Jedro

Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj ima tožnica terjatev do zapuščine iz naslova neupravičene obogatitve kot tudi višino te terjatve.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.134,09 EUR nadomesti z zneskom 1.217,66 EUR, v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 688,38 EUR nadomesti z zneskom 625,58 EUR, in v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek 2.614,59 EUR nadomesti z zneskom 2.440,98 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 19. 6. 2020: - ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do zapuščine po pokojni A. A., roj. ... 1921, umrli ... 2010, v višini 10.868,00 EUR (I. točka izreka sodbe), - toženkam naložilo, da tožnici v roku 15-ih dni od prejema sodbe plačajo 1.134,09 EUR pravdnih stroškov, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko prvi naslednji dan po izteku 15-dnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka sodbe), - tožnici naložilo, da v roku 15-ih dni od prejema sodbe iz naslova brezplačne pravne pomoči povrne stroške toženk v višini 688,38 EUR, tako, da jih v roku 15 dni od prejema sodbe nakaže na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka sodbe), - odločilo, da je dolžna tožnica v roku 15-ih dni od prejema sodbe toženkam povrniti skupne pravdne stroške v višini 2.614,59 EUR, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko prvi naslednji dan po izteku 15-dnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Toženke se zoper sodbo pritožujejo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagajo, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (s stroškovno posledico). Poudarjajo, da je odločitev sodišča glede višine terjatve materialnopravno zgrešena, najmanj pa preuranjena ter da temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Pokojni B. A. ni z ničemer zakrivil, da je morala tožnica skrbeti za zapustnico, ki je dala v zapisu oporoke leta 2004 jasno vedeti tožnici, da je svoje imetje poklonila svojemu sinu. V danem primeru gre za poslovodstvo brez naročila, saj je tožnica mimo volje, želje in dogovorjene obveznosti prevzela skrb za zapustnico. Poleg tega je imela možnost vpogleda v zemljiško knjigo, kjer bi se prepričala o lastništvu hiše v R. Sama je na obravnavi dne 4. 5. 2016 izpovedala, da je zapustnico vzela v oskrbo zaradi nagovarjanja CSD X in ne zato, ker bi jo hotela imeti v oskrbi. Toženke se sprašujejo, zakaj je tožnica prevzemala skrb oziroma zakaj zapustnica ni kako drugače ukrepala napram sinu B. A., da izpolnjuje svoje prevzete obveznosti. Prav tako je nepravilen pristop sodišča k izračunu oskrbnine, saj ga ni moč primerjati z domsko oskrbo v domu starejših občanov, ki se s to dejavnostjo profesionalno ukvarja. Tam je oskrbnina obremenjena z dajatvami in plačilo za domsko oskrbo vsebuje tudi različne stroške (ki jih pritožba našteva). Tožnica naj bi prejemala tudi socialno pomoč v spornem obdobju, o čemer bi natančno vedel povedati Dom v X. ter podati rekapitulacijo vseh stroškov. Sodišče prve stopnje se tudi ni spuščalo v razčlembo in primerjavo podatkov, zaradi česar je odločitev v I. točki izreka sodbe povsem pavšalna in je ni moč preizkusiti. Toženke ocenjujejo, da je pokojnina z dodatki zapustnice v celoti pokrivala njene potrebe po oskrbi ter da za tožnico niso nastali nikakršni dodatni stroški. Nobenih računov zapustnice tožnica ni plačevala, razen sporne košnje in vzdrževanja nepremičnine. Slednja ni izkazala, da je komu od svojih domačih kaj plačevala. Ni ustrezno dokazala izdatka v višini 275,00 EUR mesečno za vtoževano obdobje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, koliko oseb vse je živelo pod isto streho, pri čemer naj bi bila ravno zapustnica ta, ki je prispevala k znatnemu povečanju stroškov. Brez dvoma so priznani stroški močno pretirani in tožeča stranka ne pove, kam je šla pokojnina in oskrbnina pokojne A. A. Tožnica ne izkaže svojih dohodkov razen navedbe, da znašajo 410,00 EUR. Zapustnica tudi ni bila deležna celodnevne skrbi, kot je niso deležni oskrbovanci domov za starejše občane. Zato ni izkazan obseg nudenja skrbi in koliko časa je tožnica porabila za oskrbo svoje matere. Primerjava s ceno v Domu in oskrbo doma prav gotovo ni ustrezna. Tudi del zahtevka v višini 200,00 EUR, ki se nanaša na vzdrževanje nepremičnin, ni z ničemer argumentiran.

4. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

5. Tožnica se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških v točkah II – IV izreka izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da toženkam naloži, da so ji dolžne nerazdelno povrniti 709,26 EUR stroškov s pripadki kot tudi stroške pritožbenega postopka. Glede odstotka uspeha strank v pravdi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje njen uspeh zmotno ocenilo na 19 %, saj je dejansko znašal 20,4 %. Skupni pcto je bil 70.801,10 EUR, končni uspeh pa 14.430,38 EUR, kar je 20,4 %. V nadaljevanju pravde pod opr. št. P 116/2017 je celotna vrednost spora znašala le še 33.933,00 EUR, zaradi česar je bil posledično njen uspeh 32 %. V pritožbenem postopku zoper sodbo P 116/2017 se je pritožila le do višine 10.868,00 EUR. Ker je z zahtevkom na ugotovitev obstoja svoje terjatve do zapuščine z zadnjo razsodbo v celoti uspela, je upravičena do 100 % povračila. Glede odmere njenih stroškov ji je sodišče v obrazložitvi sodbe nepravilno priznalo le 765,70 EUR za postopek in le 706,80 EUR za narok. Takrat je vrednost spora glede ugotovitvenega zahtevka znašala 37.493,38 EUR ter glede dajatvenega dela 33.305,72 EUR, skupaj torej 70.801,10 EUR. Od te vrednosti spora znaša nagrada za postopek 1.023,10 EUR ter nagrada za narok 944,40 EUR. V ponovljenem postopku P 116/2017 je bila vrednost spornega predmeta le še 33.933,00 EUR, zaradi česar gre tožnici nagrada za narok glede na 32 % uspeh v višini 189,31 EUR. V pritožbi zoper sodbo P 116/2017 je bilo spornih le še 10.868,00 EUR. Samo to vrednost spora je treba upoštevati pri odmeri stroškov za pritožbeni postopek. Nagrada za pritožbo zoper sodbo P 116/2017 je tako znašala 545,00 EUR, nagrada za narok v ponovljenem postopku P 176/2019 pa 409,20 EUR. Tožnici gre še 22 % DDV v višini 380,56 EUR, saj sta njena pooblaščenca zavezanca za DDV. Skupaj ji gre 2.110,40 EUR stroškov odvetniškega zastopanja ter še 9,27 EUR prevoznih stroškov. Gre ji tudi povračilo sodne takse v sorazmerju z uspehom, in sicer 20,40 EUR. Skupaj so ji toženke dolžne povrniti 2.140,07 EUR pravdnih stroškov. Glede odmere stroškov toženk poudarja, da se nagrada za narok glede na določilo Tar. št. 1200 Zakona o odvetništvu ne poviša (sklicuje se na VSL sklep I Cpg 1680/2014). Poudarja, da je bil dejanski uspeh toženk le 79,6 % in ne 81 %, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Odgovor na pritožbo zoper sodbo P 299/2014 ni bil potreben. V postopku P 116/2017 je bil uspeh toženk, ko je bila vrednost spora še 33.933,00 EUR, tožnica pa je uspela z 10.868,00 EUR, le 68 %, zaradi česar bi jim šla pravica do povračila v znesku 210,53 EUR. Za narok v ponovljenem postopku P 176/2019 je sodišče toženkam neutemeljeno priznalo pravico do povračila stroškov, saj so v tem delu postopka v celoti propadle. Posledično, pa tudi sicer jim za narok ne gre povišek po Tar. št. 1200 Zakona o odvetništvu. Od pavšala po Tar. št. 602 Zakona o odvetništvu jim gre povračilo največ v višini 15,92 EUR. Sodišče je pri obračunu potnih stroškov neutemeljeno priznalo petkrat vožnjo na obravnave, saj je pooblaščenec iz Brežic pristopil le na prve tri naroke ter na zadnji narok z dne 19. 6. 2020. Za zadnji narok 19. 6. 2020 toženkam glede na 100 % neuspeh pravica do povračila prevoznih stroškov odvetnika niti ne gre. Sodišče je toženkam neutemeljeno priznalo tudi 22 % DDV na odvetniške storitve in prevozne stroške. Njihov odvetnik je v dopolnilnem stroškovniku z dne 23. 11. 2018 navedel, da ni zavezanec za DDV, enako pa tudi v dopolnilnem stroškovniku z dne 19. 6. 2020. Od 23. 11. 2018 toženkam tako ne gre pravica do povračila DDV. Toženke tožnici dolgujejo iz naslova pravdnih stroškov 2.140,07 EUR, tožnica pa toženkam 1.430,81 EUR. Zahtevala je, da sodišče toženkam naloži nerazdelno plačilo, čemur pa sodišče neutemeljeno ni sledilo. Zgolj iz previdnosti oziroma podrejeno tožnica izpodbija tudi odmero stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči, ki so jo prejele toženke. Glede na uspeh toženk v posameznih fazah postopka bi stroški, ki odpadejo na Bpp, znašali 66,75 EUR, 65,02 EUR in 48,25 EUR, in to samo v primeru, če bi pritožbeno sodišče štelo, da je bil odgovor na pritožbo potreben in pod nadaljnjim pogojem, da je bila toženkam ali C. A. sploh priznana pravica do zastopanja za sestavo odgovora na pritožbo iz sredstev Bpp. Nadalje bi odpadli na Bpp še stroški za nagrado za narok v ponovljenem postopku P 116/2017 v višini 210,583 EUR. Za narok P 176/2019 pa tožnica glede na 100 % uspeh v tem delu postopka ni dolžna ničesar povrniti proračunu.

6. Toženke na pritožbo niso odgovorile.

7. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

**V zvezi s pritožbo tožene stranke:**

8. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo (glej 12. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj ima tožnica terjatev do zapuščine iz naslova neupravičene obogatitve kot tudi višino te terjatve (glej 16. - 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeni očitek, da je odločitev omenjenega sodišča glede višine priznane (nezastarane) terjatve materialnopravno zgrešena, da je najmanj preuranjena ter da temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju (zaradi česar se je ne da preizkusiti), je očitno presplošen, tudi sicer pa neutemeljen. Kot je to jasno razvidno iz 12. in 13. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, razlog obstoja tožničine terjatve ni okoliščina, da zapustničin sin B. A. ni izpolnil svoje obveznosti iz pogodbe (oziroma sodne poravnave) sklenjene z materjo,1 ampak ker je imela tožnica stroške s skrbjo (nego) za slednjo (in njeno nepremičnino), pri čemer v svoje prikrajšanje ni privolila, saj je glede na (materine) obljube pričakovala nepremičnino v R. (190. člen OZ2). Zato je pritožbeno pojasnjevanje, da ni pokojni B. A. z ničemer zakrivil, da je morala tožnica skrbeti za zapustnico, nadalje da je slednja ob zaslišanju na glavni obravnavi dne 4. 5. 2016 izpovedala, da je zapustnico v oskrbo vzela zaradi nagovarjanja CSD X, kot tudi da bi lahko zapustnica kako drugače ukrepala zoper sina, da bi izpolnjeval prevzete obveznosti,3 za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje vse nebistveno.4

9. Sodišče prve stopnje je velikost stroškov oskrbe in nege zapustnice upravičeno ugotavljalo ob upoštevanju stroškov oskrbe oseb z enakimi potrebami (kot jih je imela slednja5), ki so v DSO X. znašale povprečno 850,00 EUR mesečno (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženke tej (po mnenju pritožbenega sodišča povsem ustrezni) uporabi nasprotujejo z navajanjem, da primerjava z oskrbo v domu starejših občanov (ki se s to dejavnostjo profesionalno ukvarja) ni na mestu, češ da je oskrbnina tam obremenjena z dajatvami ter da plačilo za domsko oskrbo vsebuje različne stroške (ki jih pritožba našteva), kar je vse presplošno, neprepričljivo (neizkazano),6 tudi sicer pa pritožbeno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP7). Novo in nedokazano (za presojo višine stroškov, potrebnih za oskrbo zapustnice), pa tudi sicer nebistveno, oziroma vsaj ne(po)jasn(jen)o,8 je nadalje pritožbeno navajanje, da je tožnica v spornem obdobju prejemala socialno pomoč (o čemer naj bi natančno vedel povedati Dom v X. ter podati rekapitulacijo vseh stroškov). Enako velja za očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo razčlembe in primerjave podatkov, zaradi česar naj odločitve v I. točki izreka ne bi bilo moč preizkusiti. Sodišče prve stopnje je za omenjeno odločitev (oziroma o obstoju tožničinega mesečnega stroška iz tega naslova v višini 275,00 EUR) podalo zadostne in jasne razloge (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer ni (po)jasn(jen)o, kakšno analizo oziroma primerjavo katerih podatkov bi moralo omenjeno sodišče (po mnenju pritožbe) še opraviti. Ker je pojasnjevanje v smislu, da naj bi tožnica (tako ali tako/v vsakem primeru) kuhala, prala in pomivala posodo za svojo družino, novo, hipotetično oziroma neizkazano (kar velja tudi za trditev, da je zapustnica, ki ni bila deležna celodnevne skrbi, zdravila prejemala brezplačno in da so tožnici vsi domači, katerih ni plačevala, pomagali pri oskrbi), ni moč slediti niti pritožbenemu zaključku, da je zapustničina pokojnina z dodatki v celoti pokrivala njene potrebe po oskrbi ter da za tožnico niso nastali nikakršni dodatni stroški9 (zakaj temu ni moč slediti, je v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe konkretno pojasnjeno). Z ozirom na to, da so po (pritožbeno neizpodbitih) ugotovitvah sodišča prve stopnje mesečni stroški preživljanja presegali zapustničin (povprečni) mesečni dohodek v obdobju od 1. 10. 2005 do 30. 9. 2009, katerega je prejemala iz naslova pokojnine, varstvenega dodatka, dodatka za pomoč in postrežbo, nadomestila za telesno okvaro ter letnega dodatka, je pritožbena ugotovitev, da tožnica ni pojasnila, kam sta šli zapustničina pokojnina in oskrbnina (češ da ju slednja sama ni mogla porabiti), neutemeljena. Novo10 in nepojasnjeno pa je nadalje pritožbeno izpostavljanje, da tožnica svojih dohodkov ni izkazala.

10. Povsem posplošeno je tudi pritožbeno nasprotovanje obrazloženemu (in dokazno podprtemu) zaključku sodišča prve stopnje (glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) o strošku, ki ga je imela tožnica v obdobju od 20. 10. 2005 do 20. 10. 2009 z vzdrževanjem zapustničine nepremičnine s parc. št. 676 k.o. X. Sodišče prve stopnje je namreč tudi v tem delu konkretno pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je lahko zaključilo, koliko je znašal ta strošek (oziroma strošek za košnjo nepremičnine), zaradi česar pritožbenemu očitku o »zgolj« pavšalnem (neargumentiranem) sklepanju omenjenega sodišča ni moč pritrditi.

**V zvezi s pritožbo tožeče stranke:**

11. Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo uspeh strank v postopku in da njen uspeh znaša 20,4 %, uspeh nasprotne stranke pa 79,6%, kar vse bo v nadaljevanju tudi upoštevano.

12. Zmotno pa je pritožbeno naziranje, da je stranka upravičena do povračila stroškov glede na uspeh v posamezni od faz postopka (npr. v ponovljenem ali pritožbenem postopku). Upošteva se zgolj »en« uspeh, to je končni oziroma pravilneje skupen uspeh.11

13. Sodišče prve stopnje je nadalje pravdnim strankam stroške upravičeno odmerjalo ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, kot ga je v tožbi označila tožnica. Upoštevaje ustrezne določbe oziroma Tar. št. 3100 in 3102 (za to presojo relevantnega) Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT)12 ji je pravilno odmerilo nagrado za postopek in narok v prvem postopku. Ker ji je za narok v ponovljenem postopku priznalo 706,80 EUR, njenemu pojasnjevanju, da ji gre iz tega naslova 591,60 EUR (torej manj), ni moč slediti (glej 359. člen ZPP). Ker ji je nadalje iz naslova nagrade za pritožbo zoper sodbo P 116/2017 priznalo 942,40 EUR, za narok v ponovljenem postopku P 176/2019 pa 706,80 EUR, iz istega razloga (saj bi bilo to v njeno škodo) ni moč slediti niti njenemu vztrajanju, da ji gre iz prvega naslova 545,00 EUR, iz drugega pa 409,20 EUR. Na drugi strani je njeno poudarjanje (in sicer prav tako iz predhodno navedenih razlogov – glej 12. točko obrazložitve te odločbe), da ji gre zahtevano povračilo v celoti (ker je s tem delom zahtevka v celoti uspela13), neutemeljeno.

14. Ker sodišče prve stopnje toženkam ne pri odmeri za narok v prvotnem postopku (607,50 EUR) in ne v ponovljenem postopku (309,60 EUR) ni priznalo povišanja zaradi zastopanja več oseb,14 je pritožbeno pojasnjevanje, da se nagrada za narok (glej Tar. št. 1200 ZOdvT) iz omenjenega razloga ne poviša, brezpredmetno. Na drugi strani je navajanje, da sodišče prve stopnje toženkam nagrade za odgovor na pritožbo (z dne 8. 11. 2016) zoper sodbo ne bi smelo priznati, češ da njegova vsebina ni takšna, da bi pripomogla k odločitvi drugo-stopenjskega sodišča in da zato ni bil potreben, povsem posplošeno15 in zato neupoštevno.16 Kot je bilo predhodno poudarjeno, je zmotno pritožbeno naziranje, da je stranka upravičena do povračila stroškov glede na uspeh v posamezni od faz postopka (npr. v ponovljenem ali pritožbenem postopku). Podobno kot glede svojih stroškov pritožnica namreč tudi glede stroškov tožene stranke neutemeljeno vztraja pri upoštevanju uspeha v delu postopka (konkretno uspeha v ponovnih postopkih P 116/2017 in P 176/2019). Pritožba pojasnjuje, da pooblaščenec toženk na četrti narok (to je narok dne 23. 11. 2018) ni pristopil, zaradi česar jim sodišče prve stopnje povračila odvetnikovih potnih stroškov ne bi smelo priznati za vseh pet narokov, a ne upošteva, da je na narok dne 23. 11. 2018 zanj (po substitucijskem pooblastilu) pristopila druga odvetnica (kar toženke enako upravičuje do povračila (njenih) potnih stroškov). V skladu s prvim odstavkom 161. členom ZPP krijejo sosporniki stroške po enakih delih, nerazdelno pa v primerih, če so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari (glej 4. odstavek istega člena). Ker je v konkretnem primeru tožnica uspela z zahtevkom na ugotovitev, da ima terjatev do zapuščine, in ne dajatvenim zahtevkom (na nerazdelno plačilo), ji toženke pravdnih stroškov (kot to zahteva v pritožbi) niso dolžne povrniti nerazdelno.

15. Pritožba pa pravilno opozarja, da toženke do povračila 22% DDV niso upravičene za celotno obdobje oziroma glede vseh pooblaščenčevih stroškov, saj je ta v dopolnilnih stroškovnikih z dne 23. 11. 2018 (P 116/2017) in z dne 19. 6. 2020 (P 176/2019) navedel, da ni zavezanec za DDV. To povračilo gre tako le za stroške, ki so mu nastali v prvem postopku (P 299/2014) in ki upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje (glej 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) skupaj znašajo (658,13 EUR + 607,50 EUR + 556,87 EUR + 474,97 EUR + 3 x 45 km x 0,37 EUR/km) 2.347,42 EUR (kar skupaj z DDV znaša 2.863,85 EUR).

16. Iz predhodno omenjenih razlogov je pritožba delno utemeljena. Upoštevaje tožničin pravdni uspeh (20,4 %) in vse nastale stroške, kot jih je v 20. točki obrazložitve ugotovilo sodišče prve stopnje (5.968,90 EUR), je slednja upravičena do njihovega povračila v višini 1.217,66 EUR (v tem oziru je bilo potrebno II. točko izreka ustrezno spremeniti). Ob pravilnem upoštevanju povračila DDV (glej predhodno točko obrazložitve te sodbe) so toženkam nastali stroški v skupni višini 3.814,25 EUR. Stroški, ki odpadejo na Bpp, znašajo skupaj 747,684 EUR,17 preostali, ki ne sodijo v ta okvir, pa 3.066,56 EUR. Upoštevaje uspeh toženk (79,6%), jim je dolžna tožnica povrniti znesek 2.440,98 EUR, v korist proračuna sodišča pa plačati 625,58 EUR. V tem oziru je bilo potrebno spremeniti tudi odločitvi v III. in IV. točki izreka. V skladu s predhodno navedenim je bilo torej potrebno pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v točkah II.-IV. izreka ustrezno spremeniti (glej člen 358. člen ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožeče in v celoti pritožbo tožene stranke zavrniti ter v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

17. Ker so toženke s pritožbo v celoti propadle, tožnica pa je z njo uspela le v manjšem delu, pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 O tem, da je slednji te izpolnil, je v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podana izrecna ugotovitev sodišča prve stopnje. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 3 Kar je v nasprotju s samimi pritožbenimi trditvami (oziroma prej omenjenimi zaključki sodišča prve stopnje), da B. A. ni zakrivil nemožnosti izpolnjevanja prevzetih obveznosti. 4 Enako velja za pritožbeno izpostavljanje, da je dala zapustnica v zapisu oporoke leta 2004 tožnici jasno vedeti, da je svoje imetje poklonila svojemu sinu. Ob tem, da pritožba niti ne trdi, da je bila tožnica s tem seznanjena, je bolj pomembno to, da ta okoliščina zaključka sodišča prve stopnje o tem, da tožnica v svoje prikrajšanje ni privolila, tudi sicer ne bi mogla izpodbiti (kar je moč ugotoviti tudi za pritožbeno trditev, da bi se lahko tožnica z vpogledom v zemljiško knjigo prepričala o lastništvu hiše v R., a da tega očitno ni storila, ter da naj bi ji to povedali na CSD X; to zadnje je tudi sicer nedokazano). 5 Ta je v zadnjem letu svojega življenja zaradi nepokretnosti potrebovala stalno pomoč pri oskrbi in negi. 6 Pritožba med drugim izpostavlja stroške pripomočkov, elektrike, vode, medicinskih stroškov, kot lastne le domski oskrbi (saj da jih po - neizkazanih - pritožbenih navedbah zapustnica v oskrbi pri tožnici ni imela). 7 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 8 Kar velja tudi za primer, da ima pritožba v resnici v mislih zapustnico. 9 Kakšne račune bi morala tožnica v tem oziru predložiti, kakor to toženke (na novo v pritožbi), izpostavljajo, ni (po)jasn(jen)o. Če imajo v mislih stroške obleke, plenic, medicinskih potrebščin in zdravil, kot to navajajo v nadaljevanju, gre za povsem novo (šele v pritožbi podano) »zahtevo«. Da so se zaradi zapustnice povečali stroški elektrike, vode in greznice, pa je (kot to v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavlja sodišče prve stopnje), potrdila tudi priča E. E. (da naj bi se ti stroški povečali znatno, čemur oporeka pritožba, sodišče prve stopnje ne ugotavlja, ampak ravno nasprotno – glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 10 Ni razvidno, kdaj naj bi toženke v tem oziru karkoli navajale oziroma od tožnice »zahtevale«. 11 Upoštevaje vse zahtevke, ki jih je stranka uveljavljala. 12 Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami. 13 Enako velja za njeno pojasnjevanje, da ji gre povračilo potnih stroškov (ki jih je sodišče prve stopnje priznalo za vseh pet narokov) glede na uspeh v posamezni fazi postopka. 14 Ki ga je sodišče prve stopnje (to velja tudi za PTT stroške v višini 20,00 EUR v skladu s Tar. št. 6002) tudi upravičeno upoštevalo. 15 Iz odgovora toženk (z dne 8. 11. 2016) na tožničino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega sodišča P 299/2014 z dne 31. 8. 2016 izhaja, da je obrazložen, konkretiziran in da ne gre zgolj za sklicevanje na razloge podane v izpodbijani odločbi. Nejasno (hipotetično) je pritožbeno »spraševanje« (sodišču prve stopnje pa tega ni bilo potrebno posebej ugotavljati/pojasnjevati, saj je razvidno iz spisa), ali je bila v okviru Bpp (ki so ga imele toženke) takšna vložitev sploh predvidena. V prvem postopku je imela Bpp le drugo tožena stranka C. A., kateri je bila ta dodeljena za pravdni postopek (P 299/2014), del katerega je tudi pritožbeni postopek (pri čemer je samo sodišče prve stopnje - glej sprotno opombo 11 izpodbijane sodbe - ¼ nagrade za narok v ponovljenem postopku upoštevalo kot plačilo v korist proračuna). Ker so imele v ponovljenem postopku Bpp, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, vse toženke (čemur pritožba ne oporeka), ni jasno, zakaj naj (kot navaja pritožba) stroški nagrade za narok v ponovljenem postopku ne bi prišli v poštev. Tožnica za takšno navajanje niti nima interesa, saj bi bila v primeru, da Bpp tega ne bi obsegala, toženkam povračilo teh stroškov dolžna plačati v celoti po redni tarifi (in ne v skladu s 36. členom ZOdvT). Na drugi strani je pritožbeno navajanje, da bi bilo potrebno povračilo razporediti v korist proračuna Okrožnega sodišča v Novem mestu in Okrožnega sodišča v Krškem, nepojasnjeno (nekonkretizirano) in ga posledično ni moč upoštevati. 16 Zatrjevanje, da odgovor na pritožbo ni obvezen, pa nebistveno. 17 83,85 EUR x 1,22 + 77,4 EUR x 1,22 + 70,95 EUR x 1,22 + 309,60 EUR + 77,4 EUR x 2 = 102,297 EUR + 94,428 EUR + 86,559 EUR + 309,6 EUR + 154,8 EUR = 747,684 EUR.