Jedro

Zaradi delovnih potreb se po 3. točki 1. odst. 149. čl. ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oz. strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa. Po določbah ZJU ima tako predstojnik organa pravico, da delavce glede na potrebe organa premešča z enega na drugo delovno mesto, vendar mora v izpodbijanem sklepu jasno obrazložiti vse razloge za premestitev tožnika (policista) na drugo delovno mesto. Samo navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila premestitev zaradi delovnih potreb izvedena v skladu s 3. tč. 1. odst. 149. čl. ZJU, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, ne zadošča za ugotovitev, da je podan zakoniti razlog premestitve, ker je le prepis zakonske določbe, ne pa navajanje konkretnih razlogov, zakaj in na kakšen način je predstojnik prišel do ocene, da bi s premestitvijo tožnika lahko bilo zagotovljeno učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.

Določba 149. čl. ZJU ni namenjena sankcioniranju delavca oz. premestitvi zaposlenega zaradi subjektivnih razlogov oz. okoliščin, ki so na strani delavca (ker nadrejenim ni simpatičen, ker ne dela dobro, ker morda krši delovne obveznosti ali ne dosega predvidenih delovnih rezultatov), saj so sankcioniranju delavcev zaradi takšnih ali drugačnih subjektivnih razlogov namenjeni drugi delovnopravni instituti. Namen določbe 149. čl. ZJU je lažja organizacija dela znotraj delodajalca, vendar pa je premestitev dovoljena in zakonita zgolj v primerih, ko so za ta ukrep podane realne in objektivno izkazane delovne potrebe delodajalca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. Sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika, opr. št. ... z dne 30. 6. 2010, v zvezi s sklepom opr. št. ... z dne 1. 10. 2010 se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto policista (šifra ...) na Policijsko postajo A ter mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 681,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 490,56 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika, opr. št. ...z dne 30. 6. 2010, v zvezi s sklepom opr. št. ...z dne 1. 10. 2010 razveljavita, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto policista (šifra ...) na Policijsko postajo A ter mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta ter mu povrniti stroške postopka (I. tč. izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 785,06 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh razlogov iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Tožnik izpostavlja, da za obravnavano premestitev ni zakonske osnove. Gre za premestitev brez soglasja delavca, zato je potrebno razlog premestitve konkretno opredeliti in ne zgolj pavšalno, kot je to storila tožena stranka, ko je zgolj prepisala zakonski razlog za premestitev. Tudi Komisija za pritožbe je zgolj suhoparno navajala člene ZJU in razloga za premestitev ni konkretno opredelila. Iz sklepov ni jasno, kaj je organ privedlo do odločitve, da bo s premestitvijo tožnika mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Tožena stranka tudi z listinsko dokumentacijo ni dokazala, da so bile potrebe po premestitvi tožnika. Vsa listinska dokumentacija kaže na to, da se je tožena stranka s premestitvijo tožnika hotela znebiti, ker ni bil po volji nekaterim nadrejenim, to pa ni zakonito. Tožena stranka tudi tekom sodnega postopka ni dokazala, da je bilo s premestitvijo zagotovljeno učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Tožnik se je moral na novem delovnem mestu dodatno izobraževati, saj je delo na mejnih policijah specifično. Če bi na PMP B res potrebovali novega delavca, bi se dogovorili z osebo, ki ta znanja že ima. Ne drži materialnopravna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil premeščen zaradi diskriminatornih razlogov. Tožena stranka je takšne razloge sama zatrjevala, kar je izkazano z listinsko dokumentacijo, navedeno pa so potrdile tudi zaslišane priče. Izpoved prič, ki so nastopile na samem koncu postopka, ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožene stranke in pomanjkljive listinske dokumentacije glede delovnih potreb, ki naj bi obstajale na PMP B. Za premestitev ne morejo biti relevantne osebne okoliščine na strani tožnika, sicer pa tožnik izpostavlja, da je delal dobro, da je bil povprečen policist oz. je bil celo med boljšimi in je imel izjemno dobre rezultate pri izvajanju represivnih ukrepov, njegov odnos do sodelavcev pa je bil korekten. Nasprotne navedbe tožene stranke so bile prirejene za potrebe tega postopka. Iz dopisov, ki jih je v spis predložila tožena stranka je jasno razvidno, da je bil tožnik premeščen zato, ker naj bi bil moteč za kolektiv in ne zato, ker naj bi bile za premestitev izkazane delovne potrebe. V postopku so bili zaslišani policisti, ki niso tožnikovi prijatelji, pa so vsi enako izpovedali, da tožnik ni bil problematičen in se je z njim dalo delati, da je bil korekten, da je imel dober odnos do njih, do nadrejenih in do občanov, ter da pripomb ali pritožb na delo tožnika ni bilo. Dogajanja na PP A pa je tudi zelo nazorno opisal A.A., ki je bil zaslišan kot priča, in ki je bil tudi neutemeljeno premeščen na PP C in to zgolj zato, ker se je družil z nekaterimi policisti. Izpovedal je, da so policisti v strahu pred B.B. in C.C. upoštevali neuradno opozorilo glede druženja s „spornimi policisti“. Ker tega ni upošteval, je neposlušnost občutil z premestitvijo in degradacijo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v 1. odst. 147. čl. določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oz. na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki 1. odst. 149. čl. ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oz. strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnika s sklepom z dne 30. 6. 2010 premestila iz delovnega mesta policista (šifra delovnega mesta ,..., v uredniškem nazivu policist II) Policijske uprave A, Policijske postaje A na delovno mesto policista (šifra delovnega mesta ..., v uredniškem nazivu policist II) Postaje mejne policije B. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila premestitev izvedena v skladu s 3. tč. 1. odst. 149. čl. ZJU zaradi delovnih potreb oz. ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Tožnik se je zoper sklep pritožil, vendar je Komisija za pritožbe s sklepom z dne 1. 10. 2010 njegovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpodbijane sklepe in ugotovilo, da je tožena stranka v sklepu z dne 30. 6. 2010 izrecno navedla, da je razlog premestitve ocena predstojnika, da bo s premestitvijo zagotovljeno učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Ocenilo je, da sklep o premestitvi z dne 30. 6. 2010 (priloga A3) vsebuje vse sestavine, ki jih predvideva 2. odst. 150. čl. ZJU in je zato ustrezno obrazložen. Tožnik je ves čas postopka trdil, ponavlja pa tudi v pritožbi, da tožena stranka konkretnih razlogov za premestitev ni obrazložila, dejansko pa je bila premestitev posledica diskriminatornega ravnanja tožene stranke napram tožniku, kar je razvidno tudi iz trditvene podlage, ki jo je pred sodiščem podajala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka ugotovilo, da je obstajal zakonit razlog za premestitev. Na podlagi izpovedbe direktorja tedanje Policijske uprave A D.D. ter komandirja E.E. je ugotovilo, da je dejansko obstajala kadrovska potreba po zaposlitvi policista na PMP D. Ocenilo je, da tožnik ni bil premeščen iz diskriminatornih razlogov, temveč zato ker je delodajalec utemeljeno ocenil, da bo s tem ukrepom zagotovil učinkovitejše in smotrnejše delo organa.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s takšnim materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Po določbah ZJU ima predstojnik organa sicer pravico, da delavce glede na potrebe organa premešča z enega na drugo delovno mesto. Vendar ta pravica ni neomejena. Predstojnik bi v izpodbijanem sklepu moral jasno obrazložiti vse razloge, ki so ga vodili k odločitvi, da tožnika v skladu s 3. tč. 1. odst. 149. čl. zaradi delovnih potreb premesti na drugo delovno mesto. Iz obrazložitve v izpodbijanem sklepu pa ne izhaja nikakršna ocena predstojnika, niti ni mogoče razbrati, na kakšen način naj bi se s premestitvijo tožnika zagotovilo učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Če naj bo premestitev zakonita, morata tako delodajalec kot delavec ob izdaji sklepa vedeti, kakšne cilje se zasleduje. Samo navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila premestitev zaradi delovnih potreb izvedena v skladu s 3. tč. 1. odst. 149. čl. ZJU, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, zato nikakor ne zadošča za ugotovitev, da je podan zakoniti razlog premestitve. Taka navedba pomeni le prepis zakonske določbe, ne pa navajanje konkretnih razlogov, zakaj in na kakšen način je predstojnik prišel do ocene, da bi s premestitvijo tožnika lahko bilo zagotovljeno učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa (tako tudi opr. št. Pdp 1575/2008).

V 1. odst. 24. čl. ZJU je jasno določeno, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, razen navodil za delo v okviru opisa nalog delovnega mesta oziroma o zahtevi za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja, odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. V skladu z 39. čl. ZJU Komisija za pritožbe pri odločanju uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Navedena določba ZJU (1. odst. 39. čl. ZJU) se ne nanaša izključno na procesna pravila, zato je šteti, da zadeva tudi vsebino same odločbe, kamor spada tudi obrazložitev. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS št. 80/99 in nadaljnji) v 214. čl. natančno navaja, kaj mora obrazložitev obsegati. Med drugim mora obrazložitev obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Izpodbijani odločbi ne vsebujeta vsebinskih predpostavk, kot jih za obrazložitev odločbe zahteva 214. čl. ZUP. Vrhovno sodišče RS je v odločbi opr. št. VIII Ips 307/2009 z dne 9. 3. 2010 zavzelo jasno materialnopravno stališče, da morajo biti sklepi, s katerimi se na podlagi 24. čl. ZJU odloča o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca obrazloženi. Brez tega si pravice do pravnega sredstva ter pravice do sodnega varstva, ki sta ustavni kategoriji, ni mogoče zamisliti. V primeru, ko se delavca premesti brez soglasja, na podlagi sklepa (in torej ena od pogodbenih strank enostransko poseže v obstoječo, s soglasjem obeh strank sklenjeno pogodbo o zaposlitvi – za javne uslužbence se ne uporablja določba ZDR, ki ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe – 6. odst. 147. čl. ZJU), je pravica do izjave oz. učinkovitega pravnega sredstva, s katerim delavec lahko učinkovito nasprotuje takšni enostranski odločitvi druge pogodbe stranke iz delovnega razmerja, zagotovljena v dvostopenjskem postopku pri delodajalcu v obliki pravice do pritožbe. Zato je jasno, da je odločilna konkretna vsebinska opredelitev razlogov že v prvostopni odločitvi (ki posega v pravico delavca iz delovnega razmerja), ki omogoča možnost obrambe. Tudi po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča RS je pravica do učinkovitega pravnega sredstva zagotovljena, če je pravni akt, ki se izpodbija, obrazložen tako, da lahko pritožnik izpodbija vsebinske razloge odločitve. Tako je npr. v odločbi opr. št. Up-315/00 Ustavno sodišče RS zapisalo: „Že iz jamstva enakega varstva pravic (22. čl. Ustave RS) izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe Ustava RS zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. čl. Ustave RS), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne abstrakten, pavšalen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru (podobno tudi opr. št. Up-7/98, opr. št. Up-312/99, opr. št. U-I-18/93).“ Tožena stranka tožniku z neobrazloženo (tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko) odločbo pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki sicer izhaja tudi iz Splošne deklaracije človekovih pravic, ni zagotovila. Za uresničitev te pravice bi torej morala tožena stranka tudi v konkretnem primeru, v sklepu o premestitvi, svojo odločitev ustrezno (vsebinsko) obrazložiti. Ker tega ni storila, se tožnik v postopku pri delodajalcu zoper očitke, ki so se nato obravnavali v sodnem postopku kot razlog za premestitev, ni mogel učinkovito braniti in je bila pravica do pritožbe oz. pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo je imel tožnik na podlagi 24. čl. ZJU popolnoma izvotljena. Že iz navedenih razlogov sta zato izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita.

Nadalje pa pritožba pravilno izpostavlja, da je tožena stranka v postopku zatrjevala zgolj subjektivne razloge, ki so bili podlaga za obravnavano premestitev. Tako je npr. na str. 3 odgovora na tožbo izrecno zapisala: „V konkretnem primeru je bil razlog tožnikove premestitve njegova kompromitiranost in nezaželenost v kolektivu“. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je razvidno, da se je glavnina dokaznega postopka odvijala glede vprašanja ali je imela tožena stranka v kolektivu, kjer je tožnik delal do premestitve, z njim težave ali ne, ali so bile pripombe na tožnikovo delo, ali je v zvezi s tožnikom prihajalo do konfliktnih situacij, ali je tožnik opravil delo, kot se je od njega pričakovalo, ali je izdal dovolj ali premalo represivnih ukrepov, priča D.D. je celo izpovedal, da je bil tožnik premeščen zaradi neznanja. Vse to so izrazito subjektivni razlogi na strani tožnika, ki so očitno botrovali predmetni premestitvi in jih je tožena stranka navajala v svojih vlogah, v obrazložitev pa jih je povzelo tudi sodišče prve stopnje. Pravilno je zato tožnikovo zatrjevanje v pritožbi, da je bil očitno premeščen zaradi osebnih okoliščin, ker naj bi bil v kolektivu kompromitiran in nezaželen (moteč), kar je tožena stranka tudi sama izrecno zatrjevala, tožnik pa tega dejstva ni prerekal, zaradi česar je to dejstvo šteti za dokazano (214. čl. ZPP). Tožena stranka tekom postopka ni substancirano zatrjevala, da je na PMP B obstajala kadrovska potreba po zaposlitvi policista, v kakšni meri in zakaj, to sta kot priči izpovedala šele direktor tedanje Policijske uprave A D.D. ter komandir E.E. Sodišče prve stopnje je pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke nadomestilo z izpovedbo navedenih dveh prič, kar pa ni dopustno saj je s tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom. Sicer pa tudi, če bi tožena stranka pravočasno zatrjevala, da je na PMP B tožnika premestila zato, ker je tam zaradi takšnih ali drugačnih razlogov obstajala znatna kadrovska potreba po zaposlitvi policista, tožena stranka ni navajala nobenega sprejemljivega razloga, zakaj se je odločila, da bo na PMP B premestila prav tožnika in ne kakšnega drugega zaposlenega policista, sodišče prve stopnje pa takšnega razloga tudi ni ugotovilo, zaradi česar tudi ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka tožniku zagotavljala enako obravnavo napram drugim zaposlenim. Prav ima zato pritožba, da razlogi za premestitev tožnika, ki jih je tožena stranka navajala v vlogah in jih je ugotavljalo tudi sodišče prve stopnje, temeljijo na izrazito osebnih okoliščinah tožnika (ker naj bi bil moteč), kar pa ne more biti zakoniti razlog za premestitev. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru za premestitev niso bile podane objektivno izkazane delovne potrebe delodajalca.

Pritožbeno sodišče namreč pojasnjuje, da določba 149. čl. ZJU ni namenjena sankcioniranju delavca oz. premestitvi zaposlenega zaradi subjektivnih razlogov oz. okoliščin, ki so na strani delavca (ker nadrejenim ni simpatičen, ker ne dela dobro, ker morda krši delovne obveznosti ali ne dosega predvidenih delovnih rezultatov), saj so sankcioniranju delavcev zaradi takšnih ali drugačnih subjektivnih razlogov namenjeni drugi delovnopravni instituti. Namen določbe 149. čl. ZJU je lažja organizacija dela znotraj delodajalca, vendar pa je premestitev dovoljena in zakonita zgolj v primerih, ko so za ta ukrep podane realne in objektivno izkazane delovne potrebe delodajalca.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker so sklepi tožene stranke nezakoniti, je tožena stranka dolžna vzpostaviti stanje pred njihovim sprejetjem. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto policista (šifra ...) na Policijsko postajo A ter mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Tožnik je s tožbenim zahtevkom v celoti uspel, zato mu je v skladu z načelom uspeha v postopku tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) tožniku priznalo nagrado za postopek v višini 284,70 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v višini 262,80 EUR, 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 20 % DDV (113,50 EUR), skupaj 681,00 EUR. Tožniku ni priznalo stroškov kilometrine za pooblaščenca, saj teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov v skladu z določbo prvega odstavka 155. čl. ZPP.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, kot izhaja iz izreka. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za postopek v višini 388,80 EUR (tar. št. 3210), 20 % DDV v višini 81,76 EUR ter pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj torej 490,56 EUR.