Jedro

Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da tožniku vtoževanih regresov ni izplačala, tožnik pa tudi ni dal nobenega pisnega soglasja, da bi toženec karkoli lahko pobotal, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku po plačilu regresov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 609,58 EUR ter mu po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje; za leto 2009 v bruto znesku 686,00 EUR ter mu po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje; za leto 2010 v bruto znesku 61,18 EUR ter mu po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika za plačilo neto zneska regresa za leto 2008 v višini 512,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za leto 2009 v višini 576,24 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila in za leto 2010 v višini 51,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 259,08 EUR v roku 8 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga laično pritožbo tožena stranka in v njej navaja, da je že na naroku obrazložila, zakaj ni izplačala regresa tožniku in pri tem vztraja. Navaja, da je za tožnika plačala račune v imenu tožene stranke, za kompenzacijo pa mu ni izplačala regresa, ker sta se to ustno dogovorila. Tožnik jo je sam prosil, da mu plača račune, ker ni imel dovolj denarja. Račune je zanj plačala, zato mu ni dolžna plačati regresa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožnik s predmetno tožbo vtožuje plačilo regresov za redni letni dopust za leto 2008, 2009 in 2010. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, po zaslišanju tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke, ugotovilo, da tožniku vtoževani regresi niso bili plačani. Med strankama je bilo sporno, ali sta se stranki dogovorili, da bo namesto izplačila vtoževanih regresov tožena stranka plačala račune, ki bi jih sicer moral plačati tožnik. Tako je sodišče v dokaznem postopku preverjalo, ali je med strankama obstajal ustni dogovor o tem, da se plačilo vtoževanih regresov kompenzira s plačilom računov, ki jih je tožena stranka plačala tožniku za izobraževanje, ker sam ni imel denarja. Tožena stranka je zatrjevala, da je v mesecu maju 2009 sam predlagal toženi stranki, da se opravi plačilo teh računov tako, da se kompenzira z regresi za letni dopust. Tožnik je zatrjeval nasprotno, da med njima ni obstajal dogovor o tem, da naj bi vtoževani zneski regresov služili za plačilo računov, na katere se sklicuje tožena stranka. Te račune je tožnik toženi stranki poravnal, nanašali pa so se na plačilo računov za izobraževanje, ki ga je opravil v lastnem interesu. Sodišče je po soočenju tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke ugotovilo, da med strankama ni bil dosežen niti ustni niti pisni dogovor o kompenzaciji plačila vtoževanih zneskov s plačilom računov (Bı), niti niso bili za pobot izpolnjeni zakonski pogoji. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zahtevku za plačilo regresov za letni dopust za leto 2008, 2009 in 2010 ugodilo, višina samega regresa pa med strankama ni bila sporna.

Po določbi 1. odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da tožniku vtoževanih regresov ni izplačala, zato je sodišče utemeljeno ugodilo zahtevku po plačilu regresov. Po določbi 2. odstavka 136. člena ZDR pa delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, tožnik pa ni podal nobenega pisnega soglasja, da bi toženec karkoli lahko pobotal. V kolikor je tožena stranka plačala osebne račune za tožnika, tožnik pa izposojenega denarja ni vrnil, lahko tožena stranka zoper tožnika iz tega naslova vloži civilno odškodninsko tožbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.