Jedro

V konkretnem primeru gre še za vprašanje ugotovitve primerne višine uporabnine za podstrešne prostore, formalno imenovane podstrešno stanovanje, ki pa niso primerni za bivanje in jih je težko oddati v najem.

Nepoštenost se ne domneva in bi jo morala tožnica zatrjevati (in dokazovati).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati glavnico 1.306,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 933,00 EUR za čas od 11. 6. 2009 do plačila in od zneska 373,20 EUR za čas od 17. 5. 2011 do plačila, vse v roku 15 dni; kar je zahtevala tožnica na račun plačila glavnice in zakonskih zamudnih obresti več, je sodišče zavrnilo; odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe je pravočasno pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Navaja, da je ugotovljena višina najemnine napačna, izhaja pa v celoti iz mnenja izvedenca gradbene stroke, sodišče pa bi moralo izvesti dokaz s poizvedbami glede višine profitnih najemnin za stanovanja, ki jih daje v najem Občina Kočevje, pogledati pa bi moralo tudi v seznam za oddajanje nepremičnin, objavljenem na spletnem portalu, kot je vse predlagala tožnica. Zaključek sodišča, da podstrešnega stanovanja ni mogoče primerjati s stanovanji, ki so navedeni v izpisku, ki ga je predložila tožnica, le delno drži. Nobenega stanovanja ni mogoče v celoti preslikavati na drugo stanovanje, je pa na podlagi takšnega izpiska mogoče dobiti vpogled v dejansko gibanje tržnih najemnin, torej najemnin, ki jih dosegajo najemodajalci na trgu. Splošno znano je tudi, da se prav v Kočevju oddajajo le ležišča za sezonske delavce, ki se nahajajo v večposteljnih sobah, za ceno 100,00 EUR na mesec. Napačne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede teka zastaranja, zastaranje med zakoncema ne teče v času, ko med njima še niso pravnomočno določeni deleži na skupnem premoženju, pri čemer se pritožba sklicuje na odločbo VSL II Cp 2641/2011 in opozarja na potrebo po uveljavitvi enotne sodne prakse. Sodišče ne bi smelo mesečnih najemnin preprosto sešteti in obresti dosoditi šele od leta 2009 (od vložitve tožbe dalje). Tožnica je postavila tožbeni zahtevek po zapadlosti posameznega zneska v plačilo, z obrestmi od vsakokratnega zneska, ki je zapadel v plačilo. Sodišče bi moralo v sodbi tudi bolj natančno obrazložiti, zakaj ni dosodilo obresti od zapadlosti posameznega zneska v plačilo dalje, saj je jasno, da je toženec ves čas vedel, da uporablja tujo stvar.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (ki jih sicer pritožba konkretno ne opredeli). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

5. V konkretnem primeru gre še za vprašanje ugotovitve primerne višine uporabnine za podstrešne prostore, formalno imenovane podstrešno stanovanje, ki pa niso primerni za bivanje, kot to na podlagi ugotovljenih dejstev (točka 28 sodbe) povsem upravičeno zaključi sodišče prve stopnje (točka 21). Upoštevaje takšno stanje in tudi za pritožbeno sodišče prepričljivo ugotovitev sodišča prve stopnje (ki tudi v tem delu utemeljeno sledi zaključkom izvedenskega mnenja izvedenca K.), da je konkretno „stanovanje“ težko oddati v najem, je povsem prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje o primerni predvideni tržni najemnini za takšne prostore v višini 2,30 EUR za m2. Takšen zaključek temelji na izvedenskem mnenju izvedenca K., ki je jasno, dovolj popolno in ni v nasprotju z raziskanimi okoliščinami (254. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato ni bilo potrebno njegovo dopolnjevanje, tudi ne v smeri poizvedb glede višine profitnih najemnin za stanovanja, ki jih oddaja v najem Občina Kočevje, saj izvedba takšnega dokaza ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Sodišče prve stopnje je v izpisek iz spletne strani Nepremičnine.net, ki ga je predložila tožnica, vpogledalo in pravilno ugotovilo, da tam navedenih nepremičnin in najemnin zanje, s konkretnimi prostori ni mogoče primerjati (točka 33 sodbe).

6. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno odločilo, da je del tožbenega zahtevka, s katerim je zahtevala tožnica plačilo uporabnine (v znesku 70,00 EUR na mesec) za čas od 15. 3. 1998 do vključno 15. 6. 2004 zastaral (tožbo je vložila dne 11. 6. 2009), tudi ob uporabi določbe 358. člena OZ, ki določa, da zastaranje ne teče med zakoncema (zakonska zveza med pravdnima strankama je dejansko razpadla najkasneje v začetku leta 1997). Odločba VSL II Cp 2641/2011 še ne pomeni ustaljene sodne prakse in sodišče prve stopnje nanjo ni bilo vezano. Sicer pa v konkretnem primeru delež na skupnem premoženju za vsako od pravdnih strank do ½, za tožnico nikdar ni bil sporen (primerjaj sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1786/2001-II z dne 13. 4. 2007, priloga A2) in je tudi v skladu z zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, zato ni bilo ovire, da tožbeni zahtevek za zapadle obroke tožnica pravočasno postavi.

7. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti. Po določbi 193. člena OZ mora v primeru neupravičene obogatitve pridobitelj plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je nepošten, sicer pa od vložitve zahtevka dalje. Nepoštenost se ne domneva in bi jo morala tožnica zatrjevati (in dokazovati). Tega pa ni storila. Upoštevaje tudi, da tožnica toženca vse do vložitve tožbe k plačilu uporabnine ni pozvala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan zakonske zamudne obresti plačati šele od vložitve tožbe dalje.

8. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).