Jedro

Publikacije s pretežno ekonomsko-propagandno vsebino ni mogoče uvrščati med nosilce besede, ki so znanstvenega, umetniškega, kulturnega, izobraževalnega in informacijskega značaja iz 13. točke tarifne številke 3 tarife davka od prometa proizvodov (Zakon o prometnem davku, Uradni list RS, št. 4/92).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo mnenja, da je publikacija proizvod informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3 tarife prometnega davka, za katerega se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5%. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je tožnikova publikacija po njenem mnenju grafični proizvod, za katerega se davek od prometa proizvodov plačuje po tarifni številki 1 tarife davka na promet proizvodov v višini 20%. V 2. točki 28. člena pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku je namreč določeno, da se po tarifni številki 1 plačuje prometni davek tudi od komercialnega tiska, ki obsega nad 50% oglasov in ekonomsko-propagandnih sporočil. Tožnik v tožbi navaja, da njegova publikacija, časopis do uveljavitve zakona o prometnem davku ni bila podvržena obveznosti plačevanja prometnega davka. Programska zasnova in vsebina časopisa se po uveljavitvi tega zakona ni spremenila, zato tožnik meni, da bi moral biti do uveljavitve novele pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku, to je do 27.6.1992, časopis uvrščen med grafične proizvode iz 13. točke tarifne številke 3, po kateri se prometni davek plačuje po stopnji 5%. Tožena stranka s sklicevanjem na ta pravilnik molče priznava, da do njegove spremembe ni imela podlage za zavrnitev izdaje zahtevanega mnenja. Tožnik meni, da se je položaj po uveljavitvi pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku spremenil, zato smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, kolikor se nanaša na obdobje od 1.2. do 27.6.1992. Za kasnejše obdobje je tožniku jasno, da mora za promet plačevati davek po stopnji 20%.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijano odločbo izdala, ker v tarifi prometnega davka ni podlage za uvrstitev tožnikove publikacije v 13. točko tarifne številke 3 tarife davka od prometa proizvodov. Zakon namreč uvršča v to točko le tiste proizvode, ki so zaradi svojih socialnih, humanitarnih ali drugih vplivov upravičeni do najnižje davčne stopnje. Veljavna zakonodaja in stroka razlikuje ekonomsko-propaganda sporočila od drugih vrst informacij, tožnikova publikacija pa temelji prav na komercialni programski usmeritvi.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je sicer v izreku izpodbijane odločbe navedla, da se zavrne zahtevek tožnikovega pooblaščenca, vendar sodišče na podlagi podatkov spisa in glede na tožbene navedbe ugotavlja, da ni sporno, da je tožena stranka odločila o zahtevi tožeče stranke. Le-ta pa nima prav, ko meni, da je vsebina odločitve tožene stranke lahko odvisna od določb pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, 8/92 in 29/92). Stopnje prometnega davka za posamezne vrste proizvodov oziroma storitev ter pogojev za razvrščanje proizvodov v posamezne tarifne številke namreč ne določa navedeni pravilnik, temveč tarifa prometnega davka, ki je sestavni del zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 - 2. člen). Glede na programsko zasnovo tožnikovega časopisa, sprejeto dne 4.4.1988, je namenjen izboljšanju informiranosti gospodarskih subjektov o ponudbi in povpraševanju in vsebuje predvsem ekonomsko-propagandne, komercialne, tehnične in podobne oglase gospodarskih in drugih organizacij ter posameznikov. Takšne vsebinske naravnanosti časopisa ne oporeka niti tožnik. Publikacije s takšno sporočilno vsebino pa po presoji sodišča ni mogoče uvrščati med "nosilce besede, ki so znanstvenega, umetniškega, kulturnega, izobraževalnega in informacijskega značaja" (13. točka tarifne številke 3 tarife davka od prometa proizvodov). Glede na opombo 6) k tarifni številki 3 se davek od prometa grafičnih proizvodov, ki niso navedenega značaja, plačuje po stopnji iz tarifne številke 1, to je po stopnji 20 %. Opomba navaja posamezne vrste grafičnih izdelkov, ki so brez izjeme komercialnega značaja, med drugim prospekte, cenike in kataloge, vendar jih ne navaja taksativno. Iz tega izhaja, da zakonodajalec grafičnih proizvodov komercialnega značaja ni nameraval obdavčiti z nižjo, to je 5-odstotno davčno stopnjo. Tožnikov časopis pa tožena stranka pravilno šteje med grafične proizvode pretežno komercialnega značaja, zato sodišče tožbi ni moglo ugoditi.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.