Jedro

Ker je bila uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožnice pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, je zato treba uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnica (zavarovalnica) je 9. 8. 2005 zoper toženca (svojega zavarovanca) vložila tožbo zaradi plačila regresa, ker je toženec 28. 12. 1997 pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo, izgubil zavarovalne pravice iz pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in tožnici povzročil škodo v višini izplačane odškodnine oškodovancem. Sodišče prve stopnje je toženca obsodilo na plačilo 61.017,12 EUR (prej 14.622.143 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbeno sodišče je ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženec dolžan tožnici plačati 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je treba v tem primeru uporabiti novelo Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 67/02 – v nadaljevanju ZOZP-A), ki višino regresa omejuje na 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT), čeprav je zavarovalni primer nastal že pred njeno uveljavitvijo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev v nasprotju z načeli enakosti in pravne varnosti ter da bi pritožbeno sodišče moralo uporabiti predpis, ki je veljal v času škodnega dogodka. Ne strinja se z razlogom pritožbenega sodišča, da bi tožnica spremembo zakona mogla in morala predvideti ter meni, da je sklicevanje na toženčev finančni zlom (v primeru, da bi bil dolžan povrniti odškodnino v celoti) neupravičeno, saj to preprečujejo že predpisi o izvršbi in zavarovanju.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Za odločitev v tem primeru so pomembna naslednja dejstva, ki sta jih ugotovili nižji sodišči in na katera je revizijsko sodišče vezano: a) pravdni stranki sta pred pred uveljavitvijo novele ZOZP-A sklenili pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti; b) toženec je pred uveljavitvijo ZOZP-A (28. 12. 1997) pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo, zato je izgubil zavarovalne pravice; c) tožnica je po uveljavitvi ZOZP-A oškodovancem iz naslova toženčeve avtomobilske odgovornosti izplačala odškodnino; d) tožnica je po uveljavitvi ZOZP-A (9. 8. 2005) vložila tožbo zaradi izterjave regresnega zahtevka zoper toženca.

7. Revizijsko sodišče je s sodbo II Ips 615/2004 z dne 15. 6. 2006 že odločalo v primeru, v katerem so bila odločilna dejstva enaka kot v obravnavani zadevi (edina razlika je bila, da je zavarovalnica v zadevi II Ips 615/2004 del odškodnine izplačala pred uveljavitvijo ZOZP-A, del pa po njeni uveljavitvi). Zato je revizijsko sodišče odločitev v tem primeru obrazložilo z enakimi razlogi kot v zadevi II Ips 615/2004. 8. Kadar zaradi krivdnih in protipravnih ravnanj pogodbene stranke, ki sta jih stranki v zavarovalni pogodbi vnaprej prepovedali, zavarovalnici nastane škoda, ji 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l., št. 70/94 in nasl., v nadaljevanju ZOZP) daje pravico izterjati izplačani znesek od povzročitelja. Višina regresa je bila do 10. 8. 2002 v dispoziciji strank zavarovalnega razmerja. Zavarovalnice so regres do leta 1997 s splošnimi pogoji omejevale na deset povprečnih neto plač, po tem pa zavarovalne pogodbe takšne omejitve niso več vsebovale in so lahko zavarovalnice zahtevale povračilo celotnega izplačanega zneska. Po petem odstavku 9. člena ZOZP-A (oziroma šestem odstavku 7. člena ZOZP), ki je pričel veljati 10. 8. 2002, je bila višina regresa, ki ga je lahko zavarovalnica izterjala, omejena na 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT). Zato je v tem primeru odločilno, v katerih primerih je treba z vidika časovne veljavnosti zakonov, uporabiti šesti odstavek 7. člena ZOZP.

9. Novela ZOZP-A v prehodnih določbah ne daje odgovora na to vprašanje. Splošno, toda ne absolutno prepoved povratne veljave splošnih pravnih aktov vsebuje prvi odstavek 155. člena Ustave Republike Slovenije. Za sporno zavarovalno razmerje je značilno, da je izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obveznosti, trajne narave (primerjaj z 922. členom Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 946. členom Obligacijskega zakonika). Ker pogodbeni stranki svojo obveznost izpolnjujeta s ponavljajočimi se izpolnitvenimi ravnanji v določenem ali nedoločenem časovnem obdobju po sklenitvi zavarovalne pogodbe (plačilo premij s strani sklenitelja zavarovanja oziroma plačilo odškodnine v primeru nastanka zavarovalnega primera s strani zavarovalnice), je treba čas sklenitve zavarovalne pogodbe kot kriterij za to, kateri predpis je treba uporabiti za presojo spornega pravnega razmerja, odkloniti že iz tega razloga. V konkretnem primeru gre za situacijo, ko pravna norma učinkuje na konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo zakona, ni pa še bil v celoti zaključen. Pravna doktrina(1) poudarja, da je takšna, neprava ali dejanska retroaktivnost, nedopustna le, če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo kot bistven sestavni del pravne države (2. člen Ustave).

10. Stališče pritožbenega sodišča, da je odločilni trenutek za presojo časovne veljavnosti novele ZOZP-A trenutek, ko je zavarovalnica sodno uveljavljala svoj povračilni zahtevek, je materialnopravno pravilno. Ni namreč v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz prvega odstavka 155. člena Ustave. Načelo varstva zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države nima absolutne veljave in je podvrženo možnim omejitvam. V primeru konflikta oziroma kolizije med to in drugimi ustavnimi dobrinami je treba presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je treba v posameznem primeru dati prednost.(2) Pri takšnem tehtanju je na eni strani pomembno, ali so bile spremembe na določenem pravnem področju relativno predvidljive in kakšna sta teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za zavezanca. Na drugi strani pa je pomemben javni interes po uveljavitvi drugačne ureditve od obstoječe. V sistemu prostega opravljanja storitev, ki velja na področju obveznega zavarovanja v prometu, je zakonodajalec višino regresa omejil z namenom varstva šibkejše pogodbene stranke - zavarovanca.(3) Regresiranje odškodnine, pa četudi je nastala katastrofalna škoda, namreč ne sme imeti za posledico finančnega zloma zavarovanca.

11. Po presoji revizijskega sodišča je bila novela 7. člena ZOZP, ki je omejila višino regresa, relativno predvidljiva in je tožnica kot gospodarski subjekt, ki deluje na trgu, z njo mogla in morala računati. Šlo je namreč za uskladitev predpisov s področja obveznega zavarovanja v prometu s pravnim redom EU (z Direktivo premoženjskega zavarovanja 92/49/EEC), zato so zavarovalnice zaradi opustitve nadzora nad zavarovalnimi pogoji, ob dolžni skrbnosti, spremembe, povezane s pravico do regresa, lahko pričakovale in temu z ustrezno višino premij prilagodile svoje poslovanje.

12. Ker je bila torej uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožnice pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, je zato treba uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres.

13. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Šturm, Lovro, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, stran 57. Op. št. (2): Glej odločbo U-I-206/97 z dne 17. 6. 1998. Op. št. (3): Poročevalec Državnega zbora, št. 82/01, 43/02 in 63/02.