Jedro

„Malomarnost“ v pomenu pravkar določbe 1012 ZOR je eden od konstitutivnih elementov porokovega ugovora oprostitve njegove obveznosti zaradi upnikove opustitve garancij (in ne morda „krivda“ v pomenu določbe prvega odstavka 154. člena ZOR kot eden izmed pogojev za deliktno obveznost).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi kandemnatorni del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani za plačilo 10,198.725 SIT (sedaj 42.558,53 EUR) s pripadki, ki temelji na dne 21.12.1999 protestirani lastni menici, ki jo je v zavarovanje dolga glavnega dolžnika (S. d.o.o.) toženec kot solidarni porok izročil tožeči stranki. Ker je tožeča stranka imela isto (in še eno drugo) terjatev zavarovano tudi z zastavno pogodbo, sklenjeno 25.2.1998 z glavnim dolžnikom, na podlagi katere je imela v posesti (skladiščeno pri tretji osebi) 16.950 steklenic štirih različni vrst likerja – last glavnega dolžnika, je toženec (med drugim) ugovarjal oprostitev svoje obveznosti kot poroka sklicujoč se na določbe 1012. člena tedaj še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih z očitkom tožeči stranki, da je izgubila garancijo z malomarno dopustitvijo, da je zastavljenemu blagu (likerjem) potekel rok trajanja in s tem onemogočila prehod te pravice na poroka – toženca. Vendar sodišče prve stopnje toženčevemu ugovoru ni sledilo, ker je edina relevantna dokaza v oporo temu ugovoru (dokaz z izvedencem ter predložitev listin iz embalaže zastavljenega blaga na podlagi edicijske dolžnosti tožeče stranke po 227. členu Zakona o pravdnem postopku) predlagal po prvem naroku za glavno obravnavo – torej neupoštevno glede na določbo 286. člena istega zakona.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Pretežni del revizijskih navedb je domala prepis toženčevih navedb iz njegove pritožbe, s katerimi je utemeljeval sodišču prve stopnje namenjen očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ki jo je utemeljeval kot posledico kršitve določb 286. člena istega zakona; zato zanje velja, da jih v tem obsegu ni treba ponovno povzemati. V reviziji pa toženec navedbam, povzetih iz pritožbe, dodaja še očitek kršitve pravil o dokaznem bremenu v oporo uveljavljanemu revizijskemu razlogu zmotne uporabe materialnega prava. Glede na to, da je toženec že v prvi pripravljalni vlogi z dne 9.1.2003 tožeči stranki očital malomarnost in neskrbno ravnanje, bi po toženčevem mnenju morala ona dokazovati, da je bilo njeno ravnanje v skladu z zahtevano skrbnostjo. Predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki samo zase, zgolj z vložitvijo, v nobenem primeru še ne privede do formalnopravnega preizkusa izpodbijane pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti. Tega opravi revizijsko sodišče le v mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, ki so navedeni v reviziji (371. člen ZPP). Na revizijsko ponovljen pritožbeni očitek procesnopravne narave je tožencu pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje; zato ne terjajo odgovora tiste revizijske navedbe, ki so domala prepis toženčevih navedb iz njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in ki jih je po obsegu celovito, po vsebini pa pravilno izčrpalo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe. Ni mogoče pritrditi toženčevi revizijski trditvi, da je v pripravljalni vlogi po prvem naroku za glavno obravnavo le odgovarjal na nove navedbe tožeče stranke. Toženec je namreč oprostitveni razlog po 1012. členu v času nastanka obveznosti še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zatrjeval že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (glej list. št. 12 spisa) – vendar le pavšalno (brez slehernih navedb o roku uporabnosti likerjev, o tem, kdaj naj bi rok njihove uporabnosti v danem primeru sploh potekel, ali je do tega prišlo že v času dospelosti menice itd.) in brez slehernega primernega dokaznega predloga v oporo trditvam o obstoju oprostitvenega razloga po 1012. členu ZOR. Zato je jalovo revizijsko zavzemanje za nujnost uporabe določbe drugega odstavka 286. člena ZPP, ki jo toženec utemeljuje s trditvijo, da je v pripravljalni vlogi po prvem naroku za glavno obravnavo le odgovarjal na nove navedbe tožeče stranke in s trditvijo o opravičljivost naknadne širitve obsega dokazne ponudbe, ki naj bi jo po toženčevem mnenju pogojevala šele spornost prvotno zatrjevanih dejstev, glede katerih je toženec menil, da o njih ni spora med pravdnima strankama. Dolžnik oziroma toženec mora namreč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi oziroma v odgovoru na tožbo navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru oziroma odgovoru (primerjaj z določbami drugega odstavka 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ in drugega odstavka 278. člena ZPP). Sicer pa mora po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP vsaka izmed strank najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Ker toženec za nespoštovanje navedene zakonske določbe glede na pravkar obrazloženo ni imel nobenih upoštevnih razlogov, ni podlage za uporabo določbe drugega odstavka 286. člena ZPP; s tem pa tudi ne podlage za sklep o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženec neutemeljeno uveljavlja kot posledico kršitve določb drugega odstavka 286. člena istega zakona v postopku na prvi in drugi stopnji.

Izpodbijana pravnomočna odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Toženec ji odreka to lastnost z očitkom kršitve pravil o dokaznem bremenu, uveljavljanim pod okriljem revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, vendar neutemeljeno. Institut oprostitve poroka zaradi opustitve garancij (1012. člen ZOR) sodi med ugovore, ki jih ima porok na razpolago v razmerju do upnika. Zanje velja, da se ne domnevajo in da breme dokazovanja vseh potrebnih elementov za njihovo učinkovanje v smeri razbremenitve porokove obveznosti nosi porok, ki jih uveljavlja (primerjaj z določbo 212. člena ZPP). Po določbi prvega odstavka 1012. člena ZOR je porok prost svoje obveznosti, če upnik opusti zastavo ali kakšno drugo pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njegove terjatve, ali če jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in tako onemogoči prehod te pravice na poroka. „Malomarnost“ v pomenu pravkar citirane zakonske določbe je torej eden od konstitutivnih elementov porokovega ugovora oprostitve njegove obveznosti zaradi upnikove opustitve garancij (in ne morda „krivda“ v pomenu določbe prvega odstavka 154. člena ZOR kot eden izmed pogojev za deliktno obveznost). Toženčevo smiselno zavzemanje v reviziji za dokazovanje malomarnosti in neskrbnega ravnanja tožeče stranke po pravilih o obrnjenem dokaznem bremenu se tako izkaže za zgrešeno, medtem ko toženec z golo trditvijo v pripravljalni vlogi z dne 9.1.2003 o „malomarnosti in neskrbnem ravnanju“ tožeče stranke tudi ni mogel nanjo prenesti bremena dokazovanja, da „je bilo njeno ravnanje v skladu z zahtevano skrbnostjo“.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi – vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava – niso podani, je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.