Jedro

Stečajni dolžnik je s svojim neodplačnim razpolaganjem zavestno ravnal v smeri odtujitve svojega premoženja zaradi izognitve plačilu terjatve tožeče stranke. Takšno ravnaje v škodo upnikov pa je izpodbojno tudi v primeru, da je stečajni dolžnik šele s tem zakrivil svojo insolventnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje 1) v tretji alineji II. in III. točke izreka: - razveljavi glede zneska 12.023,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2016 in se v tem delu tožba zavrže in - spremeni tako, da se tožbeni zahtevek nad zneskom 56.275,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2016 zavrne; 2) v prvi in drugi alineji III. točke izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 81.600,00 EUR od 26. 8. 2015 do 30. 8. 2015; 3) v V. točki izreka spremeni, tako da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sprememba tožbe z dne 28. 7. 2021 dopusti (I. točka izreka), da so pravna dejanja stečajnega dolžnika A. A. v korist prvo tožene stranke, in sicer: - izročitev zneska 80.000,00 EUR B. B. za nakup nepremičnine [...] (v nadaljevanju sporna nepremičnina); - izročitev zneska 1.600,00 EUR B. B. za plačilo davka na promet nepremičnin za nakup nepremičnine [...] in - vlaganje denarnih sredstev v višini v nepremičnino [...] v lasti B. B. brez pravnega učinka proti stečajni masi stečajnega dolžnika A. A. in se s sodbo ti učinki razveljavijo (II. točka izreka), da je tožena stranka dolžna v stečajno maso plačati znesek 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2015 dalje, 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2015 dalje in znesek 80.549,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2016 dalje (III. točka izreka), da se višji tožbeni zahtevek iz naslova vlaganj denarnih sredstev A. A. v nepremičnino [...], parc. št. 97/11, k.o. 0000 C., ID znak ..., v lasti B. B. v znesku 84.550,25 EUR zavrne (IV. točka izreka), in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 4.705,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (V. točka izreka).

2. Zoper sklep in ugodilni del sodbe (I., II. in III. točka izreka) ter stroškovno odločitev (V. točka izreka) se tožena stranka pritožuje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka, ker je dopustilo spremembo tožbe. Dvanajst mesečni rok za vložitev izpodbojne tožbe po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) je namreč prekluzivni, zato je sprememba tožbe z dne 28. 7. 2021 prepozna. Sodišče prve stopnje je kršilo pravila pravdnega postopka tudi zato, ker je ugodilo nesklepčnemu tožbenemu zahtevku. Tožbeni zahtevek, da je stečajni dolžnik A. A. 9. 7. 2015 iz svojega transakcijskega računa dvignil znesek 82.000,00 EUR in ga med 9. 7. 2015 in 31. 8. 2015 v višini 81.600,00 EUR izročil toženi stranki, namreč ne opredeli izpodbojnega pravnega dejanja z zadostno natančnostjo. Zmotno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je insolventnost stečajnega dolžnika nastopila že s prejetjem sodbe Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VSRS) II Ips 145/2013 z dne 2. 4. 2015, ki je bila pooblaščencu stečajnega dolžnika vročena 22. 5. 2015. Stečajni dolžnik bi prišel v zamudo, če ne bi izpolnil obveznosti v roku, če pa rok ni določen, bi prišel v zamudo, ko bi ga upnik ustno ali pisno pozval k izpolnitvi obveznosti. Ker sodba VSRS ne določa roka za izpolnitev, je bila tožeča stranka dolžna stečajnega dolžnika pozvati k izpolnitvi. Insolventnost zato ni mogla nastopiti že z dnem prejema sodbe, saj takrat ni nastopila niti še zamuda. Iz predložene kopije povratnice, ki jo je tožeča stranka predložila v ponovljenem sojenju, izhaja, da je stečajni dolžnik poziv za plačilo po sodbi VSRS prevzel 11. 6. 2015. V pozivu je bil postavljen rok za izpolnitev 30 dni, torej bi zamuda stečajnega dolžnika lahko nastopila šele 11. 7. 2015. Insolventnost (trajnejša nelikvidnost) tožene stranke bi skladno z določili ZFPPIPP lahko nastopila šele po preteku dveh mesecev, torej 12. 9. 2015, do izpodbijanih dejanj pa je prišlo 9. 7. 2015, oziroma v mesecu od marca do julija, ko dolžnik še ni bil insolventen in torej ni mogel storiti izpodbojnih dejanj. Prav tako pri stečajnem dolžniku ni bila podana dolgoročna plačilna nesposobnost. Sodišče je namreč ugotovilo, da mu je od prejete odškodnine ostalo še 80.000,00 EUR ter hiša (za katero mu je bila vrnjena kupnina 7. 7. 2015). Torej je imel premoženje v vrednosti 80.000,00 EUR in vrednosti hiše (80.000,00 EUR), pa po oceni sodišča kljub temu ni imel dovolj sredstev za plačilo terjatve tožeče stranke v višini 135.427,00 EUR, čeprav razpoložljiv znesek presega to terjatev za 24.527,00 EUR. Sicer prvo tožena stranka vztraja, da je insolventnost nastopila šele z dnem prejetja sodbe VSL II Cp 2866/2016 z dne 12. 4. 2017, ko je bilo ugotovljeno, da stečajni dolžnik ni bil dobroveren prejemnik odškodnine in kolikšen znesek odškodnine je porabil ter ga je pravzaprav dolžan vrniti. Za uspešno izpodbijanje pravnega dejanja stečajnega dolžnika mora biti insolventnost podana v trenutku, ko je stečajni dolžnik takšno dejanje opravil. Sodišče zato zmotno razlaga materialno pravo, ko navaja, da insolventnost ni predpostavka izpodbijanja, pri čemer se sklicuje na odločbi VSK Cpg 194/2020 in VSC Cpg 100/149. Dejanja, ki sicer nasprotujejo prepovedim in zapovedim ZFPPIPP in so tudi storjena v času izpodbojnosti, vendar ko dolžnik ni insolventen, ne morejo biti izpodbojna po pravilih ZFPPIPP (tako prof. dr. Saša Prelič v članku Plačilna nesposobnost dolžnika kot predpostavka za izpodbijanje pravnih dejanj po ZFPPIPP, Pravna praksa št. 6/2013 in sodna praksa v zadevah VSL I Cpg 837/2018, II Cp 71/2020 in I Cp 1396/2020 ter VSM I Cpg 290/2019, I Cp 1146/2019). Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo glede izpodbojnih dejanj. V obrazložitvi sodbe ni navedlo nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bilo izpodbojno dejanje (izročitev denarnega zneska) res izvedeno v korist tožene stranke. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem pa je na tožeči stranki. S prevalitvijo trditvenega in dokaznega bremena na toženo stranko je sodišče slednjo postavilo v neenakopraven položaj in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče se v tej smeri sklicuje celo na dejstvo, da bi morala tožena stranka dokazati, kako je stečajni dolžnik porabil dvignjena denarna sredstva in za kateri namen. Zmotni so tudi zaključki sodišča v delu, ki se nanašajo na vlaganja stečajnega dolžnika v nepremičnino, last tožene stranke. V razveljavitvenem sklepu VSK Cpg 194/2019 je namreč pritožbeno sodišče jasno zapisalo, da je potrebno v ponovljenem sojenju ugotoviti višino obogatitve na strani tožene stranke z izključenimi vlaganji za potrebe stečajnega dolžnika kot invalida (ocena obsega vlaganj za potrebe invalida in ostalih vlaganj, ki jih invalid ne potrebuje). Iz mnenja sodnega izvedenca in njegove dopolnitve pa jasno izhaja, da v tej nepremičnini vlaganj, ki jih invalidna oseba ne potrebuje, ni. Zato so vsa vlaganja skladno z ZFPPIPP v zvezi z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) izvzeta iz stečajne mase. Pri ugotovitvi višine obogatitve tožene stranke sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo trditvenega in dokaznega bremena tožeče stranke, ampak se ponovno sklicuje na dejstvo, da tožena stranka ni imela dovolj sredstev za vlaganja v nepremičnino, in da ni predložila dokazil o porabi sredstev stečajnega dolžnika. Pri tem se sodišče sklicuje tudi na navedbe stečajnega dolžnika v drugem postopku, pri čemer te navedbe niti niso bile upoštevane v končni odločitvi (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1639/2015). Sodišče ob tem ni upoštevalo navedb tožene stranke o tem, kdo je vlagal v nepremičnino. Iz izpovedbe priče D. D. namreč izhaja, da je dela na nepremičnini izvajal tudi brat stečajnega dolžnika, ki je po pričanju priče izvedel večino del na objektu. Tožeča stranka tem navedbam priče ni nasprotovala in jih je s tem priznala, v postopku pa ni predložila dokazov, da je vsa vlaganja izvedel stečajni dolžnik. Sodišče se v tej zvezi ni opredelilo niti do predloženih dokazil o plačilih stroškov ureditve nepremičnine s strani tožene stranke v znesku 25.465,31 EUR. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odločitvi o zamudnih obrestih. V skladu z drugim odstavkom 278. člena ZFPPIPP pravne posledice uspešno izpodbitega dejanja stečajnega dolžnika nastanejo, ko postane sodba, s katero je sodišče razveljavilo pravne učinke dejanj, pravnomočna. Tožeča stranka je zato upravičena do zakonskih zamudnih obresti le od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po tej sodbi, saj bo šele takrat prišla v zamudo. Nenazadnje je sodišče tudi sprejeto odločitev o teku zamudnih obrestih napačno oprlo na datum 26. 8. 2015. Iz dokazov v spisu namreč izhaja, da je tožena stranka kupnino za hišo plačala 31. 8. 2015. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, nasprotovala je pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba zoper izpodbijani sklep ni utemeljena, pritožba zoper izpodbijano sodbo pa je delno utemeljena.

5. V predmetni zadevi je tožeča stranka dne 14. 6. 2017 zoper toženo stranko vložila tožbo, s katero je izpodbijala pravna dejanja njenega sina - stečajnega dolžnika A. A.1, ki jih je ta izvedel v njeno korist znotraj pet letnega izpodbojnega obdobja (391. člen ZFPPIPP). S tožbo je zahtevala razveljavitev učinkov pravnega dejanja: - vračila dolga toženi stranki v znesku 60.000,00 EUR; - nakazila ali izročitve denarnega zneska 80.000,00 EUR za nakup nepremičnine [...]. v 3. gradbeni fazi (v nadaljevanju sporna nepremičnina); izročitve zneska 1.600,00 EUR za plačila davka na promet nepremičnin za to prodajo in - vlaganje denarnih sredstev v znesku 168.000,00 EUR za ureditev (adaptacijo) sporne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem tožbenim zahtevkom s sodbo Pg 111/2018 z dne 26. 6. 2019 prvič odločilo, da se razveljavijo učinki nakazila ali izročitve denarnega zneska v višini 80.000,00 EUR in 1.600,00 EUR ter učinki vlaganja denarnih sredstev za potrebe ureditve sporne nepremičnine v višini 68.525,95 EUR, v preostalem delu (za znesek vračila dolga v višini 60.000,00 EUR in vlaganj denarnih sredstev v sporno nepremičnino v višini 99.474,05 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo; točka IV. izreka sodbe). Po pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče citirano sodbo sodišča prve stopnje z dne 26. 6. 2019 v izpodbijanem delu (II., III. in V. točka izreka) razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep VSK Cpg 194/2019 z dne 6. 2. 2020)2. 6. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku z izvedencem gradbene stroke, ki je v svojem izvidu in mnenju ocenil koristi, ki jih je imela tožena stranka od vlaganj v sporno nepremičnino3, z izpodbijanim sklepom sprva dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), ki jo je tožeča stranka podala z vlogo z dne 28. 7. 2021, tako da je zahtevek iz naslova vlaganja denarnih sredstev v sporno nepremičnino povišala na 165.100,00 EUR. Nato je s sodbo razveljavilo učinke izpodbojnih pravnih dejanj stečajnega dolžnika A. A., in sicer učinke izročitve denarnega zneska 81.600,00 EUR toženi stranki za nakup nepremičnine [...]. in plačilo davka na promet nepremičnin v zvezi s to prodajo ter učinke vlaganj denarnih sredstev v višini 80.549,75 EUR v sporno nepremičnino in naložilo toženi stranki, da v stečajno maso stečajnega dolžnika vrne 81.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila kupnine za sporno nepremičnino (26. 8. 2015) in znesek 80.549,75 EUR z zakonskimi obrestmi od zaključka vlaganj (24. 6. 2016).4 V preostalem delu vlaganj denarnih sredstev v sporno nepremičnino v višini 84.550,25 EUR pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka).

O pritožbi zoper sklep:

7. Pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o spremembi tožbe z dne 28. 7. 2021. Sodišče je namreč utemeljeno takšno spremembo dopustilo iz razloga smotrnosti zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožba temu niti ne oporeka in tako razlogov sodišča prve stopnje ne omaje.

8. Glede na to pritožba zoper izpodbijani sklep (I. točka izreka) ni utemeljena. Ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (drugi odstavek 356. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo:

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da je dvanajst mesečni rok iz prvega odstavka 277. člena ZFPPIPP za vložitev izpodbojne tožbe prekluziven (četrti odstavek 277. člena ZFPPIPP), kar predstavlja razlog za zavrženje spremenjene izpodbojne tožbe. Tega sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo. Prav tako je sodišče spregledalo, da je bil tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na pravno dejanje vlaganja denarnih sredstev stečajnega dolžnika v sporno nepremičnino v višini 99.474,05 EUR že pravnomočno zavrnjen (IV. točka izreka sodbe Pg 111/2018 z dne 26. 6. 2019). Odločanje v zvezi s tem pravnim dejanjem je bilo zato v ponovljenem sojenju omejeno le še na vlaganje denarnih sredstev do višine 68.525,95 EUR. Ker gre v presežku od tega zneska za že pravnomočno razsojeno stvar (prvi odstavek 319. člen ZPP), sodišče prve stopnje o tem ne bi smelo ponovno odločati. S takšno odločitvijo je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti in tožbo zavreči (tretji odstavek 354. člena ZPP).

10. Sicer pritožba neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje ugodilo nesklepčnemu zahtevku. Tožeča stranka je v tožbi5 v zvezi z izpodbojnim dejanjem izročitve denarnega zneska 81.600,00 EUR zatrjevala, da je stečajni dolžnik po prejemu sodbe VSRS II Ips 145/2013, s katero mu je bila prisojena odškodnina znižana (22. 5. 2015), sprva sporazumno razveljavil kupoprodajno pogodbo za sporno nepremičnino, ki jo je sklenil v svojem imenu, nato pa 9. 7. 2015 (po prejemu vračila kupnine dne 7. 7. 2015) iz svojega transakcijskega računa dvignil denarni znesek 82.000,00 EUR ter znesek 80.000,00 EUR in 1.600,00 EUR izročil toženi stranki, ki je s tem denarjem 31. 8. 2015 v svojem imenu kupila sporno nepremičnino in plačala davek na promet z nepremičninami za to prodajo. Navedbe v tožbi in tožbeni zahtevek, ki ga je v tej zvezi tožeča stranka postavila, ne opredeljujeta datuma izročitve denarnega zneska, kot ga navaja pritožba, pritožba pa sicer ne pojasni, zakaj izpodbojno dejanje ni opredeljeno z zadostno natančnostjo. Nesklepčnost tožbe je podana tedaj, ko iz navedb v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (torej, ko iz tožbenih navedb ne izhaja tista pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožeča stranka, temveč druga pravna posledica, ali pa ne izhaja pravna posledica za tožečo stranko, temveč za koga drugega), kar pa ni primer v tej zadevi. Po oceni pritožbenega sodišča je tožeča stranka s tožbenimi trditvami z zadostno natančnostjo opisala omenjeno izpodbojno pravno dejanje6, v zvezi s katerim iz tožbenih navedb izhaja zasledovana pravna posledica, o čemer bo več pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Kot pojasnjeno že v sklepu VSK Cpg 194/2019, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je terjatev tožeče stranke na vračilo preveč plačane odškodnine nastala že s prejemom sodbe VSRS II Ips 145/2013 z dne 2. 4. 2015, ki jo je stečajni dolžnik nesporno prejel 22. 5. 2015. Od tega trenutka dalje pa šteje relevantno obdobje za presojo obstojev pogojev insolventnosti stečajnega dolžnika in izpodbojnosti njegovih pravnih dejanj in ne šele obdobje po prejemu sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1639/2015 z dne 8.7.2016, ki je postala pravnomočna s sodbo VSL II Cp 2866/2016 z dne 12. 4. 2017, kot to zmotno navaja pritožba. Obveznost vrnitve namreč nastane, kadar kdo kaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). 195. člen OZ sicer preprečuje vrnitveni zahtevek v primeru neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku, vendar je bilo v postopku ugotovljeno, da stečajni dolžnik temu pogoju ni zadostil. Ker po pozivu tožeče stranke ni prostovoljno vrnil preveč plačane odškodnine, je bila namreč slednja primorana zoper njega vložiti tožbo na njeno vračilo in je s svojim zahtevkom tudi uspela. Pri tem pa je odločilno prav dejstvo, da je stečajni dolžnik kljub vedenju, da je bila zoper sodbo VSL II Cp 1184/2012 (A 12 spisa) vložena revizija (dopis tožeče stranke z dne 21.2.2013, A 18 spisa), s prejeto odškodnino še vedno razpolagal brez omejitev, posledično se je kasneje zoper njega začel tudi postopek osebnega stečaja. To pa nedvomno kaže na to, da prejete preveč plačane odškodnine očitno ni imel namena vrniti7. Zato glede na te ugotovljene okoliščine primera in dejstvo, da stečajni dolžnik za vračilo preveč plačane odškodnine v posledici slabe vere odgovarja po vrnitvenem in ne obogatitvenem načelu8 kot trenutek nastanka njegove obveznosti za vračilo odškodnine ni mogoče upoštevati šele trenutek prejema sodbe sodišča II P 1639/2015 z dne 8. 7. 2016. Vse to je celovito in prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje (točka 11.-13. obrazložitve), podanih zaključkov v tem delu pa pritožba s pavšalnim vztrajanjem na nasprotnem stališču ne uspe izpodbiti.

12. Neutemeljeno pritožba napada tudi zaključke sodišča prve stopnje glede izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika in njegove insolventnosti. Sodišče se je v tem delu pravilno naslonilo na stališče pritožbenega sodišča, ki je v sklepu Cpg 194/2019 pojasnilo, da je za presojo pogojev izpodbijanja ključen trenutek 9. 7. 2015, ko je stečajni dolžnik storil prvi izpodbijani dejanji (izročitev zneskov 80.000,00 EUR in 1.600,00 EUR za nakup sporne nepremičnine in plačilo davka na promet od prodaje). Sodišče je ugotovilo, da je stečajni dolžnik v času prejema sodbe VSRS II Ips 145/2013 (22. 5. 2015) razpolagal le še z zneskom 80.000,00 EUR odškodnine in sporno nepremičnino.9 Res je bila stečajnemu dolžniku po razveljavitvi kupoprodajne pogodbe z dne 30. 3. 2015 za to nepremičnino vrnjena kupnina (7. 7. 2015), vendar iz ugotovitev sodišča prve stopnje10 izhaja, da je pred tem (24. 6. 2015) stečajni dolžnik iz svojega računa že dvignil znesek v višini 80.000,00 EUR, kar torej pomeni, da v času izpodbojnega dejanja 9. 7. 2015 (dviga denarnega zneska 82.000,00 EUR) ni več razpolagal s sredstvi (premoženjem)11 za poplačilo svojih terjatev, med njimi tudi terjatve tožeče stranke (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP).

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da gre pri tem izpodbojnem dejanju za neodplačno razpolaganje stečajnega dolžnika (darilo toženi stranki), s katerim je dolžnik tudi zavestno ravnal v smeri odtujitve svojega premoženja zaradi izognitve plačilu terjatve tožeče stranke. Takšno ravnanje v škodo upnikov pa je izpodbojno tudi v primeru, da je stečajni dolžnik šele s tem zakrivil svojo insolventnost.12 Teorija in sodna praksa sicer glede tega vprašanja pri neodplačnih pravnih poslih nista enotni. Stališče, na katerega se sklicuje pritožba13, temelji na stališču, da je tudi pri neodplačnih razpolaganjih insolventnost v času izpodbojnega dejanja samostojna predpostavka za uspeh z izpodbojnim zahtevkom po ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pritrjuje načelnemu stališču, da dokler je dolžnik plačilno sposoben, se lahko po prosti presoji na novo zadolžuje in odsvaja premoženje ter se sam odloča, kdaj bo izpolnjeval svoje obveznosti, vendar v primeru neodplačnega razpolaganja, s katerim dolžnik zavestno in namenoma onemogoči poplačilo upnikove terjatve in s tem povzroči svojo insolventnost, takšnemu stališču več ni mogoče slediti. S sprejemom takšne razlage bi bili po mnenju pritožbenega sodišča upniki stečajnega dolžnika postavljeni v izrazito slabši položaj, kot upniki dolžnika, ki ni v stečaju in pri katerem je neodplačno razpolaganje mogoče izpodbijati po splošnih pravilih OZ, torej ne glede na dolžnikovo ugotovljeno insolventnost. Skladno z določbo 255. člena OZ je namreč izpodbojno tisto pravno dejanje, ki je bilo strojeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Pri neodplačnih razpolaganjih se domneva, da je dolžnik vedel, da s takšnim razpolaganjem škoduje upnikom, za izpodbijanje pa se ne zahteva, da je bilo tretjemu, v korist katerega je bilo dejanje storjeno, to znano (tretji odstavek 256. člena OZ). Strožja razlaga pogojev izpodbijanja neodplačnih razpolaganj po določbah ZFPPIPP bi tako privedla do situacije, ko bi bilo isto pravno dejanje dolžnika izven stečajnega postopka lahko izpodbojno po pravilih OZ, medtem ko v stečajnem postopku upnik takšnega dejanja ne bi mogel uspešno izpodbijati14. Stečajni upniki bi v tem primeru ob enakih dejanskih okoliščinah pravzaprav ostali brez pravnega varstva, kar po oceni pritožbenega sodišča ni v skladu z namenom ZFPPIPP15 niti ustavno varovanim načelom enakosti (14. člen Ustave RS).

14. Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo trditvenega in dokaznega bremena in s tem toženo stranko postavilo v neenakopraven položaj. Tožeča stranka je v postopku trdila in dokazovala, da je stečajni dolžnik iz svojih računov dvignil denarna sredstva za nakup in ureditev sporne nepremičnine in jih izročil toženi stranki, ki ji neposredno izvedla celotno investicijo, za katero sama ni razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi. V tej zvezi je tožeča stranka podala obsežne trditve in tudi dokazila o denarnih tokovih stečajnega dolžnika in tožene stranke, ki so nakazovali, da je stečajni dolžnik v relativno kratkem času po prejemu sodbe VSRS II Ips 145/2013 (v spornem obdobju) iz svojih računov dvignil denarna sredstva najmanj v višini 162.000,00 EUR in jih izročil toženi stranki za nakup in ureditev sporne nepremičnine16. V dokaz temu se je oprla na vidne prilive denarnih sredstev na računih tožene stranke, ki časovno sovpadajo z dvigom denarnih sredstev stečajnega dolžnika, pri čemer iz transakcijskih računov tožene stranke ni razvidno, da je slednja sama razpolagala s tolikšnimi sredstvi za nakup in adaptacijo sporne nepremičnine. Tožeča stranka se je pri podaji svojih navedb upravičeno sklicevala na spoznavno stisko, saj gre za izpodbojna dejanja med materjo in sinom, zaradi česar je razumljivo, da tožeča stranka vseh okoliščin teh dejanj ni mogla poznati in ji natančneje opisati. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča v postopku v zvezi s tem ponudila zadostno trditveno in dokazno podlago, na podlagi katere se je breme ustreznih trditev in dokazov glede obstoja zadostnih sredstev za nakup in ureditev sporne nepremičnine prevalilo na toženo stranko. Ta bi tako morala v postopku konkretno zatrjevati in tudi dokazati, da je sama razpolagala z zadostnimi sredstvi za nakup in ureditev sporne nepremičnine, predvsem pa glede na trditve tožeče stranke o nepojasnjenih prilivih denarnih sredstev na njenih računih pojasniti izvor in okoliščine pridobitve teh sredstev.

15. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (20. do 25. točka obrazložitve) obširno in celovito ugotovilo dejansko stanje glede premoženja in denarnih sredstev stečajnega dolžnika in tožene stranke ter glede njihove porabe (dviga) s strani stečajnega dolžnika in pridobitve na strani tožene stranke. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da so dvigom denarnih sredstev s strani stečajnega dolžnika v spornem obdobju (skupno 162.000,00 EUR) sledili prilivi (pologi gotovine) na računih tožene stranke (v obdobju od 1. 7. 2015 do 1. 6. 2016 na račun DBS d.d. v znesku 56.000,00 EUR in na račun SKB d.d. v znesku 23.500,00 EUR), v zvezi s katerimi tožena stranka v postopku ni podala nobenih pojasnil. Izplačila iz teh računov pa so bila v pretežni meri porabljena za plačilo računov za adaptacijo sporne nepremičnine (točka 22. obrazložitve), pri čemer pa je sodišče ugotovilo tudi, da tožena stranka niti pred nakupom sporne nepremičnine ni razpolagala z denarnimi sredstvi za njeno plačilo. Tožena stranka se je v postopku branila, da je sporno nepremičnino kupila z lastnimi sredstvi (prejeto odškodnino v višini 50.000,00 EUR in prihranki iz naslova oddaje druge nepremičnine v najem), vendar tudi v zvezi s tem ni podala konkretnejših trditev, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je del prejete odškodnine porabila takoj po prejemu, 33.000,00 EUR je nato prenakazala na varčevalni račun in znesek 28.000,00 EUR nato 30. 9. 2015 tudi dvignila. Kupnino za sporno nepremičnino v znesku 80.000,00 EUR pa je prodajalki E. E. plačala 26. 8. 201517, pri čemer pa takrat iz svojih računov18 ni dvignila večjih denarnih zneskov. Vseh teh ugotovitev pritožba konkretno ne izpodbija, zato zaključkov sodišča, da tožena stranka ni imela denarnih sredstev za kritje celotne investicije nakupa in ureditve sporne nepremičnine, in da ji je ta denarna sredstva (v izpodbijani višini) izročil prav stečajni dolžnik, ne uspe omajati.

16. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča v odločbi Cpg 194/2019 v postopek pravilno pritegnilo izvedenca gradbene stroke z nalogo, da oceni obseg vlaganj in koristi na strani tožene stranke, ki jih je s tem pridobila. Pri tem je pomembno, da se v ta obseg vlaganj ne vključijo vlaganja, ki so bila izvršena izključno za potrebe stečajnega dolžnika kot invalidne osebe, saj toženi stranki od teh vlaganj ni mogoče pripisati koristi. Sodišče prve stopnje je sicer res v sklepu o imenovanju sodnega izvedenca slednjemu postavilo nalogo, naj od ugotovljenih vlaganj razmeji vlaganja, ki so bila izvedena izključno za potrebe invalida in tista, ki jih invalidna oseba ne potrebuje19. Vendar, kot je v obrazložitvi sodbe (32. in 33. točka) sodišče prve stopnje že pravilno zapisalo, je sodni izvedenec svojo nalogo glede na namen vrednotenja20 pravilno opravil, saj je ugotovil celotno vrednost vlaganj in koristi tožene stranke (177.350,00 EUR), od tega pa odštel vlaganja, ki so bila izvedena izključno za potrebe invalidne osebe (12.250,00 EUR). Takšen način vrednotenja je sodni izvedenec utemeljil z dejstvom, da so vlaganja, ki niso potrebna izključno za invalidno osebo, izvedbeno in vrednostno enaka za zdravo osebo, zaradi česar ima ta (tožena stranka) od teh vlaganj koristi do višine celotne vrednosti vlaganj, zmanjšane za vlaganja, potrebna za potrebe invalidnosti (list. št. 242-243 spisa).

17. Upoštevaje dejstvo, da tožena stranka sicer izračuna vlaganj in posledične koristi iz tega naslova ni konkretno grajala, je tako sodišče prve stopnje vrednost ugotovljenih vlaganj za potrebe invalidne osebe pravilno odštelo od celotne vrednosti vlaganj. Vendar upoštevaje dejstvo, da so predmet odločanja v tem postopku le še vlaganja do višine 68.525,95 EUR, bi moralo sodišče prve stopnje višino ugotovljenih vlaganj za potrebe invalidne osebe21 odšteti od tega zneska. Po takšnem izračunu tako ugotovljena korist tožene stranke znaša 56.275,95 EUR.

18. Ker je celotna ugotovljena vrednost vlaganj v nepremičnino tožene stranke po izračunu sodnega izvedenca sicer bistveno višja (177.350,00 EUR)22, pa se kot nepomembne izkažejo pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje pri izračunu koristi tožene stranke ni upoštevalo, da je dela na sporni nepremičnini izvajal tudi brat stečajnega dolžnika23, in da je stroške ureditve nepremičnine deloma plačala tudi tožena stranka (25.465,31 EUR). Kot se je izkazalo tekom postopka, ugotovljena višina denarnih sredstev, ki jih je stečajni dolžnik izročil toženi stranki za nakup in ureditev sporne nepremičnine, v pomembni meri odstopa od celotne vrednosti investicije za sporno nepremičnino24, zaradi česar morebitna nadaljnja vlaganja s strani brata stečajnega dolžnika in tožene stranke same niso (več) relevantna in na odločitev v tej zadevi ne vplivajo.

19. Zmotno je tudi stališče pritožbe glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo v zvezi z vrnitvenim zahtevkom. Glede na to, da je z razveljavitvijo učinkov pravnega dejanja odpadla pravna podlaga, da tožena stranka prejeto obdrži, gre po vsebini v tem primeru za neupravičeno obogatitev na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je zato pri svoji odločitvi pravilno oprlo na določbo 193. člena OZ in zamudne obresti prisodilo od dneva pridobitve.25 Pravilno pritožba opozarja le na dejstvo, da je tožena stranka kupnino za sporno nepremičnino plačala 31. 8. 2015 (priloga B20 spisa), zaradi česar zamudne obresti v tem delu vrnitvenega zahtevka tečejo od tega dne in ne že od 26. 8. 2015, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

20. Glede na vse navedeno je pritožba zoper izpodbijano sodbo delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato delno ugodilo in jo glede izpodbojnega pravnega dejanja vlaganja denarnih sredstev stečajnega dolžnika (tretja alineja II. in III. točke izreka) glede zneska 12.023,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2016 razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo (tretji odstavek 354. člena ZPP), v preostalem delu v tej točki pa je sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek nad zneskom 56.275,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2016 zavrnilo (358. člen ZPP). Prav tako je izpodbijano sodbo spremenilo v odločitvi glede zakonskih zamudnih obresti pri izpodbojnem dejanju izročitve denarnega zneska 81.600,00 EUR (prva in druga alineja III. točke izreka), in sicer tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 26. 8. 2015 do 30. 8. 2015 zavrnilo (358. člen ZPP). Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo potrebno poseči tudi v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (V. točka izreka). Ker je tožeča stranka v pravdi le deloma uspela26, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju izračuna stroškov obeh strank v postopku27 odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

21. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela v sorazmerno majhnem delu, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in njeni stroški za postopek niso bili potrebni. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Stečajni postopek zoper njega je bil začet 23. 6. 2017 in se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. St 0000/2017. 2 V napotkih sodišču prve stopnje je pritožbeno sodišče zapisalo, naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o izpodbojnem dejanju nakazila ali izročitve denarnega zneska toženi stranki v višini 81.600,00 EUR (ki naj ne bo alternativno določen) in o izpodbojnem dejanju vlaganja denarnih sredstev v sporno nepremičnino (v okviru izpodbijanega in razveljavljenega dela v višini 68.525,95 EUR v II. in III. točki izreka), pri čemer naj ugotovi višino koristi na strani tožene stranke z izključeno vrednostjo vlaganj, izvedenih za potrebe stečajnega dolžnika kot invalidne osebe. 3 Izvedenec je ugotovil, da znaša povečanje vrednosti sporne nepremičnine (z izključeno vrednostjo objekta v III. gradbeni fazi) 177.350,00 EUR, pri čemer znaša vrednost vlaganj za potrebe invalidne osebe 12.250,00 EUR. Razlika v višini 165.100,00 EUR torej predstavlja korist tožene stranke zaradi izvedenih vlaganj. 4 Ker so bila izpodbijana pravna dejanja v postopku dokazana, v njihovi posledici pa je bila zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika, da lahko zaradi tega drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo storjeno (objektivni pogoj izpodbojnosti) in upoštevaje dejstvo, da sta bili dejanji storjeni v korist ožje povezane osebe (drugi odstavek 391. člena ZFPPIPP v zvezi z drugo točko prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP), je sodišče zaključilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za razveljavitev teh pravnih dejanj v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženo stranko. 5 Pravilno dopolnjeni v ponovljenem sojenju. 6 Ki je bilo toženi stranki poznano in se je v zvezi z njim tudi konkretno opredelila. 7 VSRS je v sodbi II Ips 306/2017 z dne 7. 6. 2018, s katero je bila vložna revizija zavrnjena, jasno zapisalo, da se stečajni dolžnik pri porabi prejete odškodnine na dobro vero in na odpad koristi ne more uspešno sklicevati (ob porabi prejete odškodnine več ni bil pošteni prejemnik). 8 Tako tudi VSRS v sodbi II Ips 306/2017. 9 Tega zaključka pritožba ne izpodbija. 10 Podanih ob pregledu denarnih tokov stečajnega dolžnika (prilogi A15 in A28 spisa), ki jim pritožba ne oporeka. 11 Takrat ni več razpolagal s sporno nepremičnino. 12 Insolventnost v tem primeru ni predpostavka izpodbijanja; pomembno je le, da je bilo dejanje opravljeno znotraj petletnega obdobja izpodbojnosti, kot ga določa prvi odstavek 391. člena ZFPPIP (Prim. dr. Nina Plavšak, Komentar ZFPPIPP, Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2017; Velkaverh A. Predpostavke za izpodbijanje dolžnikovih neodplačnih pravnih dejanj v stečaju, Pravna praksa št. 14/2015 in VSC Cpg 100/2019). 13 Relevantna med njimi v zvezi z neodplačnimi razpolaganji v osebnem stečaju je sicer le: Prof. dr. Saša Prelič, Plačilna nesposobnost dolžnika kot predpostavka za izpodbijanje pravnih dejanj po ZFPPIPP, Pravna praksa št 6/2013 in odločba VSM I Cpg 290/2019, ki se izrecno opredeljuje do tega vprašanja. 14 Izpodbijanje pravnih dejanj po pravilih OZ je v stečajnem postopku izključeno na podlagi določbe prvega odstavka 270. člena ZFPPIPP. 15 Enaka obravnava in poplačilo vseh upnikov stečajnega dolžnika. 16 Tožbene trditve so bile sicer podane še na višji znesek razpolaganja (249.600,00 EUR). 17 Pravilno 31. 8. 2015, kot izhaja iz potrdila o plačilu (priloga B20 spisa). 18 Na katerih so že bili vidni nepojasnjeni pologi gotovine. 19 Po stališču tožene stranke takšnih vlaganj ni. 20 Ugotovitev koristi, ki jih je tožena stranka imela od izpodbojnega dejanja vlaganj denarnih sredstev v ureditev nepremičnine. 21 Ki jih pritožba po višini ne izpodbija. 22 Česar pritožba ne izpodbija. 23 V zvezi s čimer sicer tožena stranka ni podala nobenih konkretnih trditev, temveč je o tem šele tekom postopka izpovedala zaslišana priča D. D. 24 Vrednost dokončanega in vseljenega objekta na dan 23. 6. 2017 je po ugotovitvi sodišča prve stopnje znašala 254.800,00 EUR (od te vrednosti je bila odšteta vrednost gradbenega objekta v 3. gradbeni fazi, ki ustreza vrednosti nakupa sporne nepremičnine po kupoprodajni pogodbi). 25 Časovnemu trenutku začetka teka zamudnih obresti glede na slabo vero tožene stranke sicer pritožba ne oporeka. 26 Po novem z manjšim uspehom, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. 27 Ki po višini niso predmet pritožbene graje.