Jedro

Sodišče druge stopnje je utemeljeno presodilo, da so pri obtožencu še vedno podani razlogi za pripor po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, pri čemer je upoštevalo obseg obtoženčeve kriminalne dejavnosti, njegovo vztrajnost, ter dejstvo, da naj bi v kratkem času po izrečeni sodbi Okrožnega sodišča v Krškem z izvršitvijo kaznivih dejanj nadaljeval. Te objektivne okoliščine je pravilno povezalo tudi z obtoženčevo dosedanjo kaznovanostjo.

Izrek

Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je za obtoženega J. H. tudi po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. in 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), podan razlog za pripor iz 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik, ki navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje navedlo konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je pri obtožencu še vedno podana tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, da jo je mogoče odvrniti le s priporom. Zagovornik se ne strinja s presojo sodišča druge stopnje, da obseg kriminalne dejavnosti, za katero je obtoženec v kazenskem postopku, vztrajnost, dosedanja kaznovanost in okoliščina, da naj bi že mesec dni po izrečeni sodbi v kazenski zadevi II K 53390/2012 Okrožnega sodišča v Krškem storil novo kaznivo dejanje, utemeljujejo sklep o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ter o obstoju pripornega razloga.

5. Zagovorniku ni mogoče pritrditi, da priporni razlog pri obtožencu ne obstaja več oziroma, da ga je pritožbeno sodišče napačno presodilo. Sodišče druge stopnje je ugotovilo objektivne ter subjektivne okoliščine, pomembne za presojo nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da obstaja realna in konkretna nevarnost ponovitve specifičnega, to je istovrstnega kaznivega dejanja. Pri presoji se je utemeljeno oprlo na okoliščine storitve kaznivega dejanja, pravno opredeljenega kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, da naj bi obtoženec kontinuirano izvrševal kazniva dejanja velike tatvine (v obdobju od 12. 1. 2013 do 3. 9. 2013). Pravilno je presodilo, da obseg obtoženčeve kriminalne dejavnosti, njegova vztrajnost, dejstvo, da naj bi v kratkem času po izrečeni sodbi Okrožnega sodišča v Krškem z izvršitvijo kaznivih dejanj nadaljeval. Te objektivne okoliščine je pravilno povezalo tudi z obtoženčevo dosedanjo kaznovanostjo (sodba Okrožnega sodišča v Krškem II K 53390/2012 z dne 13. 12. 2012 zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, pa tudi sodba Okrajnega sodišča v Brežicah II K 46905/2012 z dne 13. 1. 2014 zaradi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena). Tako je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da so pri obtožencu še vedno podani razlogi za pripor po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zagovornikova drugačna presoja okoliščin, ki so bile podlaga za sklep o obstoju pripornega razloga, ne more privesti do drugačnih ugotovitev, kot jih je sprejelo sodišče druge stopnje.

6. Zagovornik tudi trdi, da je pripor, ki je bil zoper obtoženca prvič odrejen septembra 2013 in traja že skoraj leto in pol, nesorazmeren ukrep. Meni pa tudi, da je sodišče druge stopnje napačno presodilo, da naj bi obtoženec v času, ko je bil v hišnem priporu zlorabil zaupanje sodišča, saj se pri utemeljevanju, da ni mogoče pripora nadomestiti s hišnim priporom naslanja na dogodke, ki so se pripetili tri mesece po tem, ko je bil hišni pripor zoper obtoženca odpravljen. Zavzema se za ponovno nadomestitev pripora s hišnim priporom in poudarja, da bi bilo, ker je pripor nesorazmeren, isti učinek mogoče doseči tudi z milejšim ukrepom.

7. Trajanje pripora, ki ga poudarja zagovornik, ni razlog za drugačno odločitev. Obtoženec je bil v priporu od 26. 9. 2013 do 8. 12. 2013, ko je bil pripor nadomeščen s hišnim priporom, hišni pripor pa je bil odpravljen dne 10. 4. 2014. Zoper obtoženca pa je bil pripor ponovno odrejen iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem I Ks 11649/2014 z dne 5. 8. 2014 in traja od 19. 8. 2014 dalje. Samo trajanje pripora ni nerazumno dolgo ob upoštevanju ugotovljene visoke stopnje nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, ki ogroža varnost drugih, saj napada njihovo premoženje. Zato je zadoščeno pogoju, da je pripor neogiben ukrep za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Pripor pa je, kot najhujši poseg v osebno svobodo, v razumnem sorazmerju s težo dejanja, ki se očita obtožencu.

8. Zagovornik neutemeljeno trdi, da je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je obtoženec zlorabil hišni pripor. Pritožbeno sodišče je v točki 4 poudarilo, da je bil hišni pripor zoper obtoženca dne 10. 4. 2014 odpravljen. Razlog za odpravo pripora je bilo obtoženčevo zdravljenje v Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa o odpravi pripora, je sodišče prve stopnje zato ocenilo, da priporni razlog nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ni več podan. Sodišče druge stopnje pa je okoliščino, da naj bi obtoženec zlorabil zaupanje sodišča povezalo z dejstvom, da se obtoženec terapij, zaradi zdravljenja odvisnosti v Psihiatrični kliniki v Ljubljani v juliju mesecu ni udeležil. Presodilo je, da tudi to utemeljuje sklepanje, da pripora ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom.

9. Tudi zagovornikovo zavzemanje za nadomestitev pripora s hišnim priporom ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče je navedlo jasne in konkretne razloge, ki utemeljujejo tako visoko stopnjo nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da je pripor neogiben. Ko je ocenilo, da je nevarnost ponovitve kaznivega dejanja mogoče odvrniti le s priporom, je tudi zavzelo stališče o tem, da pripora ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).