Jedro

Prošnja za mednarodno zaščito se zavrne v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena, med drugim tudi, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ oziroma prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami v izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.3.2008, tudi v stroškovnem delu; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene na podlagi 3. in 4. alinee 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07). Hkrati je v skladu z 2. odstavkom 52. člena v povezavi s 4. alineo 74. člena ZMZ odločila, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti te odločbe zapustiti Slovenijo (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da se glede odločitve in razlogov tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi 4. točke 55. člen ZMZ v celoti sklicuje na razloge, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in jih zato v sodbi ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), pač pa se je opredelilo do tožbenih navedb. Pri tem se je sklicevalno na določbe 2. odstavka 2. člena, 27. in 29. člena, 1. alinee 1. odstavka 46. člena, 47. člena, 1. alinee 1. odstavka 52. člena, 54. člena in 4. alinee 55. člena ZMZ ter na določbe 4. odstavka 25. člena in 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnika pa je oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST – UPB1, Uradni list RS, št. 20/04).

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Napačno je sodišče prve stopnje presodilo, da mora poznati pogoje za mednarodno zaščito, ker je že enkrat zanjo zaprosil v Nemčiji. Zmotno in nepopolno je ugotovilo, da ni prepričljivo pojasnil, zakaj v času bivanja na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito in zakaj ni takoj prišel v Slovenijo in zaprosil zanjo. Zmotno je ugotovilo tudi, da je njegova izjava glede krvnega maščevanja nezadostna in zato neprepričljiva. Na Kosovu obstaja resna nevarnost za njegovo življenje, torej da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen ZMZ. Pri tem ni pomembno, da je sam kot edini član družine zaradi krvnega maščevanja pobegnil s Kosova in da mu je pri tem pomagal brat. Drugi družinski člani se skušajo zaščititi tako, da so ves čas v hišnem priporu. To pa še ne pomeni, da njemu in njegovim ne grozi krvno maščevanje s strani R.M. Ta je enega od članov tožnikove družine že ubil, za uboj je bil pravnomočno obsojen, njegova grožnja tožnikovi družini pa obstoja še naprej, družini se med seboj nista pomirili. Meni, da ne obstojajo razlogi za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 55. člena ZMZ, saj izpolnjuje pogoje iz 26. in 28. člena ZMZ. Prvostopenjsko sodišče je kršilo materialno pravo, to je več določb ZMZ in 22. člen Ustave Republike Slovenije (URS).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po ZMZ se mednarodna zaščita v obliki status begunca da osebam, ki zaprosijo za zaščito v tuji državi iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, to je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljanka je, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (2. odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot to določa 28. člen ZMZ. Ta določa, da resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Ker gre za pravno dobroto, ki jo tujcu da država, je prosilec dolžan izčrpno in po resnici povedati okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito (glej 21. člen ZMZ). Če prosilec teh zakonskih obveznosti, na katere mora biti pred sprejemom prošnje na predpisan obrazec (119. člen ZMZ) posebej opozorjen (9. člen ZMZ), ne izpolni in daje glede teh okoliščin nasprotujoče si, neverjetne, nelogične in drugače neverodostojne izjave, sam zakrivi, da se mu mednarodna zaščita ne prizna. O mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem (54. člen ZMZ) ali v rednem azilnem postopku (53. člen ZMZ). V pospešenem postopku odloča organ, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alinee 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo za mednarodno zaščito v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrne le, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. V tem primeru pa po presoji vrhovnega sodišča ne ugotavlja, ali bi bili sicer izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito po 2. členu ZMZ.

V obravnavanem primeru je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča o tožnikovi prošnji pravilno in zakonito odločala v pospešenem postopku na podlagi tožnikovih izjav, torej na podlagi dejstev in okoliščin iz tožnikovih izjav (1. alinea 23. člena ZMZ v zvezi s 54. členom ZMZ), ki jih je podal v prošnji za mednarodno zaščito. Prošnjo je utemeljeno zavrnila na podlagi 3. in 4. alinee 55. člena ZMZ. V 55. členu je določeno, da pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne med drugim, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ (3. alinea); prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami v njegovi državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ (4. alinea).

Da je iz tožnikovih izjav očitno, da ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, je po presoji vrhovnega sodišča tožena stranka pravilno utemeljila s tem, da preganjanje, ki ga opisuje tožnik, ni preganjanje v smislu ZMZ, saj je tožnik sam izjavil, da v izvorni državi ni bil nikoli preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in da ga niso preganjali organi oblasti. Tožnik je tudi sam pojasnil, da je že leta 2004 zaprosil za azil v Nemčiji, vendar je bila prošnja zavrnjena in 5.11.2005 je bil vrnjen na Kosovo. Aprila 2007 je pobegnil na Hrvaško, na R., kjer je 3 mesece prebival kot turist in občasno delal. Ni vedel, da na Hrvaškem obstoja možnost vložitve prošnje za azil; v Slovenijo ni mogel, ker ni imel denarja in ni našel osebe, ki bi ga v Slovenijo pripeljala. Ker mu je potekel rok bivanja na Hrvaškem, se je junija 2007 vrnil domov, avgusta 2007 je odšel ponovno na R., se vrnil na Kosovo in tam živel do 14.12.2007. Takrat je zapustil Kosovo in ilegalno prišel v Slovenijo, kjer je 18.12.2007 prišel v azilni dom. Ilegalno potovanje v Slovenijo mu je pomagal organizirati brat, ki živi na Kosovu, kot tudi drugi člani njegove družine. Njegovi družini naj bil s krvnim maščevanjem grozil R.M., in sicer odkar se je vrnil iz zapora, kjer je bil zaprt 3 leta, ker naj bi leta 2003 ubil tožnikovega strica. Tožnik je tudi izjavil, da ne ve, kje je R.M., da njemu in članom njegove družine osebno ni nikoli grozil, te grožnje naj bi govoril le v vasi in članom svoje družine. Takšna „grožnja“ pa tudi po presoji vrhovnega sodišča ne pomeni preganjanja v smislu 26. člena ZMZ, saj že po tožnikovih izjavah ni bila izražena osebno, torej ni dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da bi lahko predstavljala hudo kršitev človekovih pravic. Vrhovno sodišče se pridružuje tudi stališču tožene stranke, na katerega se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče, da tožnik tudi ni izkazal potrebe po subsidiarni zaščiti. Tožnikov zatrjevani strah pred resno škodo (28. člen ZMZ) ob vrnitvi na Kosovo ni utemeljen. Zatrjevane grožnje s strani R.M. tudi po presoji vrhovnega sodišča ne morejo pomeniti ogroženosti njegovega življenja, še zlasti, ker njegova družina, med drugim tudi oče in brat, ki bi bila lahko žrtvi zatrjevane grožnje, ves čas živita doma na Kosovu.

Vrhovno sodišče se tudi glede obstoja razloga iz 4. alinee 55. člena ZMZ za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljena sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi tožene stranke, na katere se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, izhaja že iz tega, da zatrjuje, da njemu grozi krvno maščevanje R.M., pri čemer po njegovih izjavah njegova družina ni ubila nobenega člana M. družine, niti ni sprejela obljube krvnega maščevanja za tožnikovega strica, ki naj bi ga leta 2003 ubil M. Takšne izjave so tudi po presoji vrhovnega sodišča v neskladju s splošno znanimi dejstvi o krvnem maščevanju, ki jih je tožena stranka v izpodbijani odločbi ustrezno opisala.

Stališče prvostopenjskega sodišča, da zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zaradi lažne predstavitve razlogov, na katere se sklicuje, torej na podlagi 4. alinee 55. člena ZMZ, hkrati posledično pomeni tudi, da je tožena stranka ugotovila tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito po 2. odstavku 2. člena ZMZ, ker ni podan „utemeljen sum, da je tožnik preganjan zaradi ene izmed predpisanih petih podlag“, pa po presoji vrhovnega sodišča nima podlage v ZMZ. Pogoji za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito iz 4. alinee 55. člena ZMZ so namreč bistveno drugačni kot pogoji za mednarodno zaščito iz 2. člena ZMZ in se že v bistvenem delu po vsebini izključujejo. Če se ugotovi, da prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje (in se zato ugotovi njegova splošna neverodostojnost), se njegova prošnja zavrne iz tega razloga, pri čemer se ne ugotavljajo pogoji iz 2. odstavka 2. člena ZMZ, še manj pa se presoja, ali obstoja „utemeljen sum, da je tožnik preganjan zaradi ene izmed predpisanih petih podlag“. Ugotavljanja obstoja „utemeljenega suma, da je tožnik preganjan zaradi ene izmed predpisanih petih podlag“ pa za odločanje o mednarodni zaščiti ne predpisuje niti 2. niti 55. niti kak drug člen ZMZ. Ker pa izpodbijana prvostopna sodba ne temelji na navedenem napačnem stališču prvostopenjskega sodišča, izpodbijane sodbe zaradi tega ni bilo treba razveljaviti.

Tožnik v pritožbi v bistvu ponavlja tožbene navedbe, na katere mu je odgovorilo že prvostopenjsko sodišče, se vrhovno sodišče posebej do njih ne opredeljuje ponovno, V svojih stališčih do bistvenih razlogov za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, pa je vrhovno sodišče posredno zavzelo tudi stališče do pritožbenih navedb.

Glede na navedeno je po presoji vrhovnega sodišča v tem primeru pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.