Jedro

Kljub ugotovitvi, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki se je presojala v tem sporu, nezakonita, tožnikov zahtevek za reintegracijo in delno za reparacijo ni utemeljen, saj mu je delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana v času odpovednega roka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 28. 2. 2005 in še taja, zaradi česar mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od 28. 2. 2005 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajočo nadomestilo plače kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 2.123,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tožnik vložil tožbeni zahtevek na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 25. 11. 2004 in ne 28. 2. 2005, in torej ni spremenil tožbenega zahtevka, v katerem naj bi navedel, da mu je delovno razmerje prenehalo 28. 2. 2005, kot to navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Poudarja, da je Vrhovno sodišče RS v obrazložitvi revizijske odločbe pod točko 11. navedlo, da utemeljeno revizija nasprotuje sodišču druge stopnje, da je tožena stranka dokazala resen in utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da z razrešitvijo tožnika potreba po opravljanju dela direktorja ni prenehala, saj je funkcijo prevzel drug direktor B.G.. Ker torej zatrjevani poslovni razlog ni dokazan, je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka dne 25. 11. 2004 tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, materialnopravno zmotna. Z zgoraj navedenimi ugotovitvami Vrhovnega sodišča RS se sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni ukvarjalo, pač pa je v obrazložitvi sodbe zgolj navedlo, da se je ukvarjalo z datumom prenehanja delovnega razmerja tožniku in ugotovilo, da je tožniku dne 28. 2. 2005 delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po odločbi tožene stranke z dne 24. 2. 2005 ter da je na to dejstvo sodišče v obravnavanem sporu vezano. To pa ne drži, saj je tožnik v tožbi navajal, da zahteva ugotovitev, da mu dne 25. 11. 2004 ni prenehalo delovno razmerje. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Dejstva, ki naj bi bila ugotovljena ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, so bila ugotovljena kasneje in na to sodno odločbo prvostopenjsko sodišče ni in ne more biti vezano glede odločbe, ki je bila sprejeta prej, preden je bila izdana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi zato moralo prej ugotoviti, ali so nastopile okoliščine, ki so utemeljevale redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, česar pa sodišče ni ugotavljalo. Odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi tako ni moč niti preizkusiti. Tožnik nima nobene možnosti, da bi se lahko opredelil do razlogov za redno odpoved pogodbe iz poslovnih razlogov, saj sodišče o teh razlogih ni odločalo (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj ni odločilo v zvezi z zakonitostjo pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa se je sklicevalo na druga dejstva, ki niso predmet tega postopka.

Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje le zoper sklep o stroških postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da pravilno odloči o pravdnih stroških. Meni, da je odločitev o stroških postopka nepravilna in nezakonita, saj bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 154. člena ZPP stroške postopka naložiti v plačilo tožeči stranki. Prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ugotavlja, da je tožnik uspel z zahtevkom po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi, da pa ni uspel z drugim delom zahtevka, ki je od prvega odvisen. Tožnik v pravdni ni uspel, saj je sodišče njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi ni posebej odločalo o stroških postopka v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato tudi sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne podlage odločati o tem za nazaj v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožnikov zahtevek zavrnilo in na tem dejstvu bi morala temeljiti tudi odločitev o stroških postopka. Tudi ocena sodišča, da je tožeča stranka uspela z 80 % zahtevka, tožena stranka pa z 20 %, nima nikakršnega podlage in se s tega vidika ne da preizkusiti, saj sodišče za takšno oceno ne navaja konkretnih dejstev.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter odloči o stroških pritožbenega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, navedenih v pritožbah obeh strank in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in logični in med katerimi ni nikakršnih nasprotij. Ker je sodbo sodišča prve stopnje moč preizkusiti, je potrebno poudariti, da pri izpodbijani sodbi ne gre za nikakršno absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi zmotno uveljavlja tožeča stranka.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in k ustrezni obrazložitvi odločitve v izpodbijani sodbi dodaja: Sodišče prve stopnje je v tej zadevi enkrat že odločilo in s sodbo in sklepom Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 693/2004 z dne 8. 9. 2006 zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe z dne 25. 11. 2004 ter za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8. 2. 2005 in da še traja ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 8. 2. 2005 do vrnitve na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter izplačati pripadajoče nadomestilo plače, ki bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnik bil razrešen s funkcije direktorja in ker tožena stranka zanj ni imela ustreznega delovnega mesta, ki bi mu ga po razrešitvi lahko ponudila, je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za razveljavitev sklepa o razrešitvi s funkcije direktorja z dne 3. 11. 2004, pa je zavrglo iz razloga, ker ni bila vložena v roku iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1537/2006 z dne 14. 2. 2008 izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo in se strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 219/2008 z dne 7. 6. 2010 odločilo, da se revizija zoper sklep (glede razrešitve s funkcije direktorja) zavrne, reviziji zoper sodbo pa je ugodilo in le-to delno spremenilo tako, da je pritožbi tožnika v delu, s katerim je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev odločbe z dne 25. 11. 2004 (točka I/1 prvega odstavka), ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2004. V ostalem je sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje (točka I/2, I/3 prvega odstavka in drugi odstavek točke I) razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana zaradi njegove razrešitve, v zvezi s to ugotovitvijo pa je sodišče druge stopnje določbo 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR uporabilo zmotno, ker je spregledalo, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v nepotrebnosti dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in ne v nepotrebnosti delavca. Ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede ostalega dela zahtevka (vrnitev na delo in priznanje pravic od 8. 2. 2005 dalje) ostalo nepopolno ugotovljeno, saj se s tem delom zahtevka nižji sodišči nista ukvarjali, je v tem delu in v delu o stroških postopka sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotki revizijskega sodišča utemeljeno presojalo tožbeni zahtevek le v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 28. 2. 2005 in da mu traja tudi po tem datumu ter njegovo zahtevo za vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 28. 2. 2005 dalje, saj je pravilno ugotovilo, da je obravnavana zadeva bila le v tem delu vrnjena v ponovno sojenje. Z odločitvijo revizijskega sodišča je bilo namreč pravnomočno odločeno, da je dne 25. 11. 2004 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, zato se sodišču prve stopnje z navedenimi ugotovitvami Vrhovnega sodišča RS ni bilo potrebno več ukvarjati. Pritožbena navajanja tožeče stranke v tej smeri so zato brezpredmetna.

Za presojo odločitve, ali je tožnik upravičen do reintegracije in reparacije, je bistvenega pomena okoliščina, na kakšni podlagi je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov (delovna knjižica) izhaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 28. 2. 2005 in tem podatkom je tožnik na glavni obravnavi dne 8. 9. 2006 prilagodil tožbeni zahtevek. Vendar je sodišče na podlagi izvedenih dokazov tudi ugotovilo, da je tožena stranka pred iztekom 3 - mesečnega odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dne 24. 2. 2005 podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po kateri mu je delovno razmerje prenehalo 28. 2. 2005. O tej izredni odpovedi pa je bilo s sodbo opr. št. Pd 1103/2008 z dne 21. 4. 2009 v zvezi s sodbo opr. št. Pdp 764/2009 z dne 25. 3. 2010 pravnomočno odločeno, da se zahtevek tožnika po razveljavitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrne. Ker to pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku bila zakonita, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožniku delovno razmerje dne 28. 2. 2005 prenehalo na drugi podlagi, to je zaradi izredne odpovedi in ne zaradi v tem sporu izpodbijane redne odpovedi z dne 25. 11. 2004. Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede katere je pravnomočno ugotovljeno, da je bila zakonita in ob nadalje ugotovljenem dejstvu, da je izredna odpoved učinkovala v prenehanju delovnega razmerja dne 28. 2. 2005, torej od dneva, ko je tožnik zahteval reintegracijo in reparacijo, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje 28. 2. 2005 ni prenehalo in da še traja, po reintegraciji, kot tudi, da mu mora tožena stranka za čas od 28. 2. 2005 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, utemeljeno zavrnilo.

Pravno pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, pri čemer se pritožbeno sodišče v celoti strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje glede procenta uspeha, s katerim je v sporu uspela vsaka stranka. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je odločitev o stroških postopka nepravilna in nezakonita, so neutemeljena.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb obeh strank ni opredeljevalo, ker niso odločilnega pomena za presojo odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi tožeče stranke niti tožene stranke niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).