Jedro

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog tudi v primerih, v katerih ugotovi, da je nadaljnje izvajanje dokazov odveč, ker je določeno relevantno dejstvo že ugotovljeno z izvedenimi dokazi.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega Z.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 1.3.2006 obsojenega Z.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ ter mu izreklo po 50. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino 60.000,00 SIT. Po prvem odstavku 94. člena ZKP mu je naložilo plačilo stroškov za prisilno privedbo. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanemu podjetju S.d.o.o. prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 3,423.450,00 SIT, s presežkom tega zahtevka pa ga napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.6.2007 zavrnilo pritožbo zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 600,00 EUR.

Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka v skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev višjemu sodišču ali sodišču prve stopnje.

Po navedbah zahteve bi sodišče moralo izpovedbe prič natančneje preučiti. Ugotovilo bi, da so navajale netočna dejstva, ki so kontradiktorna in v bistvu potrjujejo obsojenčev zagovor. Pričanja so kontradiktorna tudi glede obstoja pogodbe in načina plačevanja. Dogovorjen način plačevanja je bila kompenzacija. V nadaljevanju graja presojo verodostojnosti zaslišanih prič ter opozarja na okoliščino, povezano z likvidnostnimi težavami lastnih naročnikov, na vnovčitev menice v poslu s C. in na delno poravnavo obveznosti. Navaja razloge, zaradi katerih je obramba predlagala pritegnitev izvedenca finančne stroke s trditvijo, da je sodišče z zavrnitvijo tega dokaznega predloga prekršilo obsojenčevo pravico obrambe. Vložnica zahteve izpodbija tudi zaključek sodišča, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom. Po njeni oceni obljuba gotovinskega plačila ne vsebuje takega naklepa. Poudarja tudi, da je obsojenec iskal načine poplačila obveznosti in ni prikazoval stanja, s katerim bi preslepil odgovorne osebe pri družbi S.d.o.o. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po njegovem stališču vsebuje zahteva navedbe, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje in s katerimi izraža le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, zavrnitev dokaznega predloga za odreditev izvedenca finančne stroke pa po njegovi oceni ni vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, njen namen je varovanje zakonitosti kazenskega postopanja. Zato se sme to izredno pravno sredstvo vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo ali zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku le iz razlogov, predpisanih v prvem odstavku 420. člena ZKP. Določba drugega odstavka 420. člena ZKP pa med ostalim predpisuje, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in ne popolne ugotovitve dejanskega stanja. V obsegu, v katerem vložnica zahteve ne soglaša s presojo obsojenčevega zagovora in izpovedb zaslišanih prič z utemeljitvijo, da so priče navajale netočna dejstva, ki so kontradiktorna in v katerem graja zaključek sodišča o obsojenčevem naklepnem ravnanju ter se pri tem sklicuje, da temu nasprotuje obljuba gotovinskega plačila ter na okoliščini, da je obsojenec iskal načine poplačila obveznosti in da ni preslepil odgovornih oseb oškodovane družbe, izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

Na glavni obravnavi dne 1.3.2006 je zagovornica predlagala, da se v postopek pritegne izvedenca finančne in računovodske stroke, ki bi ugotovil, ali je družba E.d.o.o. v kritičnem času imela slabe poslovne rezultate in kako je finančno poslovala. Ugotovil bi, koliko blaga je bilo naročeno pri S.d.o.o., koliko neplačanih obveznosti je imela družba E.d.o.o. po nastanku škodnega dogodka do drugih dobaviteljev, kakšen je bil razlog, da S.d.o.o. ni bil poplačan v celoti in ali je ob prilivu sredstev po vnovčenju imel E.d.o.o. še obveznost plačila terjatev, kot so plače in prispevki za zaposlene in ali je bila možna kompenzacija, tudi kompenzacija s C. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog z utemeljitvijo, da je obsojenec v zagovoru povedal, da je bilo finančno stanje firme E.d.o.o. v kritičnem obdobju v redu, da račun firme takrat ni bil blokiran in da je do blokade prišlo šele, ko je družba S.d.o.o. dosegla izvršbo. Poudarilo je, da se obsojencu očita, da se je zavezal izpolniti plačilo obveznosti z nakazilom na žiro račun oškodovane družbe, možnost sklenitve kompenzacije pa sta v izpovedbah pojasnili priči A.Š. in D.Č. Z istimi razlogi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga tudi v sodbi.

V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornica uveljavljala zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona in izpodbijala odločbe o kazenski sankciji, stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku. V okviru obrazložitve pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je opozorila na potrebo po zaslišanju izvedenca finančne stroke. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe presodilo in ob upoštevanju vseh pred sodiščem prve stopnje ugotovljenih odločilnih dejstev zaključilo, da je bila zavrnitev dokaznega predloga utemeljena.

Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe, je sodišče ugotovilo naslednja odločilna dejstva: obsojenec se je dogovoril za dobavo elektromateriala za opravljanje svoje dejavnosti z družbo S.d.o.o., zaposlenim v tej družbi je prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene, saj se je zavezal, da bo prejeto blago plačal na žiro račun oškodovane družbe v roku 45 dni od posamezne dobave in pri tem obljubljal kvalitetno plačilo, zaradi česar so mu bili priznani posebni rabati, obsojenec je ves čas dobave materiala zatrjeval, da je le ta namenjen za objekt D. in obljubljal, da bo račune plačal, pri tem pa vedel, da obveznosti na žiro račun S.d.o.o. ne bo poravnal, saj je gotovinska sredstva potreboval za plačilo drugih obveznosti, z vnovčitvijo menice C. pa je prišel do poplačila del na objektu D. v znesku 6,259.795,00 SIT, od tega pa je v mesecu novembru 2000 podjetju S.d.o.o. nakazal le 619.101,00 SIT. Na podlagi teh dejstev, ugotovljenih z izvedenimi dokazi, je sodišče presodilo, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje, pri tem pa sklepalo, da je ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa.

Po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Zato sme zavrniti dokazni predlog tudi v primerih, v katerih ugotovi, da je nadaljnje izvajanje dokazov odveč, ker je določeno relevantno dejstvo že ugotovljeno z izvedenimi dokazi. Sodišče je okoliščine, povezane s poslovnimi rezultati obsojenčeve družbe in njenim finančnim poslovanjem ugotovilo z izvedenimi dokazi. V takem položaju in upoštevaje utemeljitev predlaganega dokaza ni mogoče sklepati, da gre za takšen dokaz, katerega izvedba bi lahko bistveno spremenila stanje stvari oziroma ustvarila dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Lažno prikazovanje, da bodo prevzete obveznosti izpolnjene in sklepanje sodišča na obsojenčevo zavestno ravnanje, se namreč ne opira le na poslovne rezultate in finančno poslovanje družbe, ki jo je vodil, temveč tudi na druga prikazana dejstva. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo izvedbo tega dokaza in s takšno odločitvijo ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

Vložnica zahteve kršitve kazenskega zakona ni opredelila, prav tako je ni obrazložila. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katerem se sklicuje vložnik v zahtevi. To pomeni, da bi morala vložnica zahteve kršitev zakona konkretno opredeliti in tudi ustrezno obrazložiti. Ker tega ni storila, Vrhovno sodišče kršitve kazenskega zakona ni moglo preizkusiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega Z.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).