Jedro

Pravočasno in dovoljeno pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila le tožeča stranka, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki jo tožena stranka z revizijo izpodbija, je bila tedaj zavrnjena le pritožba tožeče stranke. Za izpodbijanje te sodbe sodišča druge stopnje zato tožena stranka nima pravnega interesa.

Ker tožena stranka proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasne in tedaj dovoljene pritožbe sploh ni vložila, je zanjo sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu postala pravnomočna. Z revizijo tako tožena stranka v bistvu izpodbija pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje v njenem obsodilnem delu, kar pa glede na že omenjeno določbo 1. odstavka 382. člena ZPP, ni dovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 111.753 din (pozneje 11,00 din, sedaj 11,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1985 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo tožene stranke pa je kot prepozno vloženo zavrglo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka. V reviziji izrecno zatrjuje, da vlaga revizijo "zoper sodbo VS Koper Cp 218/93 v zvezi s sodbo TS Koper, enota v Kopru P 412/86" in da "zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, da se reviziji ugodi in napadeni sodbi tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne". Vloženo revizijo pa utemeljuje s trditvami, da je bil njen pravni prednik le pooblaščenec lastnice devizne hranilne knjižice, zaradi česar pasivna legitimacija tožene stranke ni podana. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je pravni prednik tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjal zastaranje. Reviziji naj se zato tako ugodi, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (1. odstavek 382. člena ZPP), v primerih iz 400. člena ZPP, pa tudi proti sklepu sodišča druge stopnje. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje izdalo sodbo (s katero je zavrnilo pritožbo tožeče stranke) in sklep (s katerim je zavrglo pritožbo tožene stranke). Tožena stranka z revizijo izpodbija le sodbo sodišča druge stopnje. To izpodbijanje pa ni dovoljeno iz naslednjih razlogov: Pravočasno in dovoljeno pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila le tožeča stranka, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki jo tožena stranka z revizijo izpodbija, je bila tedaj zavrnjena le pritožba tožeče stranke. Za izpodbijanje te sodbe sodišča druge stopnje zato tožena stranka nima pravnega interesa.

Ker tožena stranka proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasne in tedaj dovoljene pritožbe sploh ni vložila, je zanjo sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu postala pravnomočna. Z revizijo tako tožena stranka v bistvu izpodbija pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje v njenem obsodilnem delu, kar pa glede na že omenjeno določbo 1. odstavka 382. člena ZPP, ni dovoljeno. Zato je moralo revizijsko sodišče revizijo tožene stranke, ki se nanaša le na pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožeče stranke, kot nedovoljeno zavreči (392. člen ZPP).