosti). Tožeči stranki je zaradi omejitev 385. člena ZPP glede dovoljenih izpodbijanj v reviziji, vzelo možnost pravnega sredstva zoper svoje dejanske ugotovitve. Gre torej za take kršitve določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Kljub temu, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodišče druge stopnje, zaradi katere se glede na določbe 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP revizija lahko vloži, pa je ob ugotovitvi, da je revizija izrecno ne uveljavlja, saj navaja samo del elementov te kršitve, revizijsko sodišče pri odločitvi ni moglo upoštevati.

Glede na povedano je revizijsko sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 394. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo, zadevo pa vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).