Jedro

Tožnika sta ob vpogledu v upravni spis zadeve zahtevala tudi preslikavo (kopiranje) dela dokumentacije. To pravico tožnikoma (kot stranskima udeležencema v upravnem postopku) daje prvi odstavek 82. člena ZUP, upravni organ pa jima jo je z vztrajanjem, da je glede dela dokumentov možen zgolj vpogled v spis, ne pa tudi njihova preslikava, kršil. Ob prejemu kopij zahtevane dokumentacije (ne glede na predhodni pregled upravnega spisa) sta se tožnika upravičeno zanašala, da so te istovetne izvirniku spisovne dokumentacije v zadevi, na tej predpostavki pa sta se tudi pripravila na ustno obravnavo. V položaju, ko se je na slednji izkazalo, da prejete kopije niso istovetne izvirniku dokumentacije, je upravni organ s tem, ko je ustno obravnavo (ob nasprotovanju tožnikov) kljub temu izvedel, nedopustno posegel v pravico tožnikov, da kot stranska udeleženca uveljavita in zavarujeta svoje pravice v postopku, ter kršil njuno pravico do izjave.

Tožnika sta imela za predložitev dokazov v zvezi z njunim nasprotovanjem gradnji dejansko na razpolago največ 8 dni. Tako omogočen rok je bistveno krajši, kot ga je za primernega v zadevi štel in določil že prvostopenjski organ (sam ta je določil 15-dnevni rok za predložitev dokazov), zato sodišče ugotavlja, da je bilo tudi z omogočitvijo takšnega (prekratkega) roka kršena pravica tožnikov, da se (učinkovito) izjavita o zahtevkih in navedbah strank z nasprotnim interesom (9. člen ZUP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, št. 351-1732/2017-59 z dne 26. 4. 2018, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadete stranke A., d. o. o., Ljubljana, za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je dne 26. 4. 2018 izdala gradbeno dovoljenje, št. 351-1732/2017-59 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katerim je investitorju A., d.o.o. (v predmetnem upravnem sporu in v nadaljevanju prizadeta stranka) dovolila odstranitev obstoječega stanovanjskega objekta ter gradnjo novega večstanovanjskega objekta in ograje (kot nezahtevnega objekta) na zemljišču s parc. št. 50/3, k.o. ..., za dostop in dovoz ter za gradnjo kanalizacijskega ter plinskega priključka preko zemljišč s parc. št. 49/1 in 52/20, obe k.o. ..., za gradnjo vodovodnega priključka preko zemljišča s parc. št. 52/20, k.o. ..., ter za gradnjo elektro priključka preko zemljišč s parc. št. 53/17 in 52/20, obe k.o. ..., po projektu, ki je sestavni del dovoljenja. Tožnikoma, ki sta lastnika sosednjih nepremičnin, je bil v postopku priznan položaj stranskih udeležencev.

2. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo (1. točka izreka), zavrnila njuno zahtevo po povrnitvi stroškov postopka (2. točka izreka) ter jima naložila povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, ki ga je podala prizadeta stranka (3. točka izreka).

3. Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata in vlagata tožbo. V njej najprej zatrjujeta, da toženka ni odgovorila oziroma je zgolj pavšalno odgovorila na njune pritožbene očitke, s čemer je bilo poseženo v pravico tožnikov do učinkovitega izjavljanja v postopku, v ustavno zagotovljeno pravico do enakega varstva pravic po določbah 22. člena Ustave RS ter v pravico do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS; že iz tega razloga je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Tožnika zahtevata presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, v povezavi z drugostopenjsko odločbo, in sicer iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

4. Tožnika zatrjujeta, da jima pred izdajo izpodbijanega akta ni bil vročen v izjavo odgovor investitorja z dne 19. 3. 2018, do te vloge pa se tako nista mogla izjaviti, kar sta uveljavljala tudi v pritožbi. Stališče toženke o nerelevantnosti tega očitka nima opore v zakonu in je pravno zmotno, izpodbijano odločbo pa bi bilo kot nezakonito in nepravilno že iz tega razloga treba odpraviti. Tožnikoma je bilo onemogočeno vsebinsko izjavljanje o njunih pravnih koristih, v postopku sta bila tudi neenakopravno obravnavana (saj je bila njuna vloga vročena investitorju, ne pa obratno). Za razlago, da določbe 63. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) omejujejo pravico do izjavljanja v postopku po 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ni podlage niti v zakonu niti v Ustavi.

5. Tožnika sta v pritožbenem postopku zatrjevala tudi druge kršitve postopka, do katerih se toženka ni opredelila oziroma je bila njena opredelitev pavšalna in nekonkretizirana. Tako se toženka ni opredelila do očitkov tožnikov o tem, da nista mogla pravočasno pridobiti celotnega spisovnega gradiva, da so jima bile tik pred ustno obravnavo izročene kopije projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), ki niso bile istovetne PGD, o katerem je organ odločal, ter da je bil večkrat zavrnjen predlog tožnikov za omogočitev zadostnega roka za pripravo na ustno obravnavo oziroma za predložitev dokazov.

6. Izpodbijana odločba tudi ne vsebuje razlogov, zakaj je bil dovoljen le dvometrski odmik kletne etaže nameravane gradnje od nepremičnine tožnikov, parc. št. 49/10, k.o. ... Po določilih Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN MOL) znaša minimalni predpisani odmik 3 metre. Toženka v drugostopenjski odločbi ta očitek sicer navaja, a nanj ne odgovarja.

7. Pravno zmotno je tudi stališče prvostopenjskega organa, ki mu toženka pritrjuje, da izvedenski mnenji dr. B. B. in strokovno mnenje pooblaščene arhitekte C. C. niso dokaz v smislu 65. člena ZGO-1 in so lahko le v pomoč pri pripravi stališč tožnikov. Smiselno enako velja tudi za stališča organa glede neupoštevnosti študij hidrogeoloških razmer na območju Rožne Doline, ki vključujeta območja nepremičnin tožnikov in investitorja.

8. Tožnika izpodbijano odločbo napadata tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, neresnično ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve načela materialne resnice. Tožnika tako zatrjujeta, da sta izkazala visoko stopnjo verjetnosti nastanka škodljivih posledic načrtovane gradnje glede na njen obseg in način izvedbe – še posebej zaradi posega v vodno telo. Materialno pravo je bilo kršeno tudi z dopustitvijo manjšega odmika od minimalno predpisanega, pa tudi z neupoštevanjem faktorja zazidanosti – stanje terena po izvedeni gradnji, tj. naknadno zasutje kletne etaže, za presojo odmikov in izračun faktorja zazidanosti ni relevantno. Nespoštovanje s predpisi določenega faktorja zazidanosti, tako z vidika varovanja režima naselbinske dediščine v enoti EŠD 14660, kot z vidika ohranjanja kakovosti bivalnih razmer na nepremičnini tožnikov, neposredno posega v njune pravice in pravne koristi.

9. Pravno neutemeljeno je tudi stališče toženke, da upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne preverja zakonitosti soglasij, tudi sodbe Vrhovnega sodišča, št. X Ips 277/2013, ni mogoče razlagati na ta način. Ni mogoče pristati na razlago, da je soglasje soglasodajalca, čeprav vsebinsko očitno napačno, za organ v vsakem primeru formalno zavezujoče, pa četudi bi z njegovo uporabo organ pristal na povzročitev nepopravljivih posledic. Tožnika s tem v zvezi opozarjata še na določila Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) ter izpostavljata, da pravno relevantno dejstvo dopustnosti poseganja v varovalni režim naselbinske dediščine ni bilo pravilno ugotovljeno, zaradi česar je bilo napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo.

10. Tožnika predlagata, da se izpodbijana odločba, v zvezi z drugostopenjsko odločbo, odpravi ter da se jima povrnejo stroški postopka.

11. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

12. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se ta zavrne, tožnikoma pa naj sodišče naloži povračilo stroškov prizadete stranke v zvezi z odgovorom.

13. Stranka z interesom D. D. je v vlogi, naslovljeni na sodišče, pojasnil, da v predmetni upravni spor ni vključen, kot sosed ima tudi sam sprožen (ločen) upravni spor.

14. Tožnika in prizadeta stranka so na glavni obravnavi v bistvenem vztrajali pri svojih stališčih. Drugi vabljeni se glavne obravnave niso udeležili (pri čemer so bila vsa bila izkazana).

15. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine v sodnem spisu, ki so priloga tožbe (listine na list. št. A3-A23, ki so vse tudi del upravnega spisa zadeve) ter priloga dopolnitve odgovora prizadete stranke na tožbo (listina na list. št. C2), vpogledalo je tudi v upravni spis zadeve.

**K I. točki izreka**

16. Tožba je utemeljena.

17. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe – gradbenega dovoljenja, izdanega prizadeti stranki.

18. Tožnika v tožbi zatrjujeta, da jima pred izdajo izpodbijanega akta ni bila vročena v izjavo vloga prizadete stranke z dne 19. 3. 2018 (ki jo je slednja podala v odgovor na vlogo in dokazila tožnikov z dne 27. 2. 2018).

19. Iz določil 9. člena ZUP izhaja temeljno načelo upravnih postopkov (načelo zaslišanja stranke), skladno s katerim je treba, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek); če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi (kot je to v obravnavanem primeru), mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom (drugi odstavek); organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določnih z zakonom (tretji odstavek). Predstavljeno načelo predstavlja konkretizacijo določil 22. člena Ustave RS, iz katerih izhaja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena določba se nanaša tudi na odločanje v upravnem postopku in je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS. Ta določba zagotavlja enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, kar predstavlja enega izmed temeljnih jamstev poštenega postopka, upoštevati pa jo je treba tudi v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, kot je obravnavani, in glede pravic, ki jih imajo v teh postopkih stranski udeleženci, v konkretnem primeru tožnika.

20. V zadevi je med strankami nesporno, da tožnikoma vloga prizadete stranke z dne 19. 3. 2018 ni bila vročena. Sodišče obenem ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je prvostopenjski organ v njej izrecno skliceval na navedeno vlogo in njene priloge (tretji odstavek na 18. strani obrazložitve izpodbijane odločbe), vlogo oziroma njene priloge pa je v obrazložitvi tudi povzemal. Tako gre primeroma ugotoviti, da je v tretjem odstavku na 19. strani obrazložitve izpodbijane odločbe (ki se nadaljuje na 20. strani te) prvostopenjski organ (v večjem delu tudi dobesedno) povzel dodatna pojasnila E. E. (iz družbe F., d.o.o, ki je izdelala Načrt temeljenja, Načrt varovanja gradbene jame ter Geološko geomehanski elaborat, kot del PGD), podana v dokumentu „Opredelitev do predloženih dokazov...“, ki je bil priloga vloge prizadete stranke z dne 19. 3. 2018. Skoraj dobesedno je tako npr. povzet „Odgovor na točko 5“ iz navedene priloge, npr. zapisi: „Globina gradbene jame bo znašala 4,60m, z lokalno poglobitvijo na sredini za dvigalni jašek do globine 6,31m. Predvideno je tesnjenje gradbene jame z jekleno zagatno steno...“, „Objekt bo zgrajen v tesni izvedbi“ zato „vpliva na nivo podtalne vode ne bo“, objekt ne bo zgrajen „na močno deformabilni podlagi, ker bi bile v tem primeru deformacije presežene. Iz tega razloga je predvideno globoko temeljenje z AB piloti, ki bodo obremenitve objekta prenašale do cca. 16M globoko.“, pod objektom bo „izvedenih 47 pilotov premera 80cm. Površina objekta znaša cca. 780M2, skupna prerezana površina pilotov pa znaša 24m2“, kar „pomeni, da znaša skupna površina prerezanih pilotov 3% celotne površine, kar predstavlja zanemarljiv vpliv“). Iz navedenega izhaja, da je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo tudi oprl na vlogo prizadete stranke z dne 19. 3. 2018 in njene priloge oziroma na v tej vlogi navedena (za izdajo odločbe pomembna) dejstva (npr. glede vpliva na podtalne vode z vidika „tesne izvedbe“ gradnje ter glede deformacije podlage in vpliva razmerja površine pilotov glede na celotno površino objekta), glede katerih tožnikoma ni bila dana možnost, da bi se o njih izjavila. S tem je prvostopenjski organ kršil določila tretjega odstavka 9. člena ZUP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. S tem povezane tožbene navedbe so utemeljene.

21. Ob predhodno zapisanem s strani prizadete stranke na glavni obravnavi izpostavljeno dejstvo, da je med ustno obravnavo in izdajo izpodbijane odločbe preteklo 73 dni, v tem času pa bi lahko tožnika podala odgovor na navedbe prizadete stranke, niso upoštevne, saj tožnika zatrjujeta, da sta se s slednjimi seznanila šele s prejemom izpodbijane odločbe, prizadeta stranka pa nasprotnega ni izkazala (niti to ne izhaja iz upravnega spisa). Neupoštevno je tudi sklicevanje prizadete stranke na sklep Ustavnega sodišča, št. Up-554/10-5, po katerem v primeru, če se je stranka kljub morebitnim napakam pri formalnostih vročanja dejansko seznanila s pisanjem, do kršitve pravice do izjavljanja (po 22. členu Ustave) ne more priti. V predmetni zadevi namreč ni prišlo do napake pri formalnosti vročanja vloge prizadete stranke tožnikoma, saj ta tožnikoma (nesporno) ni bila vročena niti jima je upravni organ ni poskušal vročiti, hkrati pa (kot že navedeno) ni izkazano niti, da bi se s slednjo pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika kako drugače dejansko seznanila.

22. V nadaljevanju tožbe tožnika zatrjujeta, da nista mogla pravočasno pridobiti celotnega spisovnega gradiva, da so jima bile tik pred ustno obravnavo izročene kopije projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), ki niso bile istovetne PGD, o katerem je organ odločal, ter da je bil večkrat zavrnjen predlog tožnikov za omogočitev zadostnega roka za pripravo na ustno obravnavo oziroma za predložitev dokazov.

23. Iz določil prvega odstavka 63. člena ZGO-1 izhaja, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve povabi stranke, naj se seznanijo z nameravano gradnjo; v tem vabilu je treba stranke posebej opozoriti na to, da se bo v primeru, če se vabilu ne bodo odzvale in svojega izostanka ne bodo opravičile, štelo, da se strinjajo z nameravano gradnjo. Iz določil prvega odstavka 65. člena ZGO-1 izhaja, da mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze. Iz določil prvega odstavka 154. člena dalje ZUP izhaja, da mora uradna oseba v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, vselej razpisati glavno obravnavo. Skladno z določili drugega odstavka 157. člena ZUP je treba tistim, ki so povabljeni na ustno obravnavo, pustiti zadosti časa, da se lahko pripravijo za obravnavo in da lahko pravočasno in brez izrednih stroškov pridejo k obravnavi; povabljenim se pusti praviloma osem dni od vročitve vabila do dneva obravnave. Skladno z določili 158. člena ZUP pa je v primeru, če je za obravnavanje na ustni obravnavi potrebno, da povabljeni poznajo dokumente, skice ali druge predmete, tem te treba dati na vpogled hkrati z razpisom obravnave, v vabilu na obravnavo pa navesti, kdaj in kje si jih lahko ogledajo.

24. Iz upravnega spisa izhajajo naslednja (med strankami nesporna) dejstva: prvostopenjski organ je tožnika z dopisom z dne 20. 12. 2017 seznanil s prejemom vloge za izdajo gradbenega dovoljenja; tožnika sta z vlogo z dne 28. 12. 2017 priglasila svojo udeležbo v postopku; prvostopenjski organ je z dopisom z dne 17. 1. 2018, ki sta ga tožnika prejela dne 18. 1. 2018, slednja povabil k seznanitvi z nameravano gradnjo, ob čemer je za dne 12. 2. 2018 razpisal ustno obravnavo, tožnika pa ob tem podučil tudi, da se lahko z dokumentacijo, predloženo v predmetnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, seznanita v času uradnih ur; tožnika sta (po pooblaščenki) dne 23. 1. 2018 vpogledala v upravni spis, ob tem pa označila tudi želene kopije PGD; dne 26. 1. 2018 je prvostopenjski organ tožnika po elektronski pošti seznanil, da se lahko z vsebino PGD seznanita pri upravnem organu, in sicer na način, ki ni v nasprotju z določbami predpisov o varstvu avtorskih pravic, ter v skladu s tehničnimi zmožnostmi upravnega organa. Ob tem je tožnika obvestil tudi, da bodo kopije posameznih delov želenih načrtov oz. elaboratov pripravljene dne 29. 1. 2018; dne 29. 1. 2018 sta tožnika na prvostopenjski organ naslovila vlogo, s katero sta ponovno zahtevala, da se jima posredujejo vse zahtevane listine; dne 5. 2. 2018 je prvostopenjski organ tožnika po elektronski pošti obvestil, da lahko zahtevano dokumentacijo prevzameta v času uradnih ur; dne 6. 2. 2018 sta tožnika na prvostopenjski organ po elektronski pošti naslovila vlogo, s katero sta predlagala preložitev naroka, razpisanega za dne 12. 2. 2018 (vlogo sta istega dne poslala tudi po pošti); dne 7. 2. 2018 je prvostopenjski organ izdal sklep, s katerim je predlog za preložitev naroka zavrnil; dne 9. 2. 2018 sta tožnika (po pooblaščenki) pri upravnem organu prevzela kopije dokumentacije PGD.

25. Iz zapisnika o dne 12. 2. 2018 opravljeni ustni obravnavi izhaja, da sta tožnika (po pooblaščenki) na obravnavi zatrjevala neskladje med listinami, ki so jima bile izročene dne 9. 2. 2018, in PGD, ki je bil priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Konkretno sta tako zatrjevala neskladje mape 1- arhitektura, načrt 266-17-A, risba št. 1.0, ki ni identična z risbo, ki je bila izročena tožnikoma; risba, s katero je razpolagal upravni organ, je bila po navedbah tožnikov namreč v drugačnem merilu, na njej je bilo vnesenih več kotiranj, predvidena je bila tudi drugačna zunanja ureditev kot na risbi, s katero sta razpolagala tožnika, in sicer ob meji z nepremičnino tožnikov. Ravno tako sta zatrjevala neskladje risbe št. 1.2 – tloris kleti, ki se sledeč tožnikoma (glede na listino, izročeno tema) razlikuje v številu parkirnih mest in glede kletnega zidu, ki stoji nasproti parcelne meje s tožnikoma – na skici, ki je bila izročena tožnikoma, naj na zidu ne bi bilo odprtin in naj bi bil ta neprekinjen, na skici, s katero razpolaga upravni organ, pa naj bi bile predvidene odprtine. Predstavnik prizadete stranke je na ustni obravnavi pojasnil, da je „na zahtevo upravnega organa investitor dodatno kopiral izvod projektne dokumentacije, kjer pa je očitno prišlo do napake pri kopiranju“. Toženka in prizadeta stranka s strani tožnikov zatrjevanega dejstva, da so bile slednjima dne 9. 2. 2018 izročene kopije zahtevanih delov PGD, ki v nekaterih delih niso istovetne z izvirnikom PGD, kot je bil predložen upravnemu organu, ne prerekata, zato sodišče tudi to dejstvo šteje za nesporno.

26. Iz zapisnika o dne 12. 2. 2018 opravljeni ustni obravnavi dalje izhaja tudi, da je prvostopenjski organ na podlagi 65. člena ZGO-1 tožnika pozval, da v 15 dneh od dne obravnave predložita dokaze za svoje trditve. Tožnika sta zahtevala, da se rok določi tako, da bo začel teči šele po od prvega naslednjega dne po dnevu, ko jima bo vročena popolna in istovetna dokumentacija, na podlagi katere prizadeta stranka zahteva izdajo gradbenega dovoljenja. Iz upravnega spisa dalje izhajajo tudi naslednja (med strankami nesporna) dejstva: tožnika sta dne 14. 2. 2018 na upravni organ naslovila vlogo, v kateri sta ponovno predlagala, da začne rok za predložitev dokazov teči po prejemu istovetne dokumentacije. Ob tem sta prvostopenjski organ prosila tudi za obvestilo, kdaj bi slednjo lahko prevzela; prvostopenjski organ je dne 20. 2. 2018 tožnika po elektronski pošti obvestil, da so pripravljene kopije dokumentacije, ki jih tožnika lahko prevzameta v kopirnici „Kaktus“, in sicer v delovnem času te; dne 21. 2. 2018 sta tožnika na prvostopenjski organ naslovila vlogo, s katero sta sporočila, da sta stroške kopiranja plačala, dokumentacije pa nista prevzela, saj vztrajata pri predlogu, da organ potrdi istovetnost dokumentacije in da to tudi prevzameta pri upravnem organu. Ponovila sta tudi zahtevo glede pričetka teka roka za predložitev dokazov. Prvostopenjski organ je dne 23. 2. 2018 izdal sklep, s katerim je zavrnil zahtevo tožnikov za potrditev istovetnosti izdelanih kopij ter za določitev novega (pričetka teka) 15-dnevnega roka za predložitev dokazov v zvezi z njunim nasprotovanjem gradnji prizadete stranke; tožnika sta (po pooblaščenki) dne 26. 2. 2018 pri upravnem organu prevzela kopije PGD. Dne 27. 2. 2018 sta tožnika na upravni organ naslovila vlogo, s katero sta predložila dokaze po 65. členu ZGO-1. V vlogi sta (med drugim) izrecno navedla, da navedbe in dokaze v zvezi z nasprotovanjem gradnji podajata le v obsegu, kot izhaja iz dokumentacije, prevzete dne 9. 2. 2018, saj sta dokumentacijo z dne 26. 2. 2018 prejela prepozno, da bi jo s sodelovanjem strokovnjakov lahko sistematično preučila in se glede nje ustrezno izjavila.

27. Sodišče na podlagi navedenih dejstev uvodoma ugotavlja, da sta se imela tožnika prek vpogleda v upravni spis možnost seznaniti z dokumentacijo, ki je priloga zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, najkasneje od prejema dopisa upravnega organa z dne 17. 1. 2018 (ki sta ga tožnika prejela dne 18. 1. 2018). To možnost sta tožnika tudi izkoristila, saj sta dne 23. 1. 2018 tudi vpogledala v upravni spis. Vendar pa ob tem ni mogoče spregledati, da sta tožnika ob vpogledu v upravni spis zadeve zahtevala tudi preslikavo (kopiranje) dela dokumentacije (PGD). To pravico tožnikoma (kot stranskima udeležencema v upravnem postopku) daje prvi odstavek 82. člena ZUP, upravni organ pa jima jo je z vztrajanjem, da je glede dela dokumentov možen zgolj vpogled v spis, ne pa tudi njihova preslikava (elektronsko poštno sporočilo upravnega organa z dne 26. 1. 2018), kršil. 28. Upravni organ je tožnikoma naknadno omogočil prevzem kopij zahtevane dokumentacije (elektronsko sporočilo z dne 5. 2. 2018), vendar pa se je na naroku za ustno obravnavo izkazalo, da so bile slednjima izročene kopije, ki (v posameznih delih) niso bile istovetne izvirniku dokumentacije, kar ponovno predstavlja kršitev prvega odstavka 82. člena ZUP (saj je potrebno šteti, da tožnikoma zahtevani prepisi dokumentacije niso bili izročeni).

29. Namen ustne obravnave je, da se na njej pretrese in ugotovi to, kar je predmet ugotovitvenega postopka. Predmet slednjega so dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v upravni stvari, hkrati pa je treba v ugotovitvenem postopku strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi1. Sodišče ugotavlja, da sta se tožnika ob prejemu kopij zahtevane dokumentacije (ne glede na predhodni pregled upravnega spisa) upravičeno zanašala, da so te istovetne izvirniku spisovne dokumentacije v zadevi, na tej predpostavki (in na podlagi prejetih kopij dokumentacije) pa sta se tudi pripravila na ustno obravnavo. V položaju, ko se je na slednji izkazalo, da temu ni tako (in da prejete kopije niso istovetne izvirniku dokumentacije), je upravni organ s tem, ko je ustno obravnavo (ob nasprotovanju tožnikov) dne 12. 2. 2018 kljub temu izvedel, nedopustno posegel v pravico tožnikov, da kot stranska udeleženca uveljavita in zavarujeta svoje pravice v postopku, ter kršil njuno pravico do izjave. V opisanem položaju, ko sta bila tožnika z izročitvijo izvirnikom neistovetnih kopij dejansko zavedena glede vsebine dokumentacije, ki jo je ob zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložila prizadeta stranka, namreč ni mogoče šteti, da sta se imela možnost na ustni obravnavi (učinkovito) izjaviti o zahtevkih in navedbah strank z nasprotnim interesom (9. člen ZUP). S tem povezane tožbene navedbe so utemeljene.

30. Pravica do izjave pa je bila tožnikoma kršena tudi v nadaljevanju prvostopenjskega upravnega postopka. Upravni organ je tožnikoma na ustni obravnavi dne 12. 2. 2018 namreč postavil 15-dnevni rok za predložitev dokazov v zvezi z njunim nasprotovanjem nameravani gradnji (prvi odstavek 65. člena ZGO-1), ki ga je očitno ocenil kot primernega glede na konkretno zadevo. Pri tem je pričetek tega roka (ob nasprotovanju tožnikov) določil za dan po izvedbi ustne obravnave (tj. na dan 13. 2. 2018), kar pomeni, da se je rok iztekel dne 27. 2. 2018. Med strankami je nesporno, da so bile izvirnikom istovetne kopije dokumentacije (ki sta jih tožnika sicer zahtevala že ob vpogledu v upravni spis dne 23. 1. 2018) tožnikoma na voljo šele od 20. 2. 2018 dalje (tudi tedaj v kopirnici, ne pa pri upravnem organu, katerega oseba je bila dolžna nadzirati preslikavo – prvi odstavek 82. člena ZUP). Po presoji sodišča je zato (v položaju, opisanem že v predhodni točki te sodbe) potrebno šteti, da sta tožnika lahko učinkovito uveljavila in zavarovala svoje pravice v postopku šele od navedenega dne dalje, tožnika pa sta tako imela za predložitev dokazov v zvezi z njunim nasprotovanjem gradnji dejansko na razpolago največ 8 dni. Tako omogočen rok je bistveno krajši, kot ga je za primernega v zadevi štel in določil že prvostopenjski organ sam (kot že navedeno, je ta določil 15-dnevni rok za predložitev dokazov), zato sodišče ugotavlja, da je bilo tudi z omogočitvijo takšnega (prekratkega) roka kršena pravica tožnikov, da se (učinkovito) izjavita o zahtevkih in navedbah strank z nasprotnim interesom (9. člen ZUP). Na navedeno ne more v ničemer vplivati zatrjevanje prizadete stranke, da sta med vročitvijo dokumentacije in izdajo izpodbijane odločbe minila dva meseca, v tem času pa bi lahko tožnika podala tudi svojo izjasnitev glede te – ponoviti gre namreč, da je upravni organ s sklepom z dne 23. 2. 2018 izrecno zavrnil zahtevo tožnikov za določitev novega (pričetka teka) 15-dnevnega roka za predložitev dokazov, tožnika pa sta bila pri predložitvi slednjih tako vezana na (s strani prvostopenjskega organa prvotno določen) rok, ki se je (kot že navedeno) iztekel dne 27. 2. 2018. 31. V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v postopku kršil pravico tožnikov do izjave (9. člen ZUP), s tem pa zagrešil absolutno bistveno kršitev postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

32. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi bistvene kršitve določb postopka, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka:**

33. Izrek o stroških tožnikov temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in sta tožnika v postopku imela pooblaščenko, ki je odvetnica, se jima v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 469,70 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnikoma plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa jima gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Sodna taksa za tožbo bo tožnikoma v skladu z Zakonom o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti.

**K III. točki izreka:**

34. Povrnitev stroškov postopka je zahtevala tudi prizadeta stranka.

35. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-12. 36. Po prvem odstavku 154. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Prizadeta stranka objektivno gledano s svojim predlogom, da se tožba kot neutemeljena zavrne, ni uspela - sodišče je tožbi namreč ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Ob upoštevanju navedenega je sodišče zavrnilo tudi zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka.

1 Kerševan, E., Androjna, V.: Upravno procesno pravo, GV Založba, 2017; str. 267 2 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015