Jedro

Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi: torej preizkus, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ali ustreza pričakovanju delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 13. 6. 2018. Posledično je zavrnilo tudi predlog tožnika za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi s 24. 2. 2019, priznanje drugih pravic iz delovnega razmerja do navedenega datuma in izplačilo denarnega povračila v znesku 11.813,55 EUR.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 54. člen Pravilnika o delovnih razmerjih, ki predpisuje neposredno opazovanje in spremljanje poskusnega dela s strani članov komisije. Te določbe o načinu seznanitve članov komisije z delom delavca tožena stranka ni spoštovala, saj predsednik komisije ni neposredno opazoval in spremljal dela tožnika. Sodišče se ni opredelilo do očitkov tožnika o neverodostojnosti prič A.A. in B.B., ki sta zainteresirana za izid spora in sta izpovedi prilagodila potrebam spora. Zato je storilo bistveno kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da bi morala tožena stranka, upoštevaje pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, za dokazovanje utemeljenosti negativne ocene poskusnega dela predlagati tudi dokaz z zaslišanjem drugih dveh članov komisije, zlasti C.C., ki je večinoma delal s tožnikom in bi lahko izpovedal o vsebini in kvaliteti njegovega dela. Do tega se sodišče ni opredelilo, temveč je nekritično upoštevalo izpovedi prič A.A. in B.B. Ni res, da je bil tožnik pravočasno seznanjen s cilji in merili za ocenjevanje poskusnega dela. Cilji niso sestavljeni le iz opisa del in nalog, ampak vsebujejo tudi številčno komponento. S številčnimi cilji tožene stranke je bil tožnik seznanjen kasneje (konec februarja za prvo trimesečno obdobje in konec aprila za drugo trimesečno obdobje), pri čemer so se bistveno razlikovali od ciljev, ki jih je v januarju in marcu pripravil tožnik. Postavljeni cilji niso bili dogovorjeni s tožnikom, poleg tega so bili nerealni na področju energetskih projektov. Ne drži zaključek sodišča, da zamuda pri postavitvi ciljev ni bistveno vplivala na delo tožnika. Za uresničitev ciljev je imel na voljo krajši čas glede na to, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala v začetku junija 2018, cilje pa bi lahko dosegel do konca junija 2018. Sodišče ni utemeljilo svojega zaključka, da bistveno krajši čas za uresničitev ciljev ne vpliva na oceno poskusnega dela. Ni upoštevalo, da razen samoiniciativnosti druga merila oziroma lastnosti tožnika v oceni niso navedena niti ni bil tožnik z njimi seznanjen pri oceni prvega trimesečnega obdobja. Sodišče se ni opredelilo do navedb in dokazov tožnika o nerealnem ponderiranju in cilju št. 3 (energetski projekti). V času poskusnega dela tudi drugi zaposleni, ki so delali na projektih, niso izpolnili cilje s tega področja. Tožena stranka tudi po tožnikovem odhodu ni izpolnila planirane cilje na področju projektov. Obe priči nista zanikali navedb tožnika, da projekta, v katerega naj bi sodili tudi energetski prihranki, ni mogoče speljati v treh mesecih. Ne drži ugotovitev sodišča, da je tožena stranka z navedbo ciljev in njihovim neizpolnjevanjem ponazorila in obrazložila oceno poskusnega dela. Tožena stranka je avtonomno določila merila in kriterije za ugotavljanje uspešnosti poskusnega dela z številčno opredelitvijo ciljev. V oceni poskusnega dela in kasnejši odpovedi se je sklicevala na nedoseganje ciljev, zato ni šlo za ponazoritev, temveč za izključno dejansko podlago odpovedi. Nepravilen je zaključek sodišča, da tožena stranka ni diskriminatorno obravnavala tožnika v primerjavi z D.D. in E.E. D.D. ni določila meril in kriterijev pri ocenjevanju poskusnega dela, kar je razvidno iz listin. Meni, da je primerljiv z drugimi delavci ne glede na to, da gre za zasedbo različnih delov mest in da je šlo za različni leti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev protispisnosti je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V razlogih sodbe med upoštevano vsebino izpovedi prič B.B. in A.A. v dokazni oceni ter med samimi izpovedmi prič ni nasprotij. Z očitkom njune neverodostojnosti si tožnik pomen navedene postopkovne kršitve razlaga napačno. V resnici s sklicevanjem nanjo in z izražanjem nestrinjanja z dokazno oceno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Pavšalni pritožbeni očitek, da naj bi bili priči zainteresirani za izid spora še ne daje podlage za zaključek o njuni neverodostojnosti. Tožnik navedenega ni dokazoval, medtem ko je sodišče prve stopnje svojo oceno, zakaj je pričam verjelo, tudi ustrezno obrazložilo.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi po peti alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec ne opravi uspešno poskusnega dela. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi: torej preizkus, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ali ustreza pričakovanju delodajalca.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo Pravilnika o delovnih razmerjih (Pravilnik), ki v 54. členu določa, da komisija preverja rezultate dela delavca, ki je na poskusnem delu, z neposrednim opazovanjem in spremljanjem dela ter na podlagi poročil nadrejenega delavca in izdela predlog pisne ocene z obrazložitvijo. Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da Pravilnik ne določa, da mora vsak član komisije opravljati vsa dejanja. Bistveno je, da se je vsak član komisije seznanil s poskusnim delom tožnika, ne pa na kakšen način. Poskusno delo tožnika je po navedeni določbi mogoče preverjati in se z njim seznaniti tudi na podlagi poročil nadrejenega delavca. Dejstvo, da sta delo tožnika neposredno opazovala le dva člana komisije (A.A. in C.C.), tretji član F.F. pa je bil o delu tožnika seznanjen s strani tožniku nadrejenega B.B., nima za posledico neveljavnost ocene poskusnega dela. Pomembnejša je vsebinska presoja utemeljenosti negativne ocene s strani sodišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni izpolnil pričakovanj delodajalca, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, s čimer je potrdilo negativno oceno poskusnega dela, ki so jo s podpisi potrdili vsi trije člani komisije. Izpostavilo je, da je ključna priča A.A., ki je tožnika neposredno spremljal in opazoval pri poskusnem delu, ob zaslišanju potrdil resničnost ugotovitev v oceni in mu je sodišče prve stopnje verjelo. Kot že nakazano, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zgolj okoliščina, da F.F. ni neposredno spremljal tožnikovega dela, ne vpliva na veljavnost ocene in na zakonitost odpovedi.

9. Ni utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe pravila o obrnjenem dokaznem bremenu (84. člen ZDR-1), tj. da bi morala tožena stranka utemeljenost ocene o poskusnem delu oziroma utemeljenost odpovednega razloga dokazovati še z zaslišanjem drugih dveh članov komisije, torej z zaslišanjem vseh članov komisije. Neuspešno opravljeno poskusno delo je tožena stranka po pravilni oceni sodišča dokazala že z zaslišanjem prič B.B. in A.A. Pravilnost dokazne ocene sodišča ni nujno pogojena s številom prič, ki so ocenjevali poskusno delo, pač pa je odločilna prepričljivost zaslišanih relevantnih prič. Če pa je tožnik menil, da bi C.C. lahko izpovedal v njegovo korist, bi to moral predlagati skladno s 7. in 212. členom ZPP, saj pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu tožnika ne razbremeni dolžnosti, da predlaga dokaze, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi.

10. Napačno je stališče pritožbe, da tožniku ni mogoče očitati neuspešno opravljenega poskusnega dela, ker da je bil s konkretnimi sklopi ciljev, ki so bili po posameznem trimesečnem obdobju ponderirani, seznanjen prepozno, tj. za prvo trimesečje 5. 2. 2018, za drugo trimesečje pa 24. 4. 2018. Z vsebinskim opisom ciljev je bil namreč tožnik seznanjen že v januarju 2018 - ob nastopu poskusnega dela. Cilji tožnika so predstavljali dela in naloge, ki jih je bil dolžan opravljati na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi izpovedi prič je sodišče pravilno zaključilo, da so bili vsi zaposleni seznanjeni z zahtevami tožene stranke za tekoče leto, zato bi tožnik lahko k uresničevanju ciljev pristopil že prvi dan nastopa dela. Dejstvo, da so si v začetku januarja razdelili stranke, je v izpovedi potrdil tudi tožnik, kar kaže na to, da je bil s pričakovanji tožene stranke (pravočasno) seznanjen. Delavec mora namreč biti vnaprej seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji, kar pa ne pomeni nujno, da mora biti že takoj ob začetku trimesečnega obdobja vnaprej seznanjen z dokončnimi cilji. Tožnik je ob nastopu poskusnega dela sam oblikoval predlog ciljev. Potrjeni cilji se v bistvenem niso razlikovali od tožnikovega predloga, nekoliko spremenjena je bila le številčna komponenta. Ni šlo za nepričakovana zvišanja oziroma zvišanja, ki bi bila posledica elementov, ki niso mogli biti znani ali vsaj predvidljivi. Odločilno je, da je bil tožnik ob nastopu poskusnega dela seznanjen z okvirnimi pričakovanji in zahtevami delodajalca ter merili, ki omogočajo tudi ugotovitev predvidenega obsega dela v poskusni dobi. Ni sprejemljivo nasprotno tolmačenje, da naj bi bil delavec vse do seznanitve z dokončnimi, ponderiranimi cilji prost pred pričakovanji delodajalca oziroma mu ta za navedeno obdobje ne bi mogel očitati pomanjkljivosti pri poskusnem delu ter podati odpovedi. Prav tako je postavitev ciljev in pričakovanj pri ocenjevanju poskusnega dela v pristojnosti delodajalca, zato niso relevantne navedbe tožnika o tem, da številčni cilji niso bili dogovorjeni.

11. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno presodilo, da krajši čas poskusnega dela ni vplival na utemeljenost ocene poskusnega dela, zlasti ker so bili cilji le eno od meril, ki se je upoštevalo pri oceni poskusnega dela. Kot je razvidno tudi iz ocene poskusnega dela, je tožena stranka upoštevala še tožnikovo kreativnost, samostojnost in samoiniciativnost. Pri oceni poskusnega dela gre za celovito presojanje opravljenega dela, tj. znanja in sposobnosti tožnika, upoštevaje tudi navedene splošne lastnosti delavca, zato ni odločilno zgolj to, ali je tožnik dosegel katerega od pisno posredovanih ciljev in meril. Neutemeljene so navedbe tožnika, da je imel krajši čas za uresničitev ciljev, ker mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana že v začetku junija 2018, cilje pa bi lahko izpolnil do konca tega meseca. Delodajalcu ni treba čakati na potek poskusne dobe, če že pred iztekom ugotovi, da poskusno delo ni (in ne bo) uspešno opravljeno. Po četrtem odstavku 125. člena ZDR-1 lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da poskusnega dela ni uspešno opravil. Zato je tožena stranka tožniku dopustno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ko je ugotovila, da ni oziroma ne bo primeren za delo pomočnika vodje za trženje.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov tožnika o nerealnem ponderiranju in cilju št. 3 – projekti. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da so bili cilji, vključno s ciljem št. 3, ki se je nanašal na energetske projekte, realno postavljeni. Jasno je tudi obrazložilo, zakaj se strinja s toženo stranko o tožnikovem neuspešno opravljenem poskusnem delu na projektih. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je energetske projekte mogoče izvesti v roku treh mesecev. Tožnik neutemeljeno navaja, da sodišče ni presodilo njegovih dokazov - listin, na katere je opozarjal. Če se sodišče v obrazložitvi sodbe do vsakega izvedenega dokaza posebej oziroma izrecno ne opredeli, to še ne pomeni, da tega dokaza ni ocenilo oziroma, da ni zajet v končno oblikovani dokazni oceni glede odločilnih dejstev. Dopustna je namreč dokazna ocena, ki poudarja ključne dokaze in z njimi povezana odločilna dejstva, iz katere pa posredno oziroma implicitno vseeno izhaja, kateri dokazi po presoji sodišča niso bili pomembni za sprejem odločitve. Dokazi, iz katerih naj bi izhajale težave drugih zaposlenih na področju energetskih projektov, ki niso delali na enakem delovnem mestu kot tožnik, ne morejo imeti večjega pomena kot v sodbi izpostavljeni dokazi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje presojalo konkretno oceno poskusnega dela, kot bistven okvir izpodbijane odpovedi.

13. Ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da je bil tožnik pri poskusnem delu diskriminiran v primerjavi z ostalimi zaposlenimi. Po šestem odstavku 6. člena ZDR-1 je delodajalec tisti, ki mora dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, vendar le, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Trditveno breme glede obstoja diskriminacije je torej na delavcu, ki pa mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, ampak tudi, da je razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Temu tožnik ni zadostil. Šele, če bi postavil ustrezne trditve, bi na toženo stranko prešlo breme dokazovanja, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo. Toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker D.D. ni imel postavljenih ciljev oziroma meril pri poskusnem delu. Navedbe tožnika, ki naj bi kazale na diskriminacijo, so pomanjkljive in ne upoštevajo narave tožnikovega konkretnega dela. Zatrjuje sicer neenako obravnavo, ne pa tudi nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1. 14. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (165. člen, 154. člen ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).