Jedro

Izpodbijani sklep ni obrazložen na način, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, pomanjkljiva obrazložitev pa omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku. Sodišče namreč pritrjuje tožnici, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni preizkusila vsebinskega kriterija iz 24. člena ZBPP v zvezi s pritožbo pred ESČP zoper 1. točko sklepa Ustavnega sodišča RS Up-1517/18-7 z dne 6. 5. 2021, saj je v izpodbijanem sklepu zmotno navedla, da je bila ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 151/2008 z dne 4. 10. 2018 zavržena kot prepozna ter navedeno dejstvo upoštevala pri presoji vsebinskega kriterija iz 24. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kranju Bpp 753/2021 z dne 10. 11. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev pritožbe pred mednarodnim sodiščem v Strasbourgu (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da stroški postopka niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnica pri toženi stranki zaprosila za dodelitev BPP za „vložitev Evropske pritožbe zoper sklep Ustavnega sodišča Up 1517/18 z dne 6. 5. 2021, pravno svetovanje in zastopanje pred Evropskim sodiščem v zvezi s to pritožbo“. Tožena stranka se sklicuje na določila 13. in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s finančnim kriterijem za dodelitev BPP. Nadalje se sklicuje na objektiven kriterij za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP, v skladu s katerim se pri dodelitvi BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za dodelitev BPP. Ugotavlja, da je tožnica z zamudo roka izkazala premajhno skrbnost pri uveljavljanju domačih pravnih sredstev, ter da zato glede na ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), nima možnosti za uspeh. Tožnica je namreč zaprosila za dodelitev BPP za vložitev pritožbe na ESČP zoper sklep Ustavnega sodišča RS Up-1517/18-7 z dne 6. 5. 2021, s katerim je bila kot prepozna zavržena njena ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča RS. Pojasnjuje, da ESČP obravnava pritožbo šele, ko pritožnik pred tem izčrpa vsa notranja pravna sredstva in kolikor zatrjuje, da je prišlo do kršitve človekovih pravic iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter pod pogojem, da v postopku pred domačim sodiščem upošteva vsa veljavna pravila in postopke.

3. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ne drži navedba tožene stranke, da je zamudila rok za uveljavljanje pravnih sredstev pred domačimi sodišči. Pojasni, da je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2084/2017 z dne 7. 3. 2018, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavrglo s sklepom II DoR 151/2008 z dne 4. 10. 2018, ker tedaj veljavni Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) revizije ni predvideval. Z navedenim sta ji bili kršeni ustavni pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ter pravice iz EKČP. Nadalje navaja, da Ustavno sodišče RS s sklepom Up-1517/18-7 z dne 6. 5. 2021 v 1. točki izreka ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 151/2008 z dne 4. 10. 2018 ni sprejelo v obravnavo, v 2. točki izreka pa je ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2084/2017 z dne 7. 3. 2018 zavrglo. Pojasni, da je želela vložiti oziroma je že vložila pritožbo na ESČP le zoper 1. točko izreka navedenega sklepa Ustavnega sodišča Up-1517/18-7 z dne 6. 5. 2021. Meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa nejasna in v nasprotju z izdano odločbo Ustavnega sodišča RS. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek istemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da navedbe tožnice v tožbi v ničemer ne izpodbijajo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. Dodatno pojasnjuje, da iz 1. točke izreka sklepa Ustavnega sodišča RS Up-1517/18-7 z dne 6. 5. 2021 izhaja, da sodišče ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 151/2008 z dne 4. 10. 2018 ni sprejelo v obravnavo. Pojasni tudi, da po določbi prej veljavnega 34. člena ZNP revizija v nepravdnih postopkih ni bila dovoljena, razen če je zakon določal drugače, pri čemer postopek za delitev stvari v solastnini revizije ni predvideval. Ob tem se sklicuje tudi na sodno prakso Ustavnega sodišča RS, v skladu s katero neučinkovitih pravnih sredstev ni treba izkoristiti, ter v skladu s katero ni zadoščeno zahtevi po izčrpanju, če pritožnik vlaga nedovoljena pravna sredstva (U-I-99/08, Up-1188/08 z dne 16. 4. 2009). Navaja tudi, da Ustavno sodišče RS ustavne pritožbe (pod točko 1, op. sodišča) ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je med strankama sporna zavrnitev tožničine prošnje za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Ustavnega sodišča RS Up-1517/18-7 z dne 6. 5. 2021 pred ESČP v Strasbourgu. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka prošnjo tožnice zavrnila, ker je ocenila, da tožnica ne izpolnjuje vsebinskega kriterija za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Tožena stranka navaja, da je Ustavno sodišče RS s sklepom Up-1517/18-7 z dne 6. 5. 2021 kot prepozno zavrglo ustavno pritožbo tožnice zoper sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 151/2008 z dne 4. 10. 2018, zaradi česar je tožnica izkazala premajhno skrbnost pri uveljavljanju domačih pravnih sredstev, ter da zato glede na ustaljeno sodno prakso ESČP nima možnosti za uspeh. Tožnica se z navedenim ni strinjala in je v tožbi navajala, da je zaprosila za dodelitev BPP za vložitev pritožbe pred ESČP le zoper 1. točko izreka sklepa Ustavnega sodišča RS Up-1517/18-7 z dne 6. 5. 2021, s katero Ustavno sodišče RS njene ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, zato meni, da je obrazložitev tožene stranke nejasna in sama s sabo v nasprotju.

7. Sodišče najprej ugotavlja, da izpodbijani sklep ni obrazložen na način, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, pomanjkljiva obrazložitev pa omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku. Sodišče namreč pritrjuje tožnici, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni preizkusila vsebinskega kriterija iz 24. člena ZBPP v zvezi s pritožbo pred ESČP zoper 1. točko sklepa Ustavnega sodišča RS Up-1517/18-7 z dne 6. 5. 2021, saj je v izpodbijanem sklepu zmotno navedla, da je bila ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 151/2008 z dne 4. 10. 2018 zavržena kot prepozna ter navedeno dejstvo upoštevala pri presoji vsebinskega kriterija iz 24. člena ZBPP. Sodišče namreč ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo dopolnila svojo obrazložitev, v kateri pritrjuje navedbam tožnice, da ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 151/2008 z dne 4. 10. 2018 ni bila sprejeta v obravnavo, ter je v tem delu tudi dopolnila obrazložitev in presodila tožničino izpolnjevanje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP upoštevaje navedena dejstva. Vendar pa odgovor na tožbo ni sestavni del izpodbijane odločbe, zato to naknadno pojasnjevanje ne odpravlja pomanjkljivosti obrazložitve in sodišče teh navedb ni upoštevalo.

8. Obrazložitev izpodbijanega akta mora namreč vsebovati vse elemente, ki jih določa 214. člena ZUP, saj se na ta način zagotavljajo ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. člena in 25. člena Ustave RS. Po določbi prvega odstavka 214. člena ZUP, ki se uporablja tudi v obravnavanem postopku, mora obrazložitev odločbe upravnega organa obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

9. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

10. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

11. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).