7. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil odvetnik mag. A. A. iz Ž., na seji senata dne 27. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper:

– sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 327/2004 z dne 18. 11. 2004 in

– sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 313/2004 z dne 10. 9. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. K 112/2003 z dne 31. 7. 2004

se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Kranju, s katerim so bili pritožniku, ki je bil v kazenskem postopku postavljen obtoženemu Đ. H. kot zagovornik po uradni dolžnosti, priznani nagrada in stroški zastopanja v višini 6.690.020 SIT. Pritožnik izpodbija tudi sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bila zavržena zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zoper pravnomočni sklep o odmeri nagrade in stroškov zastopanja.

2.Pritožnik zatrjuje zmotno uporabo prava in kršitev 2.,14., 22., 23., 26., 66., 137. in 153. člena Ustave. Navedene ustavne določbe naj bi sodišče kršilo s tem, da mu ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti od priznane nagrade in stroškov zastopanja po poteku 30 dni od vložitve posameznih stroškovnikov skladno z določbami Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in nasl.). Stališče sodišča, da je dolžno o stroških odločiti šele v roku 30 dni od zadnjega stroškovnika, naj bi bilo v nasprotju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave. Dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti naj bi veljala tudi za primer, ko se obveznosti poravnavajo iz proračuna. V nasprotnem primeru naj bi bila kršena načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnik poudarja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Iz priloženih sklepov sodišč naj bi izhajalo, da sodišča redno prisojajo zakonske zamudne obresti od poteka 30 dni od vložitve posameznih stroškovnikov. Kršitev 23. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbami, da sodišče ni odločalo v razumnem roku in da je bil prvostopenjski sklep antidatiran. Pritožnik izpodbija tudi stališče Vrhovnega sodišča, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Ker naj bi Vrhovno sodišče nepravilno ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena tudi v korist obdolženca, naj bi s tem kršilo 2. in 29. člen Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj drugostopenjski sklep spremeni tako, da ugodi zahtevku za zamudne obresti in stroške pritožbe z dne 30. 8. 2004, stroške ustavne pritožbe pa naj naloži v breme proračuna.

B.

3.V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sta izpolnjena oba pogoja.

4.Odločitve sodišč (tudi če bi bile z njimi kršene človekove pravice – glede tega se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeljevati) ne morejo imeti pomembnejših posledic za pritožnika. Nepriznanje zamudnih obresti od posameznih zneskov iz naslova nagrad in stroškov zastopanja za pritožnika v tem primeru ne more imeti takšnega pomena, da bi se s tem vprašanjem moralo ukvarjati še Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.Prav tako od odločitve v obravnavanem primeru ni pričakovati rešitve tako pomembnega pravnega vprašanja, da bi to upravičevalo vsebinsko presojo Ustavnega sodišča v postopku te ustavne pritožbe (tako tudi v sklepu št. Up-214/97 z dne 16. 6.1999, Uradni list RS, št. 59/99 in OdlUS VIII, 303). Presoja Ustavnega sodišča bi zadevala vprašanje pravilnosti uporabe prava glede priznavanja zamudnih obresti in dopustnosti zahteve za varstvo zakonitosti v postopku odločanja o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava. Tudi če bi Ustavno sodišče v tej zadevi ugotavljalo, ali so izpodbijane odločitve takšne, da predstavljajo kršitev pritožnikovih ustavnih pravic, bi šlo za uporabo že izdelanih kriterijev za presojo, ali so bile kršene ustavne pravice pritožnika, zato od odločitve v tej zadevi ne gre pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.

6.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer