Jedro

Upoštevaje strožjo objektivno odgovornost tožene stranke kot imetnice nevarnega rezkalnega stroja, je vendar tožnikova opustitev dožne skrbnosti strokovnjaka (mizarja), ki je delo opravljal s premajhno pazljivostjo in s slabo pripravljeno zaščito stroja, pomembno prispevala k nastanku škode. Taki zaključki narekujejo tako razmejitev odgovornosti, da je pretežni del odgovornosti (2/3) na strani imetnika nevarne stvari, na tožnikovi strani pa je 1/3 odgovornosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba ob delni ugoditvi pritožbi spremeni tako, da se spremenjena sodba sodišča prve stopnje poslej v celoti glasi: "Toženec A. G. st. je dolžan plačati tožniku M. Č. 2.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2000 dalje do plačila ter mu povrniti 93.658 SIT njegovih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2000 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." Sklep o pritožbenih stroških se delno spremeni tako, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 50.000 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi z delovno nezgodo z dne 8.3.1996, ko se je tožnik poškodoval na rezkalnem stroju, ugotovilo objektivno odgovornost toženca. Razsodilo je, da je tožnik prispeval 60 odstotkov k nezgodi in k nastanku škode, zato je tožencu naložilo povrnitev 40 odstotkov odškodnine za nepremoženjsko škodo, odmerjeno na 2.100.000 SIT. Tožencu je torej naložilo plačilo zneska 840.000 SIT odškodnine in 93.658 SIT pravdnih stroškov, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2000 dalje. Ker je tožnik zahteval odškodnino v znesku 9.000.000 SIT, je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in razsodilo, da znaša tožnikov prispevek k nastanku škode 10 odstotkov in toženčev 90 odstotkov, pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pa 3.900.000 SIT. Ob delni ugoditvi pritožbi je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo odškodnine v znesku 3.510.000 SIT in 115.722 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2000 dalje. Tožencu je tudi naložilo povrnitev pritožbenih stroškov tožniku v znesku 62.500 SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je do nesreče prišlo zato, ker je tožnik pred začetkom dela zaščito očitno preslabo pričvrstil. Šlo je za njegovo strokovno napako, torej za nepazljivost tožnika kot strokovnjaka, zato je njegov krivdni soprispevek najmanj blizu ene polovice. Njegov prispevek ne more biti le 10 odstotkov kot materialnopravno napačno obrazlaga višje sodišče. Tudi glede višine odškodnine za posamezne postavke je določilo pravilno odškodnino prvostopenjsko sodišče in ne drugostopenjsko, ki je prisodilo očitno previsoke zneske odškodnine. Tožena stranka predlaga spremembo drugostopenjske sodbe tako, da se vzpostavi prvostopenjska sodba.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija je delno utemeljena.

Pritrditi je obema sodiščema o obstoju toženčeve objektivne odgovornosti. Toženec je imetnik rezkalnega stroja, na katerem je tožnik izdeloval vezne letve. Obratovanje takega stroja predstavlja povečano nevarnost, zato je utemeljena uporaba 173. in 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89). Utemeljena je nadalje tudi uporaba drugega in tretjega odstavka 177. člena ZOR o delni oprostitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari, ker je tožnik delno sam prispeval k škodi.

Dejanske ugotovitve prvostopenjske sodbe, da je tožniku popustila zbranost pri delu, ko je samoiniciativno izdeloval še dodatno rezervno vezno letev in da je pred začetkom dela preslabo pričvrstil zaščito iz vezane plošče, je sprejelo tudi pritožbeno sodišče. Navedeno je predstavljalo kršitev prvega odstavka 44. člena tedaj veljavnega Zakona o varstvu pri delu (ZVD, Uradni list RS, št. 47/86-57/96), saj dela ni opravljal s tolikšno pazljivostjo, da bi s tem varoval svoje življenje in zdravje. Ugotovljena je tudi toženčeva odsotnost iz delavnice v času tožnikovega dela, kar je pomenilo izostanek stalnega nadzora oziroma kršitev petega odstavka 44. člena ZVD. Nadaljnje dejanske ugotovitve so bile, da je bil tožnik izkušen mizar s 15 leti prakse, da je les obdeloval pravilno (v pravi smeri in z ustreznim rezilom) ter da je bil stroj brezhiben.

Upoštevaje povzete ugotovitve je prvostopenjsko sodišče ocenilo tožnikov prispevek k nastanku škode na 60 odstotkov, sodišče druge stopnje pa na 10 odstotkov. Revizijsko sodišče delno pritrjuje reviziji tožene stranke o zmotnosti presoje pritožbenega sodišča. Ocenjuje namreč, da je potrebno tehtati na eni strani objektivno odgovornost toženca za nevaren rezkalni stroj ter upoštevati tudi krivdno odgovornost toženca zaradi nenadzorovanja tožnikovega dela, kar pa je zelo nebistvena kršitev ZVD glede na tožnikovo 15-letno mizarsko prakso, ter na drugi strani pomen in težo tožnikove soodgovornosti. Gre za strokovnjaka, ki je delo opravljal s premajhno pazljivostjo in s slabo pripravljeno zaščito stroja z vezno ploščo. Upoštevaje strožjo objektivno odgovornost tožene stranke, je vendar tožnikova opustitev dolžne skrbnosti, ki se pričakuje od strokovnjaka, po presoji revizijskega sodišča pomembno prispevala k nastanku škode. Zato ni materialnopravno pravilna porazdelitev odgovornosti v sodbi drugostopenjskega sodišča, ampak narekuje pravilna uporaba materialnega prava po presoji revizijskega sodišča tako razmejitev odgovornosti, po kateri je pretežni del, to je dve tretjini na strani imetnika nevarne stvari, na tožnikovi strani pa je ena tretjina odgovornosti. V skladu s takimi zaključki je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v odločitvi o temelju odgovornosti spremenilo tako, da je namesto 10 odstotne odgovornosti tožnika določilo njegovo odgovornost do ene tretjine.

Revizija izpodbija višino dosojene odškodnine v obsegu odločitev o škodi zaradi strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševnih bolečin zaradi skaženosti. Poudarja, da je drugostopenjsko sodišče neutemeljeno zvišalo te odškodnine.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ima tožena stranka delno prav. Pri zvišanju skupne odškodnine od 2.100.000 SIT na 3.900.000 SIT se je pritožbeno sodišče sklicevalo predvsem na primerjavo z drugimi podobnimi primeri in oškodovanci, ki so za tovrstne poškodbe (amputacija prsta in poškodbe ostalih prstov) dobili precej višjo odškodnino kot tožnik. Taki oceni revizijsko sodišče ne more pritrditi. Res je pri odmeri odškodnine potrebna objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. Vendar pa podatki knjižnega pregleda sodne prakse iz vira, ki ga navaja pritožbeno sodišče, ne potrjujejo ugotovitve o višjih odškodninah v drugih podobnih primerih. Odškodnina, kakršno je prisodilo pritožbeno sodišče, je v primeru poškodb rok prisojena v drugih primerih le tedaj, ko je šlo za hujše oziroma težje primere od obravnavanega. Praviloma so bile namreč odškodnine v podobnem obsegu odmerjene v primeru amputacije (členkov) treh prstov in ne enega, kot v tožnikovem primeru. Argument višjega sodišča za zvišanje odškodnine torej ni bil v celoti korekten.

Izhodišče za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo so dejanske ugotovitve nižjih sodišč o tožnikovih poškodbah, to je delni amputaciji sredinca leve roke (v višini osnovnega členka), odprt osnovni sklep prstanca leve roke in rane na drugem, tretjem, četrtem in petem prstu leve roke. Odškodnina za telesne bolečine v znesku 850.000 SIT v revizijskem postopku ni sporna. Odškodnina za strah v znesku 300.000 SIT je po stališču tožene stranke očitno previsoka. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnik zaradi hude poškodbe z resnimi posledicami med dolgotrajnim zdravljenjem upravičeno dalj časa resno zaskrbljen za izid zdravljenja. Kljub intenzivni in dolgotrajni fizikalni terapiji je zdravljenje le počasi napredovalo, tožnika so mučile neprijetne misli o posledicah poškodbe, o sposobnosti za delo in o preživljanju družine. Sekundarni strah srednje stopnje je trajal približno tri mesece, v približno letu dni je nato postopoma prenehal. Upoštevaje merila iz 200. člena ZOR, predvsem pa okoliščine primera, ki obseg in trajanje škode glede na tožnika individualizirajo, ter objektivizacijo v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse, revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravična denarna odškodnina za strah v znesku 150.000 SIT.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bila odškodnina od prvotno prisojenega zneska 850.000 SIT na drugi stopnji zvišana na 2.000.000 SIT. Kot trajna posledica je ugotovljena amputacija sredinca leve roke v višini osnovnega členka. Vršiček krna je občutljiv na dotik. Levi prstanec je ostal fiksiran v močno upognjenem položaju (60 stopinj) in ga tožnik ne more iztegniti ter je za četrtino tanjši od desnega prstanca. Posledica vsega je slabša groba moč leve roke in slabši prijem, bolečine pa se pojavljajo pri vsakem nekoliko težjem delu in v mrazu. Tožnik ni več sposoben za težja ali natančna dela z levo roko. Tožnik je sicer desničar, vendar opisana funkcionalna okvara leve roke v znatni meri zmanjšuje tožnikovo življenjsko aktivnost. Večino dejavnosti je namreč mogoče opravljati le s pomočjo obeh rok. Prejšnje delo mizarja je izgubil, kot mizarja ga nihče noče zaposliti, dela kot voznik kombija, naklada in razklada pa lahko le lažji tovor. Posledice so občutki nekoristnega in prikrajšanega človeka v primerjavi z vrstniki, zlasti ker je bil pred nezgodo delaven in zdrav. Ob vrednotenju individualnosti konkretnega primera, predvsem intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin zaradi vseh prikrajšanj, posebej glede na tožnikovo starost 34 let ob nezgodi, je glede na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki se izraža v razponih odškodnin, kot jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih, po presoji revizijskega sodišča pravična denarna odškodnina za to vrsto škode 1.500.000 SIT. Merila iz 200. in 203. člena ZOR v konkretnem primeru namreč ne omogočajo priznanja višje odškodnine, kot jo je, ob neumestnem sklicevanju na druge podobne primere, neutemeljeno priznalo višje sodišče. Pravilna uporaba materialnega prava je torej terjala znižanje odškodnine za 500.000 SIT, ne pa za več, kot neutemeljeno zahteva tožena stranka.

Delno je utemeljeno tudi revizijsko uveljavljanje znižanja odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ugotovljeno je, da je tožniku levi sredinec amputiran v predelu osnovnega členka, brazgotina pa sega še 3 cm na levo dlan. Prstanec leve roke je nenormalno upognjen in tanjši z vidno brazgotino na upogibni strani. Manjše brazgotine so še na prvem, drugem in petem prstu leve roke. Ustrezen je zaključek, da je leva roka izrazito skažena, česar se ne da prikriti. Tri leta in pol je tožnik duševno trpel zaradi skaženosti, nato se je s spremenjenim videzom sprijaznil. Vrednotenje intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin ob upoštevanju tožnikove starosti, spola in okolja, v katerem živi, ne opravičuje odškodnine v znesku 750.000 SIT, ker je očitno pretirano upoštevana objektivna pogojenost višine odškodnine, ki se kaže skozi primerjave s podobnimi primeri sodne prakse. Po merilih iz 200. člena ZOR je po presoji revizijskega sodišča tožnik za duševne bolečine zaradi skaženosti upravičen do zadoščenja v znesku 500.000 SIT. V tem obsegu je bilo treba odškodnino znižati, ne pa za več, kot je terjala tožena stranka.

Upoštevaje vse pravno relevantne okoliščine je pravična denarna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo opredeljena z zneskom 3.000.000 SIT. Glede na odgovornost tožene stranke do dveh tretjin je torej utemeljen tožbeni zahtevek glede zneska 2.000.000 SIT. V tem smislu je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje. To je utemeljeno delno ugodilo pritožbi tožeče stranke, vendar v prevelikem obsegu. Ob pravilni uporabi materialnega prava je utemeljen tožbeni zahtevek v znesku 2.000.000 SIT, torej je utemeljeno zvišanje odškodnine v primerjavi s prvostopenjsko sodbo za 1.160.000 SIT oziroma znižanje odškodnine drugostopenjskega sodišča za 1.510.000 SIT. Drugačen revizijski predlog tožene stranke je neutemeljen, zato je revizijsko sodišče v preostalem delu revizijo zavrnilo.

Zaradi spremembe sodbe je moralo revizijsko sodišče odločati o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede pravdnih stroškov na prvi stopnji je tako odločilo, da mora toženec povrniti tožniku 93.658 SIT njegovih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikove pravdne stroške je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 297.748 SIT, toženčeve pa na 253.845 SIT, kar je sprejelo tudi pritožbeno sodišče. Glede na revizijsko odločitev je tožeča stranka uspela v pravdi po temelju do dveh tretjin, po višini pa do ene tretjine, skupaj približno do ene polovice. Toženec bi moral povrniti tožniku 50 odstotkov njegovih pravdnih stroškov na prvi stopnji, tožnik pa tožencu 50 odstotkov njegovih pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju bi moral toženec povrniti tožniku 21.952 SIT pravdnih stroškov. Ker pa je prvostopenjsko sodišče ob delno pomotni ugotovitvi uspeha prisodilo tožniku v korist povrnitev 93.658 SIT pravdnih stroškov, kar je več, kot kaže sedanja odmera, toženec pa se ni pritožil, v revizijskem postopku ob zvišanju prvostopenjske odškodnine ni mogoče spremeniti odločitve o pravdnih stroških v tožnikovo škodo pod mejo na prvi stopnji priznanih stroškov. Glede na revizijsko odločitev je tožnik v pritožbenem postopku uspel za 1.160.000 SIT in ne za 2.670.000 SIT, kot je pri odmeri pritožbenih stroškov upoštevalo pritožbeno sodišče. Revizijsko sodišče je zato ponovno odmerilo pritožbene stroške od zneska, s katerim je uspel (drugi odstavek 154. člena ZPP), upoštevaje odvetniško tarifo, in spremenilo odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov tako, da mora toženec povrniti tožniku 50.000 SIT pritožbenih stroškov.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker njihove povrnitve stranka ni uveljavljala.