Jedro

Po določbi 1. odst. 18. člena ZDR se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Že dejstvo, da je tožnik ostal na delu po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, samo po sebi zadostuje za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, do katere bi prišlo v vsakem primeru, čeprav bi bilo delovno razmerje zakonito sklenjeno za določen čas (kar pa ni bilo). Naknadno sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas ne more sanirati nezakonitega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 1.11.1998 in še vedno traja, sklep tožene stranke opr. št. 586/98 z dne 26.10.1998 pa se razveljavi. Tožena stranka je dolžna tožnika sprejeti nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas, ter tožniku izplačati vse zapadle neto plače od 1.11.1998 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače ter odvesti prispevke in davke. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 177.784,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov, tj. zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila že prva pogodba o zaposlitvi z dne 20.06.1996 sklenjena v nasprotju z zakonom. Sodišče prve stopnje ne utemelji takšne odločitve oz. so razlogi nejasni. Sklicevanje na 18. člen ZDR in ugotovitev, da je pritrditi tožniku, ni zadosten razlog za takšno odločitev. Pri toženi stranki je v času sklenitve te pogodbe obstajal interes za predelavo mesa izključno iz razloga, ker je A. p.o. grozil stečaj ter je obstajal interes v tem, da posamezne poslovne enote ne bi propadle. Tako je bila sklenjena najemna pogodba za poslovne prostore in opremo, kot tudi dogovor o tem, da se za določen čas zaposlijo delavci. Ta pogodba ni takšna, da bi bilo treba uporabiti določbo 18. člena ZDR, saj je bilo delovno razmerje vezano bodisi na programske opredelitve bodisi na začasno povečan obseg dela. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik v času od 21.3.1997 do 25.3.1997 delal brez ustrezne pravne podlage. Sodišče tudi v tem primeru ni pojasnilo razlogov za takšno odločitev. Prav tako ni mogoče razbrati, zakaj sodišče šteje sklenjene anekse za nezakonite. Gospodarska situacija ni dopuščala trajne ureditve vseh razmerij. Tožena stranka ne zanika, da se je ukvarjala s predelavo mesa, vendar že pred najetjem poslovnih prostorov iz leta 1996. Tožena stranka pa za razvoz mesa ni imela nikakršnega gospodarskega interesa, posebej še ob prometni nezgodi, ko je celo zavarovalnino prejela A. in ne tožena stranka. Tudi iz tega je mogoče zaključiti, da je šlo v zadevi za razmerje, ki je bilo vezano na določeno obdobje, nikakor pa ne za delovno razmerje za nedoločen čas. Pritožba ni utemeljena. Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa tudi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba oz. na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila že prva pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri utemeljilo svojo odločitev, saj je ugotovilo, da razlog, zaradi katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas (prevzem predelave mesa), še vedno obstaja in da ni šlo za izvršitev dela, ki po svoji naravi traja določen čas. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni šlo za nobenega izmed primerov, naštetih v 17. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), zato je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom in je prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, skladno z določbo 1. odstavka 18. člena ZDR. Tudi ni mogoče slediti navedbam pritožbe, da je bilo trajanje dela vezano na programske opredelitve tožene stranke. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka zasledovala cilj, da v bodoče izvaja predelavo mesa v D., torej so bile programske opredelitve povsem drugačne, saj ni bilo predvideno, da bi tožena stranka s potekom časa, za katerega je bila sklenejna najemna pogodba, z dejavnostjo v D. prenehala. To navsezadnje dokazuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka na tej lokaciji še vedno opravlja dejavnost predelave mesa. Pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik delal v času od 21.3.1997 do 25.3.1997 brez sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi, ne potrebuje posebnega utemeljevanja. Iz priloženih pogodb o zaposlitvi za določen čas namreč izhaja, da je bila nova pogodba o zaposlitvi z dne 25.3.1997 sklenjena po tem, ko je potekel čas, za katerega je bila sklenjena prejšnja (z dne 21.2.1997). Po določbi 1. odst. 18. člena ZDR se namreč šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Že dejstvo, da je tožnik ostal na delu po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, samo po sebi zadostuje za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, do katere bi prišlo v vsakem primeru, čeprav bi bilo delovno razmerje zakonito sklenjeno za določen čas (kar pa ni bilo). Naknadno sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas ni mogla sanirati nezakonitega stanja. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so nezakoniti aneksi k pogodbi o zaposlitvi, saj je tožena stranka z njimi neupravičeno podalješevala delovno razmerje za določen čas, brez izkazanega zakonskega razloga. Če je delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, ni pravne podlage, da bi s sklepanjem aneksov k pogodbi o zaposlitvi ponovno prešlo v delovno razmerje za določen čas. Na odločitev v obravnavanem primeru tudi ne more vplivati dejstvo, da tožena stranka ni imela nikakršnega gospodarskega interesa za razvoz mesa, posebej še po prometni nezgodi, ko je zavarovalnino prejela A. in ne tožena stranka. V kolikor bi postalo delo tožnika nepotrebno iz razloga, ker tožena stranka po prometni nezgodi, v kateri je bilo uničeno vozilo za razvoz mesa, ni več sama opravljala razvoza mesa, bi lahko tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje le kot presežnemu delavcu, na pa s potekom časa, za katerega je bilo nezakonito sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.