Jedro

V okoliščinah, ko je posameznik, ki se zaveda nevarnosti poškodb z vojaškim materialom, ki ga je kot zapuščenega našel in prenesel, da ga uporabi za določen namen, pa pri tem zaradi neprevidnosti nastane nehotena škoda, nastale škode ni mogoče šteti kot posledico zapuščenega vojaškega materiala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 658/97 z dne 01.06.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.08.1998, s katero je ta v revizijskem postopku po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote Ž. z dne 27.08.1998 (pravilno z dne 27.03.1997) in odločila, da se tožniku ne prizna statusa in pravic civilnega invalida vojne. Upravna enota je z navedeno odločbo priznala tožniku status in pravice civilnega invalida vojne III.

skupine z 90% invalidnostjo od 01.06.1996 dalje. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe povzema navedbe tožene stranke, da ni mogoče šteti za zapuščen vojaški material orožja oziroma naboja, ki ga je stranka odnesla s kraja, kjer je ostal po vojaških dejavnostih in ga uporabila z namenom, da ga očisti in razstavi. S tem je naboj izgubil lastnost zapuščenega vojaškega materiala, pretrgana pa je bila tudi vzročna zveza med njegovo najdbo in nastankom poškodbe. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, da je tožnik vojaški material, to je zapuščene vojaške naboje, katere je našel, odnesel s seboj domov ter jih začel čistiti, pravilno ugotovila pretrganje vzročne zveze med najdbo vojaškega materiala in nastalo posledico. Osebno tožnikovo stanje, to je njegova starost in neprevidno razstavljanje in čiščenje vojaških nabojev, sta pravno relevantni okoliščini, ki sta povzročili pretrganje teka vzročne zveze med njegovo najdbo in nastalo posledico. Namen zakonodajalca je bil ravno v tem, da se pravno zavarujejo predvsem takšni primeri, v katerih pride do poškodbe že ob tem, ko žrtev naleti na zapuščeni vojaški material in ne šele kasneje, z aktivnim ravnanjem žrtve. Tožena stranka je tako pravilno razlagala zakon, ko je navedla, da bi bila pravno upoštevna samo tista škoda, ki bi nastala tožniku kot posledica takojšnjega aktiviranja vojaškega materiala pri njegovem prvem stiku z njim. Zato je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Vojaški material je zapuščen od trenutka, ko vojaška enota, ki ga uporablja, opusti nad njim nadzorstvo in posest, pa do trenutka, ko ga vojaška oblast odstrani oziroma spet prevzame v svojo posest in varstvo. Od trenutka dalje, ko je vojaški material zapuščen, ko noben vojak ne odgovarja zanj, ga noben vojak ne straži ali nadzira, gre za objektivno nevarnost za civiliste, ki naletijo nanj. Opuščenost je prav to, kar je povzročilo poškodbo. S tem ko je tožnik odnesel domov vojaški material in se z njim igral, ni bila spremenjena njegova pravna kvalifikacija. Še vedno je bil zapuščen. Ob pravilni interpretaciji pojma zapuščen vojaški material, se pokaže, da je tožnik utrpel poškodbo prav ob stiku z opuščenim vojaškim materialnom in zato vzročna zveza nikakor ni bila pretrgana. Pravic žrtev ni mogoče izključevati samo zato, ker so ob stiku z zapuščenim vojaškim materialom ravnale nespametno. Če bi se namreč vsi ravnali po pravilih, ne bi nikoli prišlo do nikakršne nesreče, ne glede na to, ali bi bil ta material pod nadzorstvom ali ne. Tožnik predlaga, da vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi ter mu v celoti prizna vse pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne v novo sojenje, pritožbene stroške pa šteje kot nadaljnje stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. točke prvega odstavka 4. člena Zakona o vojnih invalidih (Ur. l. RS, št. 63/95, ZVOJI) je civilni invalid vojne tisti invalid, ki je dobil okvaro zdravja kot nevojaška oseba, med drugim tudi zaradi poškodbe, ki jo je povzročil zapuščeni vojaški material na ozemlju Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je bila na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, da je tožnik s svojim neprevidnim ravnanjem, to je z razstavljanjem in čiščenjem nabojev, sam neposredno povzročil nastalo eksplozijo, pretrgana vzročna zveza med najdbo zapuščenega vojaškega materiala in nastankom poškodbe. Vojaški material, ki ostane po končani dejavnosti vojaških enot na določenem območju brez nadzora in zaščite, ne da bi pred nastankom poškodbe posegla vanj katerakoli oseba z namenom zbiranja, uporabljanja ali s kakršnimkoli drugim namenom, je šteti za zapuščeni vojaški material v smislu 2. točke prvega odstavka 4. člena ZVOJI. V okoliščinah, ko je posameznik, ki se zaveda nevarnosti poškodb z vojaškim materialnom, ki ga je kot zapuščenega našel in prenesel, da ga uporabi za določen namen, pa pri tem zaradi neprevidnosti nastane nehotena škoda, nastale škode ni mogoče šteti kot posledico zapuščenega vojaškega materiala. Tožnik pa bi se glede na svojo starost moral zavedati posledic, ki jih ima lahko njegovo ravnanje. Zato so pritožbeni ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče o predlogu za povrnitev stroškov postopka ni odločalo, saj glede na določbo tretjega odstavka 23. člena ZUS trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.