Jedro

Z določbami ZGD v določenih rokih neusklajene obstoječe kapitalske družbe v zasebni lastnini se niso preoblikovale v družbe z neomejeno odgovornostjo, temveč se je izpostavila (le) dodatna neomejena subsidiarna odgovornost družbenikov oz. delničarjev. Ker pa so se morale takšne neusklajene kapitalske družbe likvidirati, je imela obravnavana določba ZGD pomen le na relativno kratko časovno obdobje. Zato je ta odgovornost družbenikov lahko bila vezana le na čas, ki ga je ZGD postavil za zadnji rok uskladitve, torej (le) za obveznosti, ki so za družbo nastale od izteka roka za uskladitev do likvidacije, oz. še 5 let po prenehanju družbe.

Izrek

Pritožbo se z a v r n e kot neutemeljeno ter se potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne ..., opr. št. I Pg ... (I.), sklenilo, da se tožba zoper drugo toženo stranko zavrže ter (II.) razsodilo, (1.) da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka J. T., L., p. Š. ob P. je dolžna plačati tožeči stranki G. p. M. B. iz M. ZR N., znesek 226.985,00 DEM z zamudnimi obrestmi po stopnji, ki jo bančne organizacije priznavajo na DEM hranilne vloge, vezane za dobo do enega leta in sicer od delnih zneskov 181.745,00 DEM od 1.11.1990 dalje in od 45.240,00 DEM od 6.11.1990 dalje,od obeh zneskov do plačila ter povrniti pravdne stroške z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo in podredno tožena stranka J. T., L., p. Š. ob P. je dolžna plačati tožeči stranki G. p. M. B. iz M. ZR N. tolarsko protivrednost zneska DEM 226.985,00 z zamudnimi obrestmi po stopnji, ki jo bančne organizacije priznavajo na DEM devizne hranilne vloge vezane za dobo do enega leta in sicer od delnih zneskov 181.745,00 DEM od 1.11.1990 dalje in od 45.240,00 DEM od 6.11.1990 dalje, od obeh zneskov do plačila ter povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo ", zavrne in (2.) da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 170.212,00 SIT, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V obrazložitvi odločbe je sodišče prve stopnje najprej povzelo navedbe pravdnih strank: tožeče stranke v dne 13.9.1993 vloženi tožbi, v dne 9.3.1994 in v dne 11.4.1994 vloženih pripravljalnih spisih ter na glavnih obravnavah z dne 7.3. 1995 in z dne 23.1.1998; prve tožene stranke v dne 28.3.1994 vloženem odgovoru na tožbo;ter druge tožene stranke v dne 2. 11.1993 vloženem odgovoru na tožbo (Ugovoru),v dne 28.3.1994 vloženi vlogi (Ugovoru) ter na glavnih obravnavah z dne 16. 6.1995 in z dne 5.9.1995; naštelo pa je tudi na glavni obravnavi z dne 6.2.1998 v dokaznem postopku izvedene dokaze. Nato pa je zapisalo: "S sklepom O.s. v C., opr. št. St ... z dne 14.1.1998 je bil nad drugotoženo stranko stečajni postopek začet in tudi takoj zaključen. Citirani sklep je bil potrjen s sklepom V.s. v C., opr. št. Cpg ... z dne 17.2.1998. Drugotožena stranka je tako z zaključkom stečajnega postopka prenehala, je torej neobstoječa pravna oseba, pravnega naslednika pa nima, zato te pomanjkljivosti v zvezi s sposobnostjo biti stranka ni mogoče odpraviti, ravno zato je sodišče tožbo zoper drugotoženo stranko zavrglo (V. odst. 83. čl. ZPP (Zakona o pravdnem postopku)). Z vpogledom v tusodni register je sodišče zaključilo, da je bila drugotožena stranka zasebna družba in sicer družba z omejeno odgovornostjo, vpisana v sodni register od dne 8.1.1990 dalje. Edini družbenik je bil direktor drugotožene stranke - prvotoženec J. T.. Družba sploh ni uskladila osnovnega kapitala z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Določilo V. odst. 580. čl. Zakona o gospodarskih družbah določa, da obstoječe družbe in druge organizacijske oblike podjetij in organizacij, ki se ne uskladijo z določbami tega zakona v rokih, določenih v I., II. in IV. odst. tega člena, se likvidirajo in zbrišejo iz registra. Likvidacijo opravi sodišče po uradni dolžnosti za račun družbe oziroma družbenikov; VI.odst. istega člena pa določa: ne glede na določbe prejšnjega odstavka obstoječe kapitalske družbe v zasebni lastnini, ki se ne uskladijo z določbami tega zakona v rokih, določenih v I., II. in IV. odstavku tega člena, odgovarjajo za obveznosti do upnikov kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetnik. Sodišče je prepričano, da je odgovornost družbenikov lahko vezana le na čas, ki je v zakonu določen kot zadnji rok za uskladitev, torej velja le za obveznosti, ki so nastale od izteka roka dalje. Družbenik, v danem primeru prvotoženec J. T. za obveznosti drugotožene stranke nastale v letu 1990, ne more odgovarjati na osnovi določila čl. 580 Zakona o gospodarskih družbah. Že sama tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 11.4.1994 opozorila na nejasnost pogodb, ki jih je po njenih trditvah sestavljala bodisi prvo bodisi drugotožena stranka. Nejasnost naj bi bila zlasti v osebi kupca, ko se enkrat pojavlja kot kupec prvotoženec, drugič pa drugotoženec oziroma oba skupaj. Nejasnost prav tako izhaja tudi iz listin, ki so spremljale ta posel in sicer je v fakturah naveden kot kupec prvotoženec, v carinskih uvoznih deklaracijah pa drugotoženec. Prvotožena stranka je ves čas zatrjevala, da s tožnico ni bila v poslovnem odnosu in zato ne jamči za obveznosti drugotožene stranke. V tekstu pogodbe z dne 18.9.1990 je naveden kot kupec J. T., kot prodajalec pa M. B.. Pogodbo sta imenovana podpisala, njunemu imenu pa je dodan žig pravnih oseb, kot kupca drugotožene stranke O. d.o.o., kot prodajalca pa ime tožeče stranke. Sodišče pri tem nikakor ne more mimo dejstva, da sta v kritičnem času imenovani osebi bili direktorja in sicer J. T. drugotožene stranke in M. B. tožeče stranke. V pogodbi posredovani tožeči stranki dne 25.10.1990 pa je kot kupec itak navedena le drugotožena stranka. Sodišče je skušalo odpraviti zgoraj navedeno nejasnost v oznaki kupca z zaslišanjem pravdnih strank. Ne le prvotoženi, ki je bil takrat direktor drugotožene stranke, temveč tudi M. B., direktor tožeče stranke je izpovedal, da je pogodbo sklepal z O. d.o.o.,to je s pravno osebo oziroma z J. T. kot direktorjem drugotožene stranke. Glede na takšne trditve M. B., ki je skladna tudi trditvi prvotožene stranke,da kot fizična oseba ni sklepala s tožnikom nobenih pogodb, je sodišče zaključilo, da prvotoženec ni bil v poslovnem odnosu s tožečo stranko. Kupec spornega lesa je bila drugotožena stranka, katero pa je prvotoženec zastopal kot direktor. Zgornje ugotovitve pa so bile podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka. O pravdnih stroških je sodišče odločilo, da jih mora tožeča stranka, ki v pravdi ni uspela, povrniti toženi stranki. Stroški so odmerjeni po stroškovniku in v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah na 170.212,00 SIT. Navedeni znesek zajema nagrado odvetniku za udeležbo na glavni obravnavi 5.9.1995 325 točk, nagrado za dokazni predlog 250 točk, nagrado za udeležbo na glavni obravnavi 25.4.1997 500 točk, 50 točk urnina, nagrado za udeležbo na glavni obravnavi 23.1.1998 500 točk in 50 točk urnina ter nagrado za udeležbo na glavni obravnavi 6.2.1998 500 točk in 50 točk urnina." Pritožb zoper sklep sodišča prve stopnje (I.) ni bilo. Tožeča stranka pa z dne 30.4.1998 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje (II.) v celoti iz pritožbenih razlogov "zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja (čl. 353/1, 3) in 2 ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, "izpodbijano sodbo prve stopnje v točki II. izreka razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, pri čemer naj izreče, da so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški". Na pritožbenih stroških tožeča stranka priglaša: posvet s stranko - 50 točk, pritožba - 1625 točk, poročilo stranki o odločbi - 50 točk, (sodna) taksa za pritožbo ... SIT, poštnina - 521,00 SIT in fotokopije - 500,00 SIT. V pritožbi tožeča stranka navaja: "Prvostopna sodba se je postavila na stališče, da ni podana obveza prvega toženca J. T. za obveze napram tožeči stranki, izhajajoče iz dobav smrekove hlodovine; tako stališče je prvostopna sodba zavzela v posledici restriktivnega tolmačenja določila 6. odstavka 580. člena ZGD, kljub temu, da citirano določilo jasno določa, da za obveznosti družbe, ki se ni dokapitalizirala v smislu določil ZGD, napram upnikom odgovarjajo družbeniki enako kot družbeniki družbe z neomejeno odgovornostjo oz. kot podjetniki; tožeča stranka pri tem povdarja, da obveznosti družbe za katere obstoja taka neomejena in osebna odgovornost družbenikov, citirano zakonsko določilo nikjer ne omejuje na čas po izteku roka za dokapitaliziranje družbe, temveč govori le o "obveznostih do upnikov",kar je pravilno možno tolmačiti le tako, da se neomejena osebna odgovornost družbenikov družb, ki se niso uskladile z ZGD, nanaša na vse obveznosti take z ZGD neusklajene družbe. Teorija je sicer res delno omenjala tudi tako restriktivno tolmačenje, kot ga sprejema prvostopna sodba, vendar izhajajoč iz dejstva, da je določilo 6. odst. 580 čl. ZGD namenjeno predvsem in zlasti zaščiti upnikov in sankcioniranju neupoštevanja obveze uskladitve družb z ZGD, je po prepričanju tožeče stranke tako restriktivno tolmačenje nepravilno in nedopustno. Po drugi strani pa je neomejena osebna obvezanost prvega toženca podana in utemeljena tudi glede na določila čl. 6 ZGD, ki določa primere, ko za obveznosti družbe, neglede na siceršnjo omejeno odgovornost družbenikov, neomejeno in osebno odgovarjajo družbeniki (spregled pravne osebnosti). V dani zadevi gre evidentno za primer, ko je prvitoženec svojo družbo - drugotoženo stranko zlorabil za oškodovanje tožeče stranke, da je v nasprotju z zakonom s premoženjem družbe ravnal kot s svojim lastnim premoženjem in ne nazadnje, da je v svojo korist premoženje družbe, ki je niti ni dokapitaliziral po ZGD, še zmanjšal tako, da le ta ni bila več sposobna poravnavati svojih obveznosti do upnikov. Že samo sklepanje pogodb o dobavi hlodovine, ki jih je vedno pripravljal le prvi toženec, dokazuje, da je prvi toženec včasih nastopal kot fizična oseba (pogodba z dne 18.9.1990 nedvomno govori le o kupcu J. T.), včasih kot predstavnik drugotožene družbe; to dokazuje, da je prvi toženec, očitno z namenom zavajanja tožeče stranke, mešal svoje osebno poslovanje fizične osebe, s poslovanjem družb-drugotožene stranke, kar je tudi privedlo do tega, da so dobave hlodovine (tovorni listi) in tudi računi glasile na prvega toženca. S takim mešanjem svojega osebnega poslovanja s poslovanjem družbe,je prvi toženec očitno zlorabil družbo za oškodovanje in zavajanje upnikov, pri tem pa je premoženje družbe mešal s svojim lastnim premoženjem in tedaj s premoženjem družbe v nasprotju z zakonom ravnal kot s svojim lastnim premoženjem. Po drugi strani je prvi toženec v svojo korist toliko zmanjšal premoženje družbe, da le ta ni bila več sposobna poravnati svojih obveznosti do upnikov, kar nedvomno dokazuje dejstvo, da je nad drugotoženo stranko, tekom te pravde bil otvorjen stečaj in takoj zaključen, ker družba-drugotožena stranka ni imela niti toliko premoženja, da bi bilo možno kriti stroške stečaja. Pri poslovanju prvega toženca gre torej kar za tri razloge, zaradi katerih bi v danem primeru sodišče na osnovi čl. 6. ZGD moralo, poleg razloga iz 6. odst. 580 čl. ZGD uporabiti institut spregleda pravne osebnosti." "Glede na restriktivno in po prepričanju tožeče stranke zmotno tolmačenje določil 6. odst. 580 čl. ZGD prvostopna sodba sploh ni ugotavljala okolnosti in dejanskega stanja, relevantnih za odločanje o spregledu pravne osebnosti v smislu določil čl. 6 ZGD, čeprav iz listinske dokumentacije pa tudi izpovedb strank povsem jasno izhaja obstoj razlogov, ki jih navaja cit. zakonsko določilo. Po prepričanju tožeče stranke zbrani dokazi sicer tudi kažejo, da je prvitoženec kot fizična oseba,pa tudi kot direktor svoje družbe- drugotožene stranke, od začetka posla ravnal nepošteno in v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji ter ne nazadnje tudi z namenom obhajati zakonite predpise in izogibati se svojim dajatvam v zvezi z dobavami sporne hlodovine; tudi če se ravnanja prvega toženca ne bi ocenjevalo zelo strogo, bi se v njegovem ravnanju prav lahko našlo dejanski stan katerega od kaznivih dejanj iz 24. poglavja KZ RS. Po prepričanju tožeče stranke bi se tudi to moglo in moralo upoštevati kot razlog za spregled pravne osebnosti na strani prvega toženca. Glede na zavrnilno stališče in odločitev prvostopne sodbe le ta ni ugotavljala dejanskega stanja v zvezi z obstojem oz. siceršnjo utemeljenostjo tožbenega zahtevka; to je ob podani odločitvi prvostopne sodbe sicer razumljivo, vendar omogoča le delno meritorno odločanje pritožbenega sodišča (o obstoju osebne odgovornosti prvega toženca za obveznosti napram tožeči stranki), kolikor bo le to,kot tožeča stranka utemeljeno pričakuje, materialno pravo pravilno uporabilo in odločilo v smislu gornjih navedb tožeče stranke o vsebini in tolmačenju materialnega prava." Prva tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba ni utemeljena. Ker je bil z na prvi stopnji izdano cit. odločbo postopek pred sodiščem prve stopnje končan (še) pred uveljavitvijo (dne 14.7.1999 (novega)) ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99), se je ta pritožbeni postopek nadaljeval po dotedanjih predpisih (ZPP (Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90 (čl. 498/I (novega) ZPP))). Kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 354/II ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 365/II ZPP), ni podana. Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno in popolno ugotovljeno; na podlagi navedb in dokazov, podanih oz. predlaganih do konca postopka na prvi stopnji,ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je po čl. 7/I ZPP res bilo dolžno popolnoma in po resnici ugotoviti tista (sporna) dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost (tožbenega) zahtevka, in bi po čl. 7/III ZPP smelo izvesti tudi takšne za odločitev pomembne dokaze, ki jih (pravdne) stranke ne bi predlagale; toda po čl. 220/II ZPP je bilo tudi pooblaščeno za odločanje o tem, kateri dokazi za ugotovitev odločilnih dejstev naj se izvedejo. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo vse dokaze, ki so jih predlagale pravdne stranke. Ker pa je med pravdnimi strankami (bilo) nesporno, da je bila v obravnavanem poslovnem oz. pogodbenem razmerju s tožečo stranko druga tožena stranka, prva tožena stranka je namreč kot direktor druge tožene stranke podpisala tudi Kupoprodajno pogodbo z dne 18.9.1990 prav v imenu in za račun druge tožene stranke (in ne kot fizična oseba v svojem imenu in za svoj račun), in ker tožeča stranka do konca glavne obravnave z dne 6.2.1998 spregleda pravne osebnosti po čl. 6 ZGD ni uveljavljala, iz "listinske dokumentacije" in iz "izpovedb strank" pa tudi ni "povsem jasno izhajal obstoj razlogov, ki jih navaja cit.zakonsko določilo", zato sodišče prve stopnje nevomno ni bilo dolžno (samo) izvesti (ustreznih) dokazov za ugotovitev "okolnosti in dejanskega stanja, relevantnih za odločanje o spregledu pravne osebnosti v smislu določil č.. 6 ZGD". S cit. (obrazloženimi) trditvami o podanih v čl. 6/(1) ZGD naštetih primerih (razlogih) za odgovornost prve tožene stranke za sporne obveznosti druge tožene stranke do tožeče stranke (spregled pravne osebnosti),pa tožeča stranka v pritožbi navaja nova dejstva (za katera (tudi) ne predlaga (novih) dokazov (čl. 7/II in 219 ZPP)). Toda po čl. 496a/I ZPP se lahko v postopku v gospodarskih sporih v pritožbi navedejo nova dejstva (in predlagajo novi dokazi) le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti (oz. predložiti) do konca glavne obravnave. Tožeča stranka pa ne zatrjuje in ne izkazuje za verjetno, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde ne bi mogla navesti že do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. Očitno pa je tudi, da bi to mogla storiti. Pritožbeno sodišče tako uveljavljenih pritožbeno novih trditev ni moglo upoštevati. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je bilo z izpodbijano odločitvijo (zavrnitvijo tožbenih zahtevkov) materialno pravo pravilno uporabljeno: glede na že povedano sodišče prve stopnje nastopa šele v pritožbi uveljavljenega spregleda pravne osebnosti po čl. 6 ZGD niti ni moglo ugotavljati;odgovornost prve tožene stranke za vtoževane obveznosti druge tožene stranke do tožeče stranke pa tudi po čl. 580/(6) ZGD ni podana. Obstoječe družbe in druge organizacijske oblike podjetij in organizacij, ki se ne uskladijo z določbami ZGD v rokih, določenih v čl. 580/(1), (2) in (4) ZGD, se likvidirajo in izbrišejo iz registra; likvidacijo opravi sodišče po uradni dolžnosti za račun družbe oz. družbenikov (čl. 580/(5) ZGD). Ne glede na določbe čl. 580/(5) ZGD pa obstoječe kapitalske družbe v zasebni lastnini,ki se ne uskladijo z določbami ZGD v rokih iz čl. 580/(1), (2) in (4) ZGD, odgovarjajo za obveznosti do upnikov kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo oz. kot podjetnik (čl. 580/(6) ZGD). Cit.določbi ZGD sta povsem jasni in nedvoumni in ju drugače, kot sta zapisani, tudi ni mogoče "pravilno tolmačiti". Z določbami ZGD v določenih rokih neusklajene obstoječe kapitalske družbe v zasebni lastnini se niso preoblikovale v družbe z neomejeno odgovornostjo, temveč se je vzpostavila (le) dodatna neomejena subsidiarna odgovornost družbenikov oz. delničarjev (čl. 580/(6) ZGD). Ker pa so se morale takšne neusklajene kapitalske družbe likvidirati (čl. 580/(5) ZGD), je imela cit. določba ZGD pomen le za relativno kratko časovno obdobje. Zato je ta odgovornost družbenikov lahko bila vezana le na čas, ki ga je ZGD postavil za zadnji rok uskladitve, torej (le) za obveznosti,ki so za družbo nastale od izteka roka za uskladitev do likvidacije, oz. skladno s čl. 134 ZGD še 5 let po prenehanju družbe. Izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje: "Družbenik, v danem primeru prvotoženec J. T. za obveznosti drugotožene stranke nastale v letu 1990, ne more odgovarjati na osnovi določila čl. 580 Zakona o gospodarskih družbah.", je tako pravilna. Pravilnost takšne ugotovitve pa potrjujeta še zlasti navedbi prve tožene stranke (na glavni obravnavi z dne 23.1.1998 in v dne 20.2. 1995 vloženi vlogi (Ugovoru)), ki ju tožeča stranka ni izpodbijala,da "dokapitalizacija ni bila izvedena saj družba že od leta 1991 ne posluje dalje", ter: "V tem času sem bil le zaposlen v podjetju O. d.o.o. in sicer do 31.12.92. Podjetje O. d.o.o. ne deluje več ... ." Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (čl. 368 ZPP in tudi čl. 496a/I ZPP).