Jedro

Tožnica je zaradi udarca v glavo, ramo in koleno trpela srednje hude bolečine 10 dni, blage pa še 6 tednov. Posebej je imela še teden dni srednje hud glavobol, nato pa še blag in pretežno stalen oziroma blag in občasen. Bolečine, ki so se v desni rami pojavile pozneje, niso v celoti posledica dogodka. Po merilih in izhodiščih iz. čl. 200 ZOR in upoštevaje okvire sodne prakse je primerna odškodnina za to vrsto škode 100.000,00 SIT. Za sekundarni strah blage intenzitete, ki je trajal tri mesece, odškodnina tožnici ne gre, saj ta strah ni bil intenziven, čeprav je trajal dalj časa. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa tudi ne izhaja, da bi pustil kakšne posledice. Upravičena je le do odškodnine za strah ob sami nezgodi. Glede na okoliščine konkretnega primera, je primerna odškodnina za strah 30.000,00 SIT. Tožnica, sedaj stara 58 let, ima kot trajno posledico poškodbe zmerno zavrto gibljivost desne rame, kar je le delno mogoče pripisati udarcu. Zmanjšano je sposobna za dela, ki zadevajo dobro vodljivost desne rame in težje dviguje bremena, zmanjšano pa je sposobna za vsakodnevne življenjske in rekreativne aktivnosti. Upoštevaje okoliščine primera in pomen prizadete dobrine, je primerno zadoščenje za duševne bolečine, ki jih tožnica trpi, 150.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v prvem odstavku prve točke tako, da se glasi: "Tožena stranka D.M. je dolžan tožeči stranki Z.K. plačati znesek 280.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1993 dalje do plačila, ter pravdne stroške v znesku 54.150,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1994 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe." Sicer se pritožba tožene stranke proti sodbi in pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pritožbene stroške v znesku 4.500,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Pritožba tožene stranke proti sklepu, s katerim je bilo odločeno, da se toženec D.M. ne oprosti plačila sodnih taks, se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 390.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške. Prvo sodišče je tako odločilo, potem ko je ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici v prometni nezgodi. Prisodilo je 120.000,00 SIT za telesne bolečine, 70.000,00 SIT za strah in 200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Proti sodbi se pritožujeta obe stranki zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata spremembo oz. razveljavitev sodbe.

Tožena stranka navaja: Priznava, da je tožnica utrpela določeno stopnjo telesnih bolečin in da je imela tudi določene nelagodnosti med zdravljenjem, ne more pa se strinjati, da gre za to obliko škode tako visoka odškodnina.

Sodišče bi moralo odmeriti manj. Tožnici ne gre odškodnina za sekundarni strah. Pravno priznana škoda velja le za tiste primere strahu, kjer je bil strah take intenzitete in je toliko časa trajal, da je povzročil motnje. Tožnici tudi ne gre odškodnina za trajnost posledic. Lahke telesne poškodbe ne zapuščajo takih posledic. Ni bil zadosti aktiven, ker je pričakoval, da bo odškodnino plačala zavarovalnica. Nepravilno je odločeno o pravdnih stroških, saj je tožeča stranka uspela le s 5,46 %. Prosil je tudi za oprostitev plačila sodnih taks, saj je njegov položaj slabši kot položaj tožnice. Takse bi ga spravile v hudo pomanjkanje. V najkrajšem času bo predložil potrdilo o premoženjskem stanju.

Tožeča stranka v pritožbi navaja: Prisojeni zneski so nesorazmerni z obsegom škode, ki jo je utrpela.

Zaradi udarcev v glavo, desno ramo in koleno je trpela hude telesne bolečine, imela pa je še druge nevšečnosti in bolečine, kar je glede na starost in ne najboljše zdravje težko prenašala. Prenizek je znesek, ki ji je bil dosojen za strah, prav tako pa znesek iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnih posledic. Te je treba ugotavljati od primera do primera. Tožnica je starejša oseba in se zaradi posledic poškodb ne more več ukvarjati s tistimi življenjskimi aktivnostmi, s katerimi bi se lahko.

Pritožba toženca proti sodbi je delno utemeljena, njegova pritožba proti sklepu ni utemeljena, prav tako pa ne pritožba tožnice proti sodbi.

O pritožbi toženca proti sodbi: Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je odškodnina previsoko odmerjena glede na dejansko stanje, ki ga je v zvezi s tem ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato sodbo spremenilo tako, da je določilo nižjo odškodnino (čl. 373 tč.4 ZPP).

Podlaga za določitev višine odšodnine je v določbah 200. čl. ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih - , ki določa, da se med drugim za pretrpljene telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah določi pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odmeri je treba paziti na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine. Denarna odškodnina po tej določbi je zadoščenje za fizično in psihično trpljenje, ki zaradi intenzivnosti ali dolgega trajanja to opravičuje. Kot je zgoraj zapisano, pa je treba upoštevati okoliščine primera.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica zaradi udarca v glavo, ramo in koleno trpela srednje hude bolečine 10 dni, blage pa še 6 tednov. Posebej je imela še teden dni srednje hud glavobol, nato pa še blag in pretežno stalen oz. blag in občasen.

Bolečine, ki so se v desni rami pojavile pozneje, niso v celoti posledica dogodka. Po merilih in izhodiščih iz. čl. 200 ZOR in upoštevaje okvire sodne prakse je primerna odškodnina za to vrsto škode 100.000,00 SIT.

Da je tožnica pretrpela določen primarni strah, pritožba niti ne zanika. Ne strinja se le, da bi šla tožnici odškodnina za pretrpljen sekundarni strah. V zvezi s sekundarnim strahom sodišče prve stopnje ugotavlja, da je šlo za sekundarni strah blage intenzitete, ki je trajal tri mesece. Odškodnina za tak strah po mnenju pritožbenega sodišča ne gre, saj ta strah ni bil intenziven, čeprav je trajal dalj časa. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa tudi ne izhaja, da bi pustil kakšne posledice. Upravičena je torej lahko le do odškodnine za strah ob sami nezgodi. Glede na okoliščine konkretnega primera, je primerna odškodnina za strah 30.000,00 SIT.

V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnica sedaj stara 58 let. Trajna posledica poškodbe je zmerno zavrta gibljivost desne rame, kar je le delno mogoče pripisati udarcu. Zmanjšano je sposobna za dela, ki zadevajo dobro vodljivost desne rame in težje dviguje bremena, zmanjšano pa je sposobna za vsakodnevne življenjske in rekreativne aktivnosti. Upoštevaje okoliščine primera in pomen prizadete dobrine je po mnenju sodišča druge stopnje primerno zadoščenje za duševne bolečine, ki jih tožnica trpi, 150.000,00 SIT.

Z razlogi, ki so navedeni v zvezi s pritožbo toženca, je odgovorjeno tudi na pritožbene trditve tožnice, ki zahteva višjo odškodnino v vseh prisojenih postavkah. Ko so torej podani razlogi za znižanje odškodnine, pritožbene trditve, s katerimi se skuša doseči zvišanje, niso utemeljene. Njeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

Toženec pa se neutemeljeno pritožuje proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da se ga ne oprosti plačila sodnih taks. Glede na podatke, s katerimi je sodišče prve stopnje razpolagalo v zvezi z njegovim predlogom, je pravilno odločilo, toženec pa niti v pritožbi potrdila o premoženjskem stanju ni predložil. Njegovo pritožbo je bilo zato treba zavrniti (čl. 380 tč.

2 ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je na novo odločilo o stroških postopka. Pri tem ni upoštevalo toženčevih pritožbenih trditev, da je uspeh tožnice treba računati v odstotku od vsote, s katero je v pravdi uspela. Tudi pritožbeno sodišče je stroške izračunalo na enak način kot sodišče prve stopnje, to je glede na dosežen uspeh (čl.154/2 ZPP). To pomeni, da je tožnici priznalo stroške glede na vsoto, s katero je v pravdi uspela, ne glede na vsoto, ki jo je zahtevala. Tako obračunani stroški, torej od prisojenega zneska 280.000,00 SIT, znašajo 52.980,00 SIT, upoštevaje vrednost točke po odvetniški tarifi na dan izdaje sodbe sodišča druge stopnje. Obračun stroškov je sicer natančneje razviden iz spisa (list. št. 56).

Ker je toženec delno uspel s pritožbo, mu je sodišče priznalo polovico pritožbenih stroškov, ki predstavljajo sicer stroške sodne takse (čl. 154/2 ZPP).

Odločitev o stroških je utemeljena na določilu čl.166/2 ZPP.