Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik 13. 11. 2013 vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2012, na podlagi samoprijave. Prav tako v zadevi ni sporno, da izplačevalec dohodka, ki ga je v samoprijavi napovedal tožnik, ni plačnik davka v smislu določbe 58. člena ZDavP-2, zato mora davčni zavezanec že v napovedi za odmero dohodnine uveljavljati dejanske stroške prevoza na delo in stroške prehrane. Pogoj za obravnavo teh stroškov oziroma zmanjšanje davčne osnove za njihovo višino pa njihovo uveljavljanje v pravočasni napovedi. V obravnavani zadevi bi bila napoved pravočasno vložena skladno z določbo 288.člena ZDavP-2, oziroma v skladu z določbo šestega odstavka 267. člena ZDavP-2, torej do 31. 7. za preteklo leto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila tožniku za leto 2012 odmerjena dohodnina v znesku 6.984,00 EUR in odločeno, da razlika med odmerjeno dohodnino in plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 3.337,13 EUR, znaša 3.646,87 EUR. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je zavezanec predložil davčno napoved na podlagi samoprijave, dne 13. 11. 2013. 2. Tožnik se je zoper navedeno odločbo pritožil, pritožbo pa je drugostopenjski organ zavrnil in zavrnitev utemeljil z ugotovitvijo, da je v konkretni zadevi pritožnik dohodke, pri katerih uveljavlja dejanske stroške v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, prejel od tujega izplačevalca in ne plačnika davka po 58. členu ZDavP-2. Navedeno pomeni, da bi lahko stroške uveljavljala v napovedi iz 288. člena ZDavP-2, ki pa jo mora davčni zavezanec vložiti do 10. dne v mesecu za pretekli mesec. V 267. členu ZDavP-2 je določen rok za vložitev napovedi na letni ravni. Tisti davčni zavezanec, ki ne prejme informativnega izračuna dohodnine, mora vložiti napoved do 31. 7. za preteklo davčno leto. Tožnik je vložil samoprijavo 13. 11. 2013, torej po navedenih rokih, zato mu znižanje davčne osnove za stroške dela (prevoz in prehrana), ne more biti upoštevano.

3. Tožnik odločitvi oporeka in pojasnjuje, da je davčnemu organu predložil vse podatke, na podlagi katerih je bil upravičen uveljavljati davčno olajšavo. Gre predvsem za stroške prehrane v višini 1.812 EUR in stroške prevoza na delo v višini 924,12 EUR. Podatke je vpisal v obrazec, ki ga je posredoval davčnemu organu. Davčni organ bi te podatke moral upoštevati, ali pa ga opozoriti na dopolnitve. Pojasnjuje tudi, da mu delodajalec v Avstriji ni bil vedno na voljo, zato dokumentov, s katerimi bi te stroške dokazoval, ni uspel predložiti pravočasno. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da mu pri odmeri dohodnine prizna vse stroške v višini 2.736,12 EUR.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je povzela razloge za zavrnitev pritožbe drugostopenjskega organa. Navedla je, da vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik 13. 11. 2013 vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2012, na podlagi samoprijave. Prav tako v zadevi ni sporno, da izplačevalec dohodka, ki ga je v samoprijavi napovedal tožnik, ni plačnik davka v smislu določbe 58. člena ZDavP-2, zato mora davčni zavezanec že v napovedi za odmero dohodnine uveljavljati dejanske stroške prevoza na delo in stroške prehrane. Pogoj za obravnavo teh stroškov oziroma zmanjšanje davčne osnove za njihovo višino, pa njihovo uveljavljanje v pravočasni napovedi. V obravnavani zadevi bi bila napoved pravočasno vložena skladno z določbo 288.člena ZDavP-2, oziroma v skladu z določbo šestega odstavka 267. člena ZDavP-2, torej do 31. 7. za preteklo leto. Ker tožnikova napoved za odmero dohodnine ni bila vložena v tem roku, ampak šele 13. 11. 2013, v sporni odmeri dohodnine za leto 2012 niso mogli biti upoštevani dejanski stroški prevoza na delo in stroški prehrane.

8. Ker je bil torej po presoji sodišča postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.