Jedro

Da bi s svojo zahtevo po priznanju statusa žrtve vojnega nasilja - pregnanca lahko uspela, bi stranka morala izkazati tista dejstva in okoliščine, ki so po zakonski določbi 4. odstavka 2. člena ZZVN relevantne, to pa je nasilni pregon z doma s strani okupatorja, ki je moral trajati najmanj tri mesece, in ki je bil posledica povračilnih ukrepov zoper družine partizanov oziroma pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, ali posledica nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja domače hiše. Zgolj na podlagi bivanja v taborišču (ne da bi bil pri tem izkazan nasilni pregon od doma iz razlogov izvajanja povračilnih ukrepov ali požiga domače hiše) stranki ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja - begunca (pregnanca) po določbi 4. odstavka 2. člena ZZVN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A z dne 13. 2. 2003, s katero je le-ta zavrnila zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka v razlogih navaja, da tožnica ne more uveljaviti statusa žrtve vojnega nasilja niti po določbah 1. niti po določbah 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). Glede mnenja Območnega združenja borcev in udeležencev NOB z dne 6. 9. 2001, katerega vsebini tožnica v pritožbi ugovarja, tožena stranka navaja, da tudi brez upoštevanja tega dopisa drugi dokazi dajejo zanesljivo dejansko podlago za odločitev, da tožnica pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ne izpolnjuje. Tako iz potrdil Arhiva RS z dne 26. 1. 1998 in 4. 11. 1997 izhaja, da je bila tožnica z družino prostovoljno preseljena v Nemčijo, na priloženem seznamu oseb pa je za člane družine tožnice tudi navedeno, da so bili 13. 7. 1942 odpeljani iz B v Nemčijo prostovoljno. Navedeno okoliščino pa je na zaslišanju 18. 10. 2001 potrdila tudi priča AA. Tožena stranka meni, da ni razlogov za dvom o verodostojnosti izpovedbe, na kar se sklicuje pritožba. Glede pisne izjave te priče z dne 15. 8. 1997, iz katere izhaja, naj bi družino V izgnali Nemci, ki naj bi ob tej priliki tudi požgali njihovo domačijo, tožena stranka navaja, da jo je po podatkih prvostopnega spisa napisala tožnica sama ter je bila kot taka AA le predložena v podpis. Sicer pa drugi dokazi tudi ne potrjujejo okoliščine požiga hiše, kot izhaja iz navedene pisne izjave. Priči AA in BB sta izpovedala, da so se po odhodu družine V v njihovo hišo naselili Nemci in si tam uredili postojanko, po odhodu Nemcev pa so hišo požgali partizani ali njihovi sodelavci, in navedenim izpovedbam tožena stranka sledi. Nobenega dvoma po njenem mnenju ni, da je družina V odšla od doma že dosti pred požigom hiše ter vzročne oziroma posledične zveze med odhodom in požigom hiše ni. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da tožnica ni bila pregnana z doma zaradi požiga oziroma porušenja hiše in tudi da, posledično, zaradi požiga hiše ni bila v begunstvu.

Tožnica v tožbi navaja, da bi bilo pri odločanju o njeni zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja treba upoštevati, da kot otrok, ob selitvi stara 3 tedne, ni mogla vplivati na usodo, ki jo je doletela, ko je morala s starši bivati v avstrijskih taboriščih. Niso pravilne ugotovitve, da bi njena družina odšla v Avstrijo prostovoljno, kajti če bi odšla prostovoljno, potem zanesljivo ne bi šli v taborišče. Bili pa so v taboriščih v Viktringu, v Frantschachu in St. Getraudu ter so se v domovino vrnili šele 22. 3. 1947. Glede na to meni, da je do statusa žrtve vojnega nasilja upravičena za čas od 27. 5. 1942 do vsaj 31. 12. 1945. Da je družina bila v avstrijskih taboriščih, je potrdil kot priča tudi CC. V taborišču je bila njihova družina skupaj z njim, zdaj pa je njemu status žrtve vojnega nasilja uspelo uveljaviti, njej pa ne, kar ni pravično. Glede podatka na potrdilu arhiva, da naj bi tožnica prostovoljno odšla od doma, navaja, da ni točen. Pravilen podatek izhaja iz potrdila za njeno sestro, ki ga prilaga, in iz katerega izhaja, da je šlo za internacijo s strani okupacijskih oblasti. Meni, da bi moralo biti jasno, da so Nemci od izgnancev zahtevali, da podpišejo listino o prostovoljnem odhodu, čeprav je šlo za nasilno dejanje izgona. Tožbi prilaga med drugim zapisnik o zaslišanju CC, pisno izjavo DD z dne 10. 12. 2002 ter EE z dne 25. 6. 1997. Sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov v zadevi je razvidno, da je tožnica po tem, ko ji je bil njen zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanke pravnomočno zavrnjen (sodba tega sodišča opr. št. U... z dne 10. 4. 2002) ter po tem ko je ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odl. US, 43/99, 19/00 - odl. US, 28/00, 1/01 - odl. US, 64/01, 110/02, 3/03) z novelo ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99) razširil primere nasilnih dejanj oziroma prisilnih ukrepov okupatorja, na podlagi katerih je mogoče uveljavljati status žrtve vojnega nasilja, vložila novo zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Kot izhaja iz okoliščin, ki jih tožnica v tej zahtevi zatrjuje, uveljavlja status žrtve vojnega nasilja begunke - pregnanke. Po 4. odstavku 2. člena ZZVN šteje za begunca - pregnanca oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana s svojega doma od okupatorja ali njegovih sodelavcev, in sicer zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, ali zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece.

To pomeni, da bi tožnica, da bi s svojo zahtevo po priznanju statusa žrtve vojnega nasilja - pregnanke lahko uspela, morala izkazati tista dejstva in okoliščine, ki so po navedeni zakonski določbi relevantne, to pa je nasilni pregon z doma s strani okupatorja, ki je moral trajati najmanj tri mesece, in ki je bil posledica povračilnih ukrepov zoper družine partizanov oziroma pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, ali posledica nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja domače hiše. Da bi zoper družino tožnice okupator izvajal povračilne ukrepe ter da naj bi ti bili razlog za selitev družine, tožnica niti zatrjevala ni. Zatrjevala pa je v postopku, da je bila družina nasilno pregnana s strani okupatorja ter da je bila domača hiša kasneje požgana. Vendar se sodišče s prvostopnim organom in toženo stranko strinja, da ni uspela izkazati niti nasilnega dejanja pregona niti vzročne zveze med selitvijo družine in požigom domače hiše. Tudi sodišče meni, da v postopku izvedeni dokazi (potrdili Arhiva RS z dne 26. 1. 1998 in 4. 11. 1997, iz katerih izhaja, da je šlo za prostovoljno izselitev, zaslišanje AA, ki navedeno potrjuje) predstavljajo zadostno podlago za zaključek, da za prisilni pregon družine ni šlo ter da ga tožnica z ugovorom neverodostojnosti izpovedbe AA ni mogla izpodbiti. Tožnica namreč ni utemeljila, zakaj meni, da bi priča, stara ob dogodku 14 let, ne mogla o tem verodostojno izpovedati, njena trditev, da naj bi ta priča med postopkom spreminjala izpovedbo, pa je protispisna, kajti kot priča je bil AA zaslišan le enkrat, pisna izjava, ki naj bi jo podal izven postopka, in to ni sporno, pa dokazne vrednosti izpovedbe tudi po presoji sodišča (tako kot meni tožena stranka) ne more imeti, saj ni bila pridobljena po postopku in način kot za izpovedbo to predpisuje Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, ZUP). Prav tako se sodišče s prvostopnim organom in toženo stranko strinja, da tožnica tudi nadaljnje relevantne okoliščine, to je, da bi požig hiše bil razlog za selitev družine od doma, ni izkazala. Sicer tožnica vzročne zveze niti zatrjevala ni ter je sama navajala, da je znano le, da je bila hiša po njihovem odhodu od doma požgana, vendar ni točno znano ne kdaj, niti kdo naj bi jo požgal. Ob ugotovitvah prvostopnega organa, ki jim je pritrdila tudi tožena stranka, da tudi nobena od prič, ki sta o tem izpovedovali (AA, BB), ni izpovedala, da naj bi se družina izselila zaradi požiga, pač pa nasprotno, da je okupator v izpraznjeni hiši najprej imel postojanko ter da je šele kasneje prišlo do požiga hiše, ki naj bi ga celo izvršili partizani, drugačen zaključek, kot da izselitev družine tožnice ni bila v vzročni zvezi s požigom domače hiše, tudi po presoji sodišča ni bil možen.

Na drugačno odločitev sodišča pa tudi ne morejo vplivati, ker ne gre za izkazane okoliščine, zgolj domneve tožnice v tožbi o tem, da naj bi družina tožnice prostovoljno ne odšla v taborišče ter da naj bi bila izjava o prostovoljni izselitvi s strani okupatorja izsiljena. Tožnica pa se tudi ne more z uspehom sklicevati na šele v upravnem sporu predloženo potrdilo o internaciji, izdano na ime njene sestre (kot navaja tožnica sama), kajti po določbi 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) se novi dokazi v upravnem sporu praviloma ne morejo več uveljavljati, razen če stranka dokaže, da te možnosti pred tem ni imela, česar pa tožnica niti ne zatrjuje. Ostale listine, ki jih tožnica prilaga tožbi, pa so bile predložene že v upravnem postopku in tudi ocenjene in upoštevane s strani upravnih organov. Tožnica pa je tudi v zmoti, če meni, da ji je zgolj na podlagi bivanja v taborišču (ne da bi bil pri tem izkazan nasilni pregon od doma iz razlogov izvajanja povračilnih ukrepov ali požiga domače hiše) mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja, zato se zgrešeno sklicuje na izpovedbo priče, ki je bivanje njihove družine v taborišču potrdila.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.