34.Tožnik neutemeljeno očita toženi stranki, da ni pridobivala informacij o tem, ali so se razmere na Hrvaškem bistveno spremenile glede na ugotovitve Upravnega sodišča z dne 7. 12. 2020 in Vrhovnega sodišča iz aprila 2021. Tega namreč tožena stranka glede na vsebino tožnikovih izjav na osebnem razgovoru 24. 5. 2024 ni bila dolžna storiti. Le-te namreč ne kažejo na to, da tožnikove človekove pravice na Hrvaškem ne bi bile priznane in varovane, ter da Republika Hrvaška ne bi spoštovala načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

14.Tožnik zatrjuje, da bi tožena stranka za morebiti problematično situacijo morala vedeti že iz virov, uporabljenih v sodnih postopkih pred naslovnim in Vrhovnim sodiščem v zadevah I U 1686/2020 in I Up 23/2021, ter na podlagi drugih mednarodnih virov in poročil v zvezi z dostopom do azilnega postopka ali postopka po Direktivi o vračanju 2008/115. Seznanjena bi morala biti s hrvaško prakso vračanja tujcev brez dostopa do pravnih postopkov nazaj v BIH. Predložila ni nobenih informacij o tem, da so se razmere na Hrvaškem bistveno spremenile glede na ugotovitve Upravnega sodišča z dne 7. 12. 2020 in Vrhovnega sodišča iz aprila 2021.

Jedro

35.Tožnik vztraja pri svojih trditvah o domnevno nehumanem ravnanju hrvaških pristojnih organov, preden je 28. 8. 2024 prvič prečkal hrvaško-slovensko hrvaško mejo. Meni, da verodostojnost njegovih trditev v zvezi s tem potrjujeta zgoraj navedena članka nevladne organizacije Human Rights Watch z dne 3. 5. 2023 in spletnega portala Žurnal24 z dne 10. 9. 2023. Zatrjuje, da je bil v predhodnem postopku brez pooblaščenca, sam pa se ni mogel oziroma znal sklicevati na vire, na katere se opira predmetna tožba. Zato meni, da ta dva članka nista nedovoljena novota. Sodišče takšni argumentaciji ne more pritrditi.

Odgovor na tožbo

Tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

36.Tožniku je bila v predhodnem upravnem sporu že zagotovljena sodna presoja dogodkov, do katerih prišlo pred njegovim prvim nezakonitim prihodom v Republiko Slovenijo. Presoje istih dogodkov sodišče ne sme opraviti ponovno.

15.Tožena stranka ponavlja razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Navaja, da je bilo vprašanje zakonitosti in pravilnosti tožnikove predaje v Republiko Hrvaško že predmet sodne presoje v upravnem sporu I U 1810/2023, zato tožbenih navedb v zvezi s tem sodišče ne bi smelo ponovno presojati. Ključno je, da so pristojni hrvaški organi tožnika odpeljali v sprejemne kapacitete, kjer mu je bila nudena nastanitev, on pa se je nato samovoljno odločil, da tam ne bo ostal. Iz njegovih izkušenj po predaji nikakor ne izhaja, da bi mu grozila deportacija v BIH.

37.Glede na prvi odstavek 9. člena sta sicer podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 prosilcem zagotovljena le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II, skladno s katero je treba prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem. Sodišče ugotavlja, da je tožnik kljub tem določbam že v predhodnem upravnem postopku imel pooblaščenca. V priloženem upravnem spisu je pooblastilo, iz katerega izhaja, da ga je v predhodnem upravnem postopku zastopal Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, v upravnem sporu I U 1810/2023 pa ga je zastopala svetovalka za begunce A. A. Tožnik bi se torej lahko že v predhodnem upravnem in sodnem postopku po pooblaščencih skliceval na taista članka, ki ju sedaj prvič omenja v tem upravnem sporu. Ker ju je predložil prepozno, se ju v skladu z določbo 52. člena ZUS-1 ne sme upoštevati.

Izrek

38.Ne glede na ugotovljeno, pa sodišče tudi ne vidi vzporednice med vsebino treh predlaganih člankov in ravnanjem hrvaških organov, ki ga je bil tožnik dejansko deležen z njihove strani po predaji dne 24. 4. 2024 (glej 32. točko zgoraj). Iz njegovih izjav namreč ni razvidno, da bi tožnik tega dne izkusil kaj neprijetnega. Nasprotno, njegov opis dogajanja tega dne kaže, da so v Republiki Hrvaški z njim postopali korektno in vljudno. Zato članki, tudi če bi bili vsi pravočasni, za odločitev v tej zadevi ne bi bili pravno pomembni.

16.Predstavljeni izseki iz predloženega članka Human Rights Watch se nanašajo na obdobje v letu 2021 ali pred tem, in ne odsevajo aktualnega stanja, že zlasti ne glede predaj po Uredbi Dublin III. Načelo medsebojnega zaupanja drugih držav članic EU do Republike Hrvaške ostaja neokrnjeno, na kar kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Iz statističnih podatkov, objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve namreč izhaja, da je Republika Hrvaška v dublinskem postopku v lanskem letu sprejela 897, v prvem četrtletju letos pa že 360 oseb. Kraljevina Nizozemska je v letu 2023 v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka vrnila 10, do 31. 3. 2024 pa že 17 oseb, Švicarska federacija je tja lani vrnila 159 oseb, v prvem četrtletju letos pa 56 oseb.

Tožba se zavrne.

39.Iz istega razloga za odločitev v predmetni tožbi ni relevantna splošno nanizana sodna praksa tega sodišča (npr. I U 136/22-8 z dne 23. 3. 2022, I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020), Vrhovnega sodišča (npr. I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021), Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, ESČP (npr. M. S. S. proti Belgiji in Grčiji z 21. 1. 2011, št. 30696/09) in SEU (npr. sodba v zadevi "N.S. in M.E. iz decembra 2011" in sodba C 163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo). Na to obširno sodno prakso se namreč tožnik le pavšalno sklicuje, brez da bi utemeljil, v čem so okoliščine posameznega primera iz teh sodnih odločb enake ali vsaj podobne relevantnemu dejanskemu stanju, in zakaj bi bilo treba posamezno sodno odločitev, na katero se sklicuje, upoštevati v tej zadevi.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

17.Tožnik vztraja pri tožbenih stališčih ter dodatno navaja o zaostrenih političnih stališčih Kraljevine Nizozemske in Švicarske federacije.

40.Iz sklepa o prvi predaji tožnika Republike Hrvaške izhaja opredelitev tožene stranke o odločitvah švicarskih in nizozemskih organov glede predaje prosilcev Republiki Hrvaški. Po presoji sodišča pa v tem upravnem sporu tožbene navedbe: (1) o tem, da Republika Hrvaška ne spoštuje arbitražne razsodbe o meji z Republiko Slovenijo in (2) glede sedanje politične situacije v Kraljevini Nizozemski in Švicarski federaciji, niso v nobeni zvezi s pravno pomembnimi dejanskimi okoliščinami tega primera, zato jih ni mogoče upoštevati. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla statistične podatke, iz katerih izhaja, da predaje v Republiko Hrvaško potekajo tako iz Nizozemske kot tudi iz Švice, teh podatkov pa tožnik konkretno ni prerekal.

Obrazložitev

Presoja sodišča

41.Kot neutemeljen pa se izkaže tudi tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa od Republike Hrvaške pridobiti ustrezno zagotovilo, da v konkretnem primeru sprejema tožnika ne bi prišlo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, oziroma bi morala dokazati, da je "vsakršna dejanska nevarnost" nečloveškega ravnanja izključena. Kot že povedano, to sodišče v pravnomočni sodni odločbi I U 1810/2023 takšne nevarnosti ni ugotovilo. Iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru 24. 5. 2024 pa ne izhaja, da bi z njim kdorkoli nečloveško ravnal ali da bi bil izpostavljen nevarnosti izgona v BIH. Potem, ko so mu na Hrvaškem ponudili namestitev, je iz azilnega doma samovoljno odšel po 10 minutah, državo pa je zapustil po treh urah, ker je imel v Sloveniji delo. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi imel kakšne zdravstvene težave. Glede na tak položaj toženi stranki od Republike Hrvaške ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da po predaji ne bo prišlo do kršitve tožnikovih pravic. Toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

Izpodbijani sklep

42.Tožnik omenja, da Republika Slovenija v skladu s sporazumom o ponovnem sprejemu ne bi smela izvajati vračanj na Hrvaško. Kot je pravilno opozorila tožena stranka iz polnega imena Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito, ne izhaja, da bi se ta sporazum nanašal na prosilce za mednarodno zaščito.

18.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine sodnega in upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Prebralo je vse predlagane spletne članke.

43.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

Tožnika ni zaslišalo, saj na narok za glavno obravnavo ni pristopil, razloga za svoj izostanek pa ni izkazal.

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Hkrati je odločila, da se predaja tožnika iz 1. točke izreka tega sklepa izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v 6. mesecih od 14. 5. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

19.Tožba ni utemeljena.

2.Uvodoma je ugotovila, da tožnik ni predložil identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegove istovetnosti ni mogla nesporno ugotoviti. Dne 4. 9. 2023 mu je ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco Eurodac. Ugotovila je, da ga je 27. 8. 2023 kot prosilca v to evidenco vnesla že Republika Hrvaška (v nadaljevanju tudi Hrvaška). Zato je tej državi v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za sprejem tožnika, in od nje 19. 10. 2023 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je s tožnikom 24. 10. 2023 opravila osebni razgovor v prisotnosti tolmača za arabski jezik in 1. 12. 2023 izdala sklep št. 2142-5339/2023/10 (121-11), s katerim je na podlagi meril v Uredbi Dublin III zavrgla tožnikovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito zaradi predaje odgovorni državi članici Republiki Hrvaški. Omenjeni sklep je tožnik neuspešno izpodbijal v upravnem sporu I U 1810/2023.

Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013).

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2

20.Predmet spora je sklep o drugi predaji tožnika Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici. O pravilnosti in zakonitosti njegove prve predaje je to sodišče že odločalo. S sodbo in sklepom I U 1810/2023-15 z dne 21. 12. 2023 (ki je del priloženega upravnega spisa) je pritrdilo sklepu tožene stranke, da se ga preda pristojnim hrvaškim organom. Ta sodna odločba je v celoti postala pravnomočna 6. 3. 2024.

Prvič 19. 10. 2023 (glej 2. točko obrazložitve sodne odločbe I U 1810/2023 z dne 21. 12. 2023), drugič pa 14. 5. 2024 (glej priloženi upravni spis).

3.Dne 24. 4. 2024 je bil prvič predan Republiki Hrvaški, od koder se je še isti dan vrnil v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju tudi Slovenija), kjer je 26. 4. 2024 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka je pristojnim hrvaškim organom v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III dne 30. 4. 2024 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca (v tej zadevi tožnika) in 14. 5. 2024 ponovno prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 24. 5. 2024 opravila drugi osebni razgovor.

Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

21.Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

4.V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa se je tožena stranka opredelila do njegovih izjav na tem razgovoru. Ugotovila je, da se njegove trditve glede policijskega prijetja in nadaljnjega policijskega ravnanja po prečkanju bosansko - hrvaške meje nanašajo na dublinski postopek, ki je že pravnomočno končan, in v okviru katerega je bil tožnik že vrnjen v Republiko Hrvaško. Upravno sodišče RS je v odločbi I U 1810/2023 z dne 21. 12. 2023 ugotovilo, da so ti tožnikovi očitki neutemeljeni, temu stališču pa je v nadaljevanju sodnega postopka pritrdilo tudi Vrhovno sodišče.

Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

22.V 43. in 44. točki obrazložitve sodne odločbe I U 1810/2023 je že pojasnjeno: (1) zakaj ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem po odvzemu prstnih odtisov položaj prosilca za mednarodno zaščito in (2) da je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III).

Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je hrvaška policija tožnika neposredno po predaji 24. 4. 2024 odpeljala v azilni dom, kjer je bilo poskrbljeno za njegovo namestitev. Kljub temu se je tožnik še isti dan z vlakom vrnil v Slovenijo, kjer ima službo. Na Hrvaškem je bil vsega tri ure. Po oceni tožene stranke ni izkazal, da bi po predaji hrvaška policija z njim neustrezno ravnala. Tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti). Tožena stranka je izpostavila, da po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država EU in sicer tista, ki je glede na merila iz III poglavja te uredbe za to odgovorna. Prosilec si sam te države ne more izbrati.

23.Sodišče ugotavlja, da je Republika Hrvaška je svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje do sedaj potrdila ne le enkrat, temveč že drugič, zato je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. S tem bodo spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, torej tudi tolmača v tem postopku, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom EU pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča.

Ko je tožnik glede na podatke registracijskega lista z dne 28. 8. 2023 v upravnem spisu prvič prečkal hrvaško - slovensko mejo, isti datum prvega prehoda slovensko-hrvaške meje je razviden tudi iz 5. točke obrazložitve sodne odločbe I U 1810/2023 z dne 21. 12. 2023.

Tožba

Navedena sodna odločba Vrhovnega sodišča je del priloženega upravnega spisa.

24.V točkah 41. do 55. obrazložitve sodne odločbe I U 1810/2023 je to sodišče že presojalo tožnikove trditve o njegovih izkušnjah s pristojnimi hrvaškimi organi do 28. 8. 2023. V ta časovni okvir spadajo tudi vse njegove trditve o nehumanem ravnanju hrvaških organov ob prečkanjih bosansko-hrvaške meje, o takratnem postopku na hrvaški policijski postaji, odvzemu prstnih odtisov, izročitvi dokumenta v hrvaškem jeziku, ki ga je kasneje odvrgel, o tem, da naj bi hrvaški organi nanj vpili, ga odrivali in se do njega grdo obnašali tudi potem, ko je bil v bazi Eurodac že zaveden kot prosilec, nenazadnje pa tudi o tem, da ga po zaključenem policijskem postopku niso odpeljali v azilni dom, temveč na železniško postajo.

Pridruženi dokumenti:*

V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

6.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo, s katero je zahteval odpravo izpodbijanega sklepa, podredno pa, da sodišče po odpravi izpodbijanega sklepa zadevo vrne v ponoven postopek toženi stranki. Meni, da je iz njegovih izjav na osebnem razgovoru razvidno, da je bil izpostavljen nehumanemu ravnanju hrvaških organov. Ko so ga po nezakonitem vstopu iz Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH) hrvaški policisti prvič prijeli, so ga pretepli, mu vzeli denar in telefon ter ga napodili nazaj v BIH. Od takrat ima travme pred vrnitvijo na Hrvaško. Ko so ga prijeli drugič, so mu odvzeli prstne odtise, pri čemer tolmač za arabski jezik ni bil prisoten, zato ni razumel dogajanja. Čeprav je bil po odvzemu prstnih odtisov in vpisu v bazo Eurodac naveden kot prosilec za mednarodno zaščito, zanika, da bi v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito. Tam so ga na policijski postaji skupaj z drugimi brez obrazložitve zaprli za 24 ur. Dali so mu nek dokument v hrvaškem jeziku, ki ga ni razumel, in ga napotili na železniško postajo v smeri Zagreba. Tožnik predvideva, da so mu vročili registracijski list, odvrgel ga je pri vstopu v Republiko Slovenijo. Poudarja, da so nanj vpili, ga odrivali in se do njega grdo obnašali tudi potem, ko je bil v bazi Eurodac že zaveden kot prosilec. To kaže, da so hrvaški organi rasisti, ki ne marajo Arabcev.

25.Po ugotovitvi, da je bila tožniku v predhodnem upravnem postopku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Republiki Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, je sodišče v upravnem sporu I U 1810/2023 njegovo tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeni. Tožnik je izkoristil pravno varstvo in pred Vrhovnim sodiščem to sodno odločbo izpodbijal s pritožbo. Vrhovno sodišče je s sodbo in sklepom I Up 40/2024 z dne 6. 3. 2024 njegovo pritožbo zoper sodbo zavrnilo, pritožbo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe pa zavrglo. S tem sta tako to sodišče kot tudi Vrhovno sodišče pritrdili odločitvi tožene stranke, da ni ovir za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški kot odgovorni članici.

Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).

7.Tožnik zatrjuje, da so o takšnem nehumanem, arogantnem, nasilnem in rasističnem obnašanju hrvaških uradnih oseb v upravnih in sodnih postopkih verodostojno izpovedali številni prosilci iz različnih izvornih držav. Članek spletnega portala Žurnal24 z naslovom "Slovenija za zdaj molči o zvitem manevru hrvaške policije" opisuje enake okoliščine, v katerih se je na Hrvaškem znašel on (hrvaška policija ga je kot prosilca za azil odpeljala na železniško postajo in ne v azilni ali sprejemni center). S tem člankom dokazuje, da je bil tudi sam žrtev tovrstnih metod hrvaških organov, ki se z vnosom prstnih odtisov prosilcev za mednarodno zaščito v sistem Eurodac le pretvarjajo, da so registrirali vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ki bo dejansko obravnavana v najkrajšem možnem času. V resnici temu ni tako, saj prosilce iz Republike Hrvaške odženejo z grožnjo, da jih bodo sicer deportirali v BIH. Število takih primerov se povečuje, s tem so seznanjeni tudi mediji, gre za sistemsko pomanjkljivost hrvaškega azilnega sistema. Tožnik se boji, da bo po predaji tudi sam deležen deportacije v BIH.

26.Postopek I U 1810/2024 je pravnomočno končan, zato se sodišče do tožbenih navedb, ki se nanašajo na obdobje do vključno 28. 8. 2023 ne bo ponovno opredeljevalo. Presojalo bo le utemeljenost tistih ugovorov, ki se nanašajo na obdobje od tožnikove predaje Republiki Hrvaški (t.j. od 24. 4. 2024) dalje. Tožnik je na osebnem razgovoru 24. 5. 2024 povedal, da je bil 24. 4. 2024 na Hrvaškem le tri ure, pri čemer je v tem času 10 minut preživel v hrvaškem azilnem domu. Istega dne se je vrnil v Sloveniji, kjer dela. To med strankama ni sporno.

Prav tam, 94. točka.

27.Tožnik je v Republiki Sloveniji ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, tožena stranka pa je na podlagi Uredbe Dublin III ponovno odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

8.Sklicuje se tudi na spletni članek mednarodne nevladne organizacije Human Rights Watch z dne 3. 5. 2023 z naslovom "Like We Were Just Animals”, ki poroča, da slovenska policija migrante brez urejenega statusa ne glede na to, ali so v Sloveniji zaprosili za mednarodno zaščito, po hitrem postopku predaja na Hrvaško, od koder se jih praviloma takoj deportira v BIH ali Srbijo.

Navedeno je urejeno v prvem odstavku njenega 22. člena, iz katerega je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena).

28.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru z dne 24. 5. 2024 in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Kot izhaja iz 22. točke obrazložitve, je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

9.Tožnik zatrjuje, da je bil v predhodnem postopku brez pooblaščenca, sam pa se ni mogel oziroma znal sklicevati na vire, na katere se opira predmetna tožba. Zato spletna članka portala Žurna24 in Human Rights Watch nista nedovoljena novota.

Skladno s to določbo lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

29.Uredba Dublin III v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Poleg člankov nevladne organizacije Human Rights Watch in spletnega portala Žurnal24, enako velja tudi na spletni članek spletnega portala n1info.si z naslovom: "Nizozemska koalicijska pogodba prinaša najostrejšo politiko priseljevanja doslej", na katerega se tožnik sklicuje v pripravljalni vlogi.

10.V nadaljevanju navaja, da so nekatera nacionalna sodišča začasno ustavila predaje v Republiko Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III. Julija 2019 je to storilo švicarsko zvezno sodišče, aprila 2022 pa je Oddelek za upravno sodno pristojnost Državnega sveta (Raad van State) Nizozemske odločil, da mora nizozemski državni sekretar za pravosodje in varnost raziskati, ali hrvaške oblasti omogočajo učinkovit dostop do mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024 ugotovilo, da pritožnik ni zatrjeval in dokazal, da bi se mu karkoli neprijetnega zgodilo potem, ko je na Hrvaškem pridobil status prosilca. Tožniku pa so se tam pripetile neprijetne, celo nezakonite stvari, ko je že imel status prosilca, kar skladno s citirano sodbo Vrhovnega sodišča kaže na obstoj sistemskih pomanjkljivosti in na druge okoliščine, ki vzbujajo dvom, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU).

30.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

Stališča iz te ustavne odločbe so bila sicer že presežena s sodbo SEU v zadevi C- 578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. 2. 2017.

11.Navaja, da ko je bil 24. 4. 2024 predan Republiki Hrvaški, se hrvaška policija z njim ni pogovarjala. Odpeljala ga v azilni dom, kjer so mu odvzeli njegove osebne podatke. Socialna delavka mu je nato pokazala sobo, želela mu dati posteljnino, vendar ji je dejal, da ni potrebno, ker da tam ne bo ostal. Na Hrvaškem ni želel ostati, saj ima v Sloveniji zagotovljeno redno delo, tu se je že asimiliral. To je pomembno tudi za Slovenijo, kjer primanjkuje delovne sile. Na Hrvaškem je imel v preteklosti zelo slabe izkušnje z uradnimi osebami, zato se je v nekaj urah vrnil v Slovenijo. Ne verjame, da bi Republika Hrvaška korektno obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, prepričan je, da bi ga zopet vrnila nazaj v BIH. Nastanitev in registracija v hrvaškem azilnem domu mu ne zagotavljata korektne obravnave. Splošno znano dejstvo je, da čeprav je polnopravna članica EU, ne upošteva niti zakonodaje EU niti arbitražne razsodbe o meji z Republiko Slovenijo, temveč počne, kar sama hoče.

Gre za sodbo v združenih zadevah N. S. (C-411/10) in M. E., A. S. M., M. T., K. P., E. H. (C-493/10) z dne 21. 12. 2011.

31.Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024 (8. točka obrazložitve), je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Tožena stranka je s tožnikom 24. 5. 2024 opravila osebni razgovor, kjer se je imel možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah.

-------------------------------

12.Tožena stranka bi morala od Republike Hrvaške pridobiti posebno zagotovilo, da mu ne bo kršena pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja po predaji in da je izključena "vsakršna dejanska nevarnost" nečloveškega ravnanja. Tega ni storila. Upoštevati bi morala sodbi Upravnega sodišča RS I U 136/22 z dne 23. 3. 2022 (glede razlage pojma sistemskih pomanjkljivosti) in I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022 (ki se tudi nanaša na uporabo Uredbe Dublin III za Hrvaško).

32.Tožnik je na tem razgovoru pojasnil, da mu je hrvaška policija, potem, ko ga je 24. 4. 2024 zjutraj prevzela od Republike Slovenije, vzela osebne podatke. Z njim se niso pogovarjali, odpeljali so ga v azilni dom, kjer so mu ponovno vzeli osebne podatke. Socialna delavka mu je pokazala sobo, ko mu je želela dati posteljnino, je tožnik to odklonil s pojasnilom, da tam ne bo ostal, da gre takoj nazaj. V hrvaškem azilnem domu je bil 10 minut, na Hrvaškem pa skupno 3 ure. Z vlakom se je vrnil v Ljubljano, kjer ima delo. Pojasnil je, da Hrvaške ne mara zaradi preteklih izkušenj.

Zveza:

13.Tožnik kot ključno izpostavlja vprašanje, ali je tožena stranka za sporni dejanski okvir uporabila pravilne standarde in kriterije za uporabo načela medsebojnega zaupanja med državami članicami. Upravno sodišče RS je v zadevi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 v razdelku D.2. obširno razložilo in na splošno opredelilo to načelo, ki bi mu morala slediti tudi tožena stranka v obravnavani zadevi. Za odločitev o tej zadevi je relevantno tudi stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, saj ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Tožnik se sklicuje tudi na zadevo M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, v kateri je januarja 2011 odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in na zadevo Jawo, v kateri je razsodilo Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Ob upoštevanju sodbe M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, je SEU v zadevi N. S. in M. E decembra 2011 odločilo, da so države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, zavezane, da prosilca za azil ne predajo državi članici, ki je odgovorna v smislu Uredbe Dublin III, "če ni mogoče, da ne bi vedele, za sistematične pomanjkljivosti sistema".

Sodišče glede na opisane tožnikove izkušnje po predaji Republiki Hrvaški 24. 4. 2024 ne vidi ovire za njegovo ponovno predajo tej državi. Glede na njegove izjave po predaji s hrvaškimi pristojnimi organi ni imel nobene neprijetne izkušnje. Zanj so kot za prosilca ustrezno poskrbeli, torej z vsemi pravicami, ki mu pripadajo. Iz nobenega podatka v spisu ne izhaja, da temu ne bo tako tudi po ponovni predaji Hrvaški (prim. 8. točko obrazložitve sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024). Glede na ugotovljeno je pravilna presoja tožene stranke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/8, 51, 51/1