Jedro

V predmetni zadevi je intervenient trdil le, da je upnik stečajnega dolžnika in da je bil namen sporne pogodbe oškodovati prav njega. Ničesar ne pove o tem, kako bi se njegov pravni položaj razlikoval v primeru, da bi tožeča stranka v pravdi uspela, od položaja, ko bi izgubila. Jasno je namreč, da bo rezultat te pravde vplival na njegov premoženjski položaj, vendar to za dopustitev stranske intervencije ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo predlog za dovolitev stranske intervencije.

2. Zoper sklep se vlagatelj predloga (v nadaljevanju intervenient) pritožuje. V pritožbi ponavlja svoje navedbe, da je v stečajnem postopku zoper tožečo stranko priglasil tri zavarovane terjatve v skupni višini 4.682.721,31 EUR s pripadajočimi obrestmi in v zvezi s temi terjatvami ločitveno pravico na več nepremičninah, last stečajnega dolžnika. Povzema potek dogodkov in vztraja, da je bil s sklenitvijo posojilne pogodbe, ki je predmet te pravde, namen stečajnega dolžnika oškodovati ostale upnike, zlasti intervenienta. Posojilna pogodba je bila fiktivna. Intervenient in tožeča stranka sta v dolžniško upniškem razmerju. Neuspeh tožeče stranke v tej pravdi bi posredno vplival na pravni položaj stečajnega upnika.

3. Na pritožbo sta odgovorili obe stranki. Tožeča stranka se načeloma strinja z vstopom intervenienta v pravdo. Opozarja na sodno prakso, ki je v večjem delu res na enakem stališču kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ni pa ta praksa povsem enotna. Tožena stranka pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki (prvi odstavek 199. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Povedano pomeni, da mora sodba, izdana v tej pravdi, vplivati na intervenientov pravni (in ne le ekonomski položaj). Da tak vpliv obstaja, je trditveno in dokazno breme intervenienta. Navedbe, s katerimi izkazuje pravni interes, mora podati že v predlogu in te navedbe tudi verjetno izkazati. Pravnega interesa sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti glede na procesno gradivo. V predmetni zadevi je intervenient trdil le, da je upnik stečajnega dolžnika1 in da je bil namen sporne pogodbe oškodovati prav njega. Ničesar ne pove o tem, kako bi se njegov pravni položaj razlikoval v primeru, da bi tožeča stranka v pravdi uspela, od položaja, ko bi izgubila. Jasno je namreč, da bo rezultat te pravde vplival na njegov premoženjski položaj, vendar to za dopustitev stranske intervencije ne zadošča. 6. Do drugačnega zaključka ni mogoče priti niti ob upoštevanju sodne prakse, na katero se intervenient sklicuje v pritožbi. V zadevi VSL II Cp 141/2021 gre le za povzetek določbe 199. člena ZPP, ki ni konkretizirana v dejanskem stanju, v zadevi VSL I Cpg 569/2019 pa je bila na intervenienta prenesena zarubljena terjatev, ki je bila predmet pravde med intervenientovim dolžnikom in dolžnikovim dolžnikom. Šlo je dejansko za intervenientovo terjatev. Tudi v zadevi, na katero se v odgovoru na pritožbo sklicuje tožeča stranka, gre za drugačno dejansko stanje, saj bi tam intervenient zaradi izida pravde lahko izgubil zastavno pravico.

7. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154. in 155. člena ZPP. Intervenient s pritožbo ni uspel, glede na vsebino izpodbijanega sklepa in vsebino pritožbe, zlasti pa glede na vsebino odgovorov na pritožbo, pa stroški v zvezi z odgovoroma niso potrebni stroški tega postopka.

1 Tudi ločitveni, vendar v zvezi s tem ni podal nobenih konkretnih navedb.