Jedro

Sklepa o davčni izvršbi ni mogoče z uspehom izpodbijati z navajanjem, da so podani pogoji za ustavitev davčne izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. S sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4934-100010/2017-1 13 z dne 24. 7. 2017 (v nadaljevanju: prvostopenjski ali izpodbijani sklep), je prvostopenjski organ sklenil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanih obveznosti, ki na dan izdaje sklepa znašajo: glavnica 3.446,72 EUR, zamudne obresti 265,03 EUR in stroški sklepa 10,00 EUR, skupaj 3.721,75 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri A. d.d. Ta opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec, ter zarubljena denarna sredstva prenese na podračun toženke. Od glavnic, kot so navedene v tabeli v 4. točki izreka sklepa (v kateri so prikazane posamezne obveznosti z izvršilnimi naslovi, datumi izvršljivosti, višino glavnice in višino že obračunanih obresti) je hranilnica dolžna obračunati in plačati nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 25. 7. 2017 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti. Hranilnici se prepoveduje izplačati denarna sredstva tožniku, temu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o davčni izvršbi z zamudnimi obrestmi do vključno dneva plačila dolga. Iz izreka izpodbijanega sklepa še izhaja, da stroške davčne izvršbe plača tožnik in da njegova pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. V obrazložitvi sklepa prvostopenjski organ pojasni, da po podatkih davčne knjigovodske evidence tožnik v izreku navedenih obveznosti ni poravnal v predpisanem roku, zato je bila zoper njega začeta davčna izvršba. Kot pravno podlago citira določbe ZDavP-2 in obrazloži obračunavanje zamudnih obresti.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-29-666/2017-2 z dne 18. 12. 2017 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), pod 1. točko izreka odločilo, da se tožnikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep delno ugodi tako, da se sklep odpravi v delu, ki se nanaša na obveznosti iz naslova stroškov davčne izvršbe, navedene pod zap. št. od 2 do 5 tabele v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa (skupno 165,00 EUR), in prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje od marca 2012 do vključno avgusta 2012, navedene pod zap. št. od 6 do 61 tabele v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa (skupno 1.806,82 EUR glavnice in 186,24 EUR zamudnih obresti), pod 2. točko izreka drugostopenjske odločbe je bilo nato odločeno, da se v preostalem delu izpodbijani sklep potrdi in pritožba zavrne, in pod 3. točko izreka, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi drugostopenjski organ pojasni, da je tožnikov ugovor obravnaval kot pritožbo, ki je delno utemeljena. Sklicuje se na določbe 143. člena, prvega odstavka 145. člena in 151. člena ZDavP-2 ter ugotavlja, da se poleg stroškov predhodno izdanih sklepov in izpodbijanega sklepa s slednjim od tožnika terjajo obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike (v nadaljevanju: PSV) na podlagi obračunov PSV za obdobje od marca 2012 do vključno januarja 2013 ter obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ) na podlagi odločb o odmeri NUSZ za leta od 2013 (datum izvršljivosti 6. 11. 2013) do 2016 (datum izvršljivosti 16. 3. 2017), s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od navedenih glavnic.

3. Glede na pritožbeni ugovor tožnika, da so mu bile v postopku osebnega stečaja na podlagi sklepa z dne 3. 4. 2017 odpuščene vse obveznosti, drugostopenjski organ na temelju podatkov AJPES ugotavlja, da je bil nad tožnikom 11. 9. 2013 začet postopek osebnega stečaja št. St ..., ki je bil pravnomočno končan 30. 6. 2017. V njem je Okrožno sodišče v Kopru 3. 4. 2017 izdalo sklep o odpustu obveznosti, s katerim je sklenilo, da se odpustijo obveznosti stečajnega dolžnika, to je tožnika (1. točka izreka) in da odpust učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 11. 9. 2013, razen za terjatve, ki so navedene v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP (2. točka izreka). Iz 3. točke izreka sklepa o odpustu izhaja, da s pravnomočnostjo tega sklepa preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve iz 2. točke izreka v delu, v katerem do pravnomočnosti tega sklepa ni bila plačana, razen terjatev, ki se lahko plačajo iz premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso v tem postopku osebnega stečaja, v skladu s 410. členom ZFPPIPP. V nadaljevanju drugostopenjski organ pojasnjuje, da skladno s prvim odstavkom 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 in spremembe, v nadaljevanju: ZFPPIPP) odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno. Drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 27/16, v nadaljevanju: ZFPPIPP-G) določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona, in tudi ne za terjatev iz naslova: denarne kazni ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, izrečenih v kazenskem postopku; v pogojni obsodbi določenega pogoja vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem; globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečenih v postopku o prekršku; odvzema premoženja nezakonitega izvora in povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti.

4. Kot pojasnjuje drugostopenjski organ, je treba glede na navedeno in upravnosodno prakso (npr. sodbi tega sodišča v zadevah II U 466/2015 in II U 427/2015) med terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, šteti tudi terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, ki je od začetka uporabe zakona (1. 10. 2008) in vse do uveljavitve novele ZFPPIPP-G določal, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G pa se skladno z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP šteje, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti (torej kadarkoli pred začetkom stečajnega postopka, ne zgolj tiste, nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka). Glede na prehodno določbo tretjega odstavka 32. člena novele ZFPPIPP-G se opisana sprememba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP uporablja le za postopke, ki se uvedejo po uveljavitvi novele, to je po 26. 4. 2016. Postopek osebnega stečaja nad tožnikom se je začel pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G, zato je drugostopenjski organ v obravnavani zadevi upošteval drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP z vsebino, kot je veljala pred omenjeno spremembo, kar pomeni, da odpust obveznosti ne učinkuje (le) na prednostne terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Glede na prvi odstavek 244. člena ZFPPIPP (po katerem pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku postopka osebnega stečaja, v konkretni zadevi je bilo to 11. 9. 2013) ter prvi odstavek 121. člena istega zakona in tretji odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku, zadnje leto pred začetkom postopka osebnega stečaja predstavlja obdobje od 11. 9. 2012 do 11. 9. 2013. Skladno s tretjim odstavkom 44. člena ZDavP-2 obveznost iz naslova PSV (ki se po 3. členu ZDavP-2 šteje za davek) za posamezen mesec nastane z iztekom zadnjega dne tega meseca, ne glede na to, kdaj postane izvršljiv obračun, v katerem je izkazana.

5. Po navedenem drugostopenjski organ zaključi, da odpust obveznosti ne učinkuje na terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, v konkretnem primeru od 11. 9. 2012 do 11. 9. 2013, iz česar sledi, da se tožnika neupravičeno terja za prispevke za mesece od marca do vključno avgusta 2012, saj so te obveznosti v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZDavP-2 nastale že pred 11. 9. 2012, torej več kot eno leto pred začetkom stečajnega postopka, zaradi česar so bile po presoji drugostopenjskega organa tožniku odpuščene v skladu s pravnomočnim sklepom o odpustu obveznosti z dne 3. 4. 2017. Slednji ravno tako učinkuje na obveznosti iz naslova stroškov predhodno izdanih sklepov, saj so bili ti izdani v času pred začetkom postopka osebnega stečaja (od 8. 5. 2012 do 17. 6. 2013). V navedenem delu je zato drugostopenjski organ prvostopenjski sklep odpravil. Na ostale terjane obveznosti iz naslova PSV, torej tiste za obdobje od septembra 2012 do januarja 2013, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, ter na obveznosti iz naslova NUSZ, ki so nastale po začetku postopka osebnega stečaja, pa odpust obveznosti ne učinkuje, v tem delu torej ni bilo ovire za izdajo prvostopenjskega sklepa o izvršbi, ki ga je zato v preostalem delu drugostopenjski organ potrdil in pritožbo zavrnil. 6. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, iz katere izhaja, da se ne strinja z odločitvijo iz prvostopenjskega sklepa v delu, v katerem je bila njegova pritožba zoper sklep zavrnjena. V tožbi navaja, da se je 11. 9. 2013 pričel postopek osebnega stečaja pod št. St ... pri Okrožnem sodišču v Kopru, ki je 3. 4. 2017 sklenilo, da se tožniku odpustijo vse obveznosti. Davčni organ se neupravičeno sklicuje na določbo 408. člena ZFPPIPP, ki pravi, da odpust obveznosti v osebnem stečaju ne učinkuje na globe ali odvzem premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečene v postopku o prekrških, saj tožnik ni storil nobenega prekrška in je zato izvršba nesmiselna. Glede na osebni stečaj bi davčni organ pri odločanju lahko upošteval 7. točko (prvega odstavka) 155. člena, ki predvideva situacijo, ko so po tem, ko je že bil v skladu z zakonom izdan sklep o davčni izvršbi, nastopile okoliščine, zaradi katerih je v nadaljevanju treba davčno izvršbo ustaviti. Tožnik namreč meni, da izpolnjuje vse pogoje (slabo zdravstveno stanje, brezposelnost, denarna pomoč CSD), da se izvršba v celoti ustavi. Pričakuje, da bo sodišče upoštevalo vsa navedena dejstva, ugodilo tožbi zoper prvostopenjski sklep in davčnemu organu naložilo, da davčno izvršbo v celoti ustavi. Tožbi je tožnik priložil prvostopenjski sklep, svoj ugovor (pritožbo) zoper ta sklep, drugostopenjsko odločbo ter sklep Okrožnega sodišča v Kopru o odpustu obveznosti z dne 3. 4. 2017. 7. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in njenih razlogih, razvidnih iz prvostopenjskega sklepa in drugostopenjske odločbe. Prereka tožbene navedbe in navaja, da po noveli ZFPPIPP-G, ki velja od 26. 4. 2016, v skladu z drugim odstavkom 408. člena ZFPIPP odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP in prvega odstavka 390. člena tega zakona. V obravnavanem primeru se od tožnika med drugim izterjujejo obveznosti iz naslova PSV, ki imajo naravo prednostnih terjatev, na katere odpust obveznosti ne učinkuje (tako sodba tega sodišča v zadevi I U 993/2017 z dne 13. 2. 2018). Toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Iz vsebine tožbe izhaja, da tožnik z njo izpodbija prvostopenjski sklep o davčni izvršbi v delu, v katerem ni bil odpravljen z drugostopenjsko odločbo. Po presoji sodišča pa je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Razloge za takšno odločitev sta utemeljila prvostopenjski in drugostopenjski organ, ki je ob obravnavanju pritožbe tudi obrazloženo opredelil do tožnikovih ugovorov. Navedenih, že predhodno povzetih razlogov obeh upravnih organov sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ne ponavlja, glede na tožbene ugovore pa še dodaja:

10. Drugostopenjski organ je v svoji odločbi navedel vsebino relevantnih določb ZFPPIPP in obrazložil, kako jih je uporabil. Iz njegove obrazložitve je razvidno, da za konkretni primer niso bistvene tiste določbe 408. člena ZFPPIPP, ki urejajo (ne)učinkovanje odpusta na terjatve iz naslova globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečene v postopku o prekršku. V obravnavanem primeru se namreč s prvostopenjskim sklepom od tožnika niti ne terja dolg iz naslova globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečene v postopku o prekršku, ter se že zato tožnik očitno ne more z uspehom sklicevati na to, da prekrška ni storil. Od tožnika se s sklepom v izpodbijanem delu terjajo obveznosti iz naslova PSV in NUSZ. Drugostopenjski organ je ugotovil v tej zvezi relevantne okoliščine, pravilno navedel vsebino sklepa o odpustu obveznosti z dne 3. 4. 2017, ter obrazložil, kako je v zvezi z omenjenimi obveznostmi uporabil določbe ZPFFIPP, pri čemer ni nobene podlage za ugotovitev, da bi zakon nepravilno uporabil v škodo tožnika.

11. Neutemeljeno pa tožnik ugovarja tudi, da bi davčni organ glede na osebni stečaj pri konkretnem odločanju lahko upošteval 155. člen ZDavP-2 (ki v prvem odstavku določa, kdaj davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, in sicer med drugim po 7. točki, če davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način), pri čemer se tožnik sklicuje na slabo zdravstveno stanje, brezposelnost in denarno pomoč CSD. Da obveznosti, terjane z izpodbijanim delom prvostopenjskega sklepa, na podlagi sklepa o odpustu obveznosti, izdanega v postopku osebnega stečaja, niso ugasnile, je utemeljeno že v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. Nadalje, predmet obravnavanega postopka je izdaja sklepa o davčni izvršbi oziroma presoja pravilnosti in zakonitosti tega sklepa (pred drugostopenjskim organom in sedaj sodiščem), medtem ko ustavitev davčne izvršbe, kot nenazadnje izhaja že iz same tožbe, pride v poštev šele po izdaji sklepa o davčni izvršbi. Ustavitev izvršbe je torej poseben, od izdaje sklepa o davčni izvršbi ločen institut. O ustavitvi davčne izvršbe se tako (po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika) odloči s posebnim sklepom, ki ga lahko dolžnik izpodbija z zakonsko predvidenimi samostojnimi pravnimi sredstvi, s katerimi lahko uveljavi tudi izdajo oziroma vročitev odločitve o njegovi zahtevi za ustavitev davčne izvršbe. Ni pa to stvar (presoje) pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi. Povedano drugače, sklepa o davčni izvršbi ni mogoče z uspehom izpodbijati z navajanjem, da so podani pogoji za ustavitev davčne izvršbe. Pri čemer sodišče v pojasnilo dodaja, da tudi sicer okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, ne pomenijo katerega od razlogov za ustavitev davčne izvršbe po 155. členu ZDavP-2. Socialni položaj dolžnika se namreč pri davčni izvršbi upošteva v okviru določb ZDavP-2, ki urejajo izvzetje in omejitve predmetov davčne izvršbe (159. in 160. člen), s čimer se zagotavlja, da dolžniku kljub izvršbi ostanejo za eksistenco potrebna sredstva. Da je treba upoštevati tudi omenjene določbe ZDavP-2, v konkretnem primeru izhaja tudi iz izreka prvostopenjskega sklepa.

12. Glede na vse povedano je torej prvostopenjski sklep v izpodbijanem delu, ki ga je drugostopenjski organ z 2. točko izreka svoje odločbe potrdil, pravilen in zakonit, pravilen pa je bil tudi postopek, v katerem je bil izdan. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 13. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Tistih v upravnem postopku ugotovljenih dejstev, ki so glede na obrazloženo pomembna za odločitev, tožnik ni konkretizirano prerekal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V tožbi pa tudi ni predlagal nobenih za odločitev pomembnih novih dejstev ali novih dokazov (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).