20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.o.o., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 717/2002 z dne 18. 9. 2003 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Pg 76/2001 z dne 16. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da pravno dejanje tožeče stranke (sklenitev in izvršitev asignacijske pogodbe), storjeno v korist tožene stranke, nima pravnega učinka proti stečajni masi. Toženi stranki (sedaj ustavni pritožnici) je naložilo v stečajno maso tožeče stranke vrniti na podlagi predmetne asignacijske pogodbe prejeti znesek. Ustavna pritožnica je zoper tako odločitev vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo Okrožnega sodišča.

2.V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da je v predmetnem sporu še pred začetkom glavne obravnave, ko je ugotovila, da na glavno obravnavo ne bo prišla pravočasno, razpravljajočemu sodišču telefonsko pojasnila svoj položaj in prosila za preložitev glavne obravnave na drug termin istega dne. Navaja, da je prvi narok za glavno obravnavo zamudila zaradi slabih vremenskih razmer in zastoja tovornjakov, prvostopenjsko sodišče pa kljub opravičilu glavne obravnave ni preložilo, temveč jo je opravilo v odsotnosti pritožnice. Meni, da ji je bilo zaradi tega onemogočeno navesti pomembno dejstvo v pravdi. Višjemu sodišču očita, da ni upoštevalo predlaganega novega dokaza, ki bi ga po njenem mnenju moralo v skladu z določilom 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP). S temi navedbami pritožnica zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena ter 22. in 23. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi prava. Ustavno sodišče izpodbijano sodbo skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnica kršitve človekovih pravic sicer zatrjuje, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže.

Ustavno pritožbo namreč utemeljuje predvsem z navedbami, s katerimi po vsebini zatrjuje napačno uporabo procesnega prava.

Z vidika zatrjevane kršitve ustavnega procesnega jamstva, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave (ki je na področju sodnih postopkov poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave), bi bil lahko pomemben očitek pritožnice, da ji je prvostopenjsko sodišče onemogočilo na glavni obravnavi navajati dejstva, pomembna za utemeljitev njenih predlogov. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja namreč tudi zahteva po kontradiktornem postopku. V njem mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Vendar je ob tem treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke ter njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave. Zato je možnost preložitve naroka za glavno obravnavo po prvem odstavku 115. člena ZPP omejena le na primere, ko je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi opravičljivi razlogi. Zagotovitvi pravice do sodelovanja v postopku, ki izhaja iz 22. člena Ustave, pa so neposredno namenjene tudi zakonske določbe o vrnitvi v prejšnje stanje.

5.Višje sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da z razlogi za zamudo prvega naroka za glavno obravnavo, kakor jih je pritožnica navedla v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, ni izkazala, da brez svoje krivde ni mogla navesti dejstev oziroma predložiti dokazov do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP (337. člen ZPP).

Navedlo je tudi, da je pritožnica imela možnost, da si sodelovanje v postopku zagotovi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje in se z uporabo tega pravnega instituta zavaruje pred nastankom zanjo neugodnih posledic, vendar tega ni storila. Pritožnica pa v ustavni pritožbi ugotovitvi Višjega sodišča, da v konkretnem primeru ni uporabila instituta vrnitve v prejšnje stanje, niti ne nasprotuje. V izpodbijani sodbi je Višje sodišče pri svoji odločitvi uporabilo določbe ZPP ter svoje stališče obrazložilo z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov dopuščajo. Zgolj dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače od sodišč in da s pravnim sredstvom zoper izpodbijano sodbo ni uspela, pa ne pomeni kršitve človekovih pravic iz 22. člena Ustave.

6.Z izpodbijanima sodbama pritožnici tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Pritožnica v ustavni pritožbi niti ni konkretno navedla, v čem vidi kršitev te ustavne pravice. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave je namreč ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere je v konkretnem primeru tudi prišlo. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem navedene kršitve pa pritožnica ustavne pritožbe tudi v tem delu ne more utemeljiti.

7.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger