Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 10989/2009 z dne 20. 4. 2010 obsojeno M. V. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja in ob posebnem pogoju, da bo oškodovancu v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe povrnila premoženjskopravni zahtevek v znesku 2.000,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 10989/2009 z dne 18. 8. 2010 obsojenkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenka je zoper navedeno pravnomočno sodbo na Vrhovno sodišče vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, naslovljeno s „Pritožba zoper sodbo. Št. Kp 10989/2009“. V njej navaja, da ni mogla vedeti, da oškodovancu kupnine ne bo mogla v celoti izplačati, da ni imela goljufivega namena, da gre za civilnopravno in ne kazensko zadevo, da se je postopek vodil inkvizitorno, da je bil končan zgolj v osmih mesecih ter da ji je bila kršena pravica do strokovne obrambe, ker ji ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter nezakoniti sodbi razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagal zavrnitev zahteve, ker le-ta po vsebini izpodbija zmotno ugotovljeno dejansko stanje, obsojenki pa tudi ni bila kršena pravica do obrambe.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojenki, ki se o njem ni izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodba I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in drugih) navedlo kriterije, ki jih mora izpolnjevati zahteva za varstvo zakonitosti, da Vrhovno sodišče lahko preizkusi v njej zatrjevane kršitve. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno in praviloma devolutivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče napasti sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev zakona, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati le obstoj tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek zahteve jasen in določen. Načelo dispozitivnosti strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkušalo utemeljenost zahteve. Ni dovolj, da se vložnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Poleg tega je v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti nobene od kršitev zakona, ki jih je mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom, določno ne opredeli, ampak ponuja lastno oceno dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi ter na tej podlagi zavrača odločitev sodišča. 7. Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je bila obsojenki kršena pravica do „strokovne obrambe“, ker ji je bilo onemogočeno zagovarjati se s pomočjo zagovornika, dodeljenega v okviru brezplačne pravne pomoči, s čimer obsojenka nakazuje na kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP oziroma na kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave Republike Slovenije.

8. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenka na prvi glavni obravnavi dne 19. 2. 2010 izjavila, da bo zaprosila za brezplačno pravno pomoč, zaradi česar je sodišče glavno obravnavo preložilo, obsojenki pa naložilo, da sodišču v osmih dneh predloži dokazilo, da je vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Dne 1. 4. 2010 je obsojenka sodišče po telefaksu obvestila, da brezplačne pravne pomoči do tega dne še ni uspela urediti ter da se bo do pridobitve le-te branila sama. Na glavni obravnavi dne 2. 4. 2010 je sodišče obsojenko vprašalo, če se želi zagovarjati s strokovno pomočjo zagovornika. Obsojenka je odgovorila, da zagovornika ne potrebuje ter da se bo zagovarjala sama.

9. Glede na navedena procesnopravna dejstva Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenka imela možnost, da se zagovarja s pomočjo zagovornika, kakor tudi, da zaprosi zanj v okviru brezplačne pravne pomoči, česar pa očitno ni storila in sodišču o tem v zahtevanem roku ni predložila potrdila, temveč je izjavila, da zagovornika ne potrebuje in da se bo zagovarjala sama, zato ji pravica do obrambe ni bila kršena.

10. Obsojenka z obsežnimi navedbami, da ni vedela, da oškodovancu kupnine ne bo mogla v celoti izplačati, da ni imela goljufivega namena, da gre za civilnopravno in ne kazensko zadevo, da so navedbe tožilstva lažne, da se je postopek vodil inkvizitorno ter da je bil končan zgolj v osmih mesecih, ne uveljavlja nobene kršitve zakona temveč uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

11. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva praktično v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Glede na izid postopka je obsojenka, ki je zaposlena in prejema plačo, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.